il eden najboljših slovenskih košarkarjev, legendarni Matjaž Smodiš.

Verjetno najboljši slovenski krilni center vseh časov je kariero končal v velikem slogu, kakršen se za košarkarja, ki je pustil na evropskih parketih tako velik pečat, tudi spodobi. Vse se je začelo v dresu Krke in izjemno odskočno desko je tedaj predstavljal naslov državnega prvaka. Krka je leta 2000 na krilih Smodiša in z veliko pomočjo še enega velikega domačega talenta Simona Petrova v polfinalu na kolena spravila veliko Olimpijo na čelu s sijajno trojico Jure Zdovc – Marko Milić – Šarunas Jasikevičius, ki je v tisti sezoni blestela tudi v Evroligi. V finalu je bila nato Krka boljša še od Pivovarne Laško in tako je bila prekinjena osemletna vladavina zmajev.

13 let pozneje je zgodba podobna. Smodiš, tedaj star komaj 20 let, zdaj 33, z osmico na hrbtu, kapetanskim trakom, v sijajni formi, ob njem, sicer v vlogi pomočnika trenerja, tudi Petrov, a tokrat v finalu Olimpija, ob tem pa je Krka v zadnjih treh sezonah osvojila državno prvenstvo. "Smoki" je v finalu zasenčil vse, tako izkušene novomeške kot tudi nekatere izjemno obetavne ljubljanske košarkarje, in sijajno zaigral, ko je bilo to najbolj potrebno, kar je bilo od velikana stare celine tudi pričakovati. Na tekmi, kjer nobena ekipa ni blestela, je vzel stvari v svoje roke. Nasul je ob odličnem metu 21 točk in bil zasluženo izbran za najkoristnejšega košarkarja finalne serije. Tako kot se je začelo, se je tudi končalo.

Idealen konec bi bil v Novem mestu
Še lepše, kot je dejal Smodiš, bi bilo zanj, da bi pokal dvignil v Novem mestu, a tudi s slavjem v Ljubljani je bil več kot zadovoljen: "Zelo lep konec kariere. Tisto res najlepše slovo bi bilo v dvorani Leona Štuklja. Štukelj je le legenda slovenskega športa in olimpijec ter dvorana je v Novem mestu, to bi bilo idealno, a podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Zmagati v Stožicah proti Olimpiji, ki je paradni konj slovenske košarke in je še danes institucija, ki ima ugled v Evropi, ima tudi svoj čar."

Smodiš, ki je vedno veljal za velikega borca, je tudi na svoji zadnji tekmi v karieri dal vse od sebe: "Vedel sem, da je treba dati maksimum od sebe in da bo čisto drugače, če se bom res boril in pokazal tisto pravo srce, kot sem ga včasih. Ekipa je na to odreagirala. V napadu nismo bili dobri. Dosegli smo le 70 točk, ampak v obrambi smo se borili. Z dobro podporo s tribun in s pravo moško igro smo osvojili ta naslov."

Oba naslova nekaj posebnega
"Vsak naslov bo imel posebno mesto v mojem srcu. Prvi je predstavljal fenomenalen začetek, eno odskočno desko, drugi pa je idealno slovo. Novo mesto, Krka – kjer se je vse skupaj začelo, se je tudi končalo," je o obeh naslovih slovenskega prvaka spregovoril 33-letni krilni center, ki se je vrnil februarja, potem ko je lani končal kariero po sezoni v zagrebški Cedeviti, zdaj pa pravi, da je zares konec: "Tablete, terapije, regeneracija, minimalni treningi … Enostavno je dovolj. "Tank" je prazen. Utrujen sem in zasičen. Ne gre več."

"Za zdaj se bom ukvarjal z mladimi. Želja je delovati v klubu. Dogovor obstaja, a nič še ni dokončnega. Bomo videli, kam me bo pot zanesla, definitivno pa ostajam v košarki," točno Smodiš še ne ve, kakšna bo njegova funkcija po karieri, želi pa pomagati Krki, njeno prihodnost pa vidi tudi v Eurocupu: "Če si želimo biti uspešna ekipa v Evropi, moramo igrati Evropo. Mislim, da Eurochallenge ni tak nivo, kot si ga tako uspešna znamka zasluži. Mislim, da lahko s še boljšim klubom gremo še korak naprej. Morda bo potem tudi sponzor videl interes več, da bi se nekoliko več vložilo v ta šport. Jasno je, da je vse odvisno od denarja."

Krki lahko v veliko pomoč
Po osvojenem naslovu leta 2000 se je podal v Bologno, kjer je zaigral tako za Virtus kot tudi Fortitudo. Z Virtusom je postal leta 2001 evropski prvak. V Bologni je že odlično sodeloval z Ettorejem Messino, z italijanskim strokovnjakom pa sta moči združila tudi v Moskvi. V ruski prestolnici se je Smodiš počutil kot doma, kar je potrdil tudi v MMC-jevem intervjuju ob letošnjem povratku na igrišče. S CSKA-jem je dvakrat postal evropski prvak, bil je ljubljenec navijačev, prav tako pa izjemno spoštovan s strani kluba in soigralcev. Matjaža je doletela velika čast, da je kot prvi tujec postal kapetan 'rdeče armade, šestkratnega evropskega prvaka.

Na dolgi in uspešni športni poti je spoznal veliko ljudi, sklenil prijateljstva z vplivnimi v košarki in zato lahko s svojim znanjem ter zvezami pomaga Krki: "Mislim, da lahko veliko pomagam. Prek mene imajo marsikatera vrata odprta, ki jih sicer nimajo. Mislim, da se v klubu tega zavedajo, da si lahko v klubu utreju uspešno pot v Evropi. Morda v sodelovanju s kakšnim večjim klubom, ampak to so vse problemi za v prihodnje."

Na vrt in obisk k stari mami
Toda z vsem tem bo še nekoliko počakal. Zdaj ga najprej čaka počitek, posvetil pa se bo tudi družini. "Zdaj me doma čakajo vrtnarska opravila. Žena bo vesela, da me bo imela 24 ur na dan na razpolago. Tudi otroci bodo veseli. Nekoliko se bom najprej odmaknil od košarke, morda bom odigral kakšen tenis. Obiskal bom staro mamo, skratka najprej čaka me civilno življenje." Kakor koli že, konec je velike kariere legendarnega košarkarja. Matjaž, srečno!