36-letni strokovnjak je spisal najpomembnejše poglavje v tej kozjanski pravljici. Tajfun se je po osvojenem naslovu v novi sezoni spopadel še z enim velikim izzivom, debijem v Ligi ABA. Za zdaj gre Šentjurčanom zelo dobro, do poraza v Novem mestu – ko so klonili po dveh podaljških (103:96) – so vse tri tekme proti Krki in Olimpiji suvereno dobili, v svojo vitrino pa pospravili še superpokal. Mihevc, ki je izjemno natančen pri vseh podrobnostih in vsako stvar do potankosti analizira, je šentjurske košarkarje preobrazil v odlično ekipo, ki ima dober sistem. V intervjuju za MMC je potegnil črto pod nepozabno leto.

Na zadnji tekmi proti Krki ste zapravili kar občutno prednost. S tem zagotovo niste zadovoljni, sicer pa ste doslej predvsem na vseh treh tekmah proti Krki in Olimpiji pokazali suvereno igro. To pa je dober obet za drugo polovico sezone, kajne?
To je bila ena tistih tekem, kar sem znova videl po ogledu posnetka, ki bi jo dobili, če bi se vsaj deset stvari na tekmi drugače razpletlo. Preprosto, če se lahko tako izrazim, je na tej tekmi šlo vse proti nam in z razpletom ne moremo biti zadovoljni, saj smo imeli tekmo večkrat povsem v svojih rokah in bi morali zmagati.

Tudi na tej tekmi smo lahko z igro v prvih treh četrtinah zadovoljni. Poškodba Clarka nam je uničila ritem. Dokler je igral, smo bili suvereni tudi na tem obračunu. Potem pa ne vem, kaj je šlo narobe - ali smo izgubili mirnost v napadu, ne vem. Preprosto nismo igrali kot prej, Novomeščani pa so zadeli tudi nekaj težkih metov. Vse moči so usmerili v napad, ko niso imeli več česa izgubiti, mi pa nismo našli odgovora in smo se spravili v položaj, v kakršnega smo se.

Kako pa ste sicer zadovoljni z dosedanjim delom sezone?
Če potegnemo črto, smo s koledarskim letom vsi skupaj več kot zadovoljni. V Šentjurju se je zgodilo nekaj res velikega, kar se bomo verjetno zavedali šele čez nekaj let. Pred dvema letoma se je Tajfun z zadnjo tekmo državnega prvenstva rešil pred izpadom. Polovica ekipe je tako rekoč ista in zdaj igra Ligo ABA in Fibin evropski pokal. Postali smo državni prvaki in osvojili superpokal. Tudi letos imamo po mojem mnenju realne možnosti, da se borimo za visoke uvrstitve in se približamo lanskemu rezultatu. To je nekaj, kar bi si še pred enim letom vsi samo želeli, zdaj pa je to postalo realnost.

Dejali ste, da se je polovica ekipe še pred manj kot dvema letoma komaj rešila pred izpadom iz Lige Telemach, čez leto dni pa je slavila naslov prvaka. Ko ste se vrnili v Šentjur, s kakšnimi ambicijami ste tedaj prišli na klop Tajfuna?
Vse povsod kjer koli sem, želim iz ekipe in okolja potegniti maksimum. Če ti to uspe, potem lahko upaš na dober rezultat. Po naravi sem zmagovalec in zato je tudi zame vsaka tekma pomembna. Na nobeno tekmo ne grem, da bi si rekel: to tekmo gremo pa le odigrat. Vsakič želim zmagati in to filozofijo želim prenesti tudi na igralce. Kadar koli to uspe, je nekakšen uspešen izid zagotovljen. Lahko rečem, da mi je doslej to kar dobro uspevalo, kjer koli sem bil. V Angliji smo naredili dober rezultat in tudi sezona v Grosuplju ni bila slaba. Najpomembneje je, da verjameš v to, kar delaš, in da imaš zmagovalno mentaliteto.

Obenem pa ste tako lepo zgodbo spisali v domačem kraju …
To je še toliko več vredno in še pomembneje. Po eni strani je delovanje v domačem kraju morda še težje, ker je na neki način še večji pritisk. Ljudje te dobro poznajo in jih ves čas srečuješ. Tako je teža uspeha večja, obenem pa enako velja tudi za neuspeh. Po drugi strani je zame malce lažje, saj zares dobro poznam okolje. Poznal sem tudi veliko igralcev, s katerimi sem na primer že delal v mlajših kategorijah. To je neke vrste prednost.

Pa se sploh lahko mirno sprehodite po Šentjurju?
Moram reči, da je to prijetno. Dejansko se je Šentjur z našimi uspehi kar prebudil, še posebej v končnici lanskega državnega prvenstva. Je zdaj kar košarkarsko oziroma športno mesto, zaslediti je pozitivno ozračje. Košarka je velikokrat tema pogovorov, in to pri vseh starostnih populacijah. Še posebej v teh časih je to svetla točka, ki vsem skupaj daje neko pozitivno noto, tudi energijo in motivacijo na drugih področjih. Meni je najlepše, ko se s kom pogovarjam in vidim pozitivne in nasmejane obraze. Ta naš uspeh je mogoče dal marsikomu upanje, da je marsikaj mogoče. Če v nekaj verjameš, se navsezadnje, če lahko tako rečemo, čudeži dogajajo. Kar je uspelo Šentjurju, je po eni strani manjši čudež.

So se s tem velikim uspehom vaši cilji v karieri in ambicije spremenili oziroma še povečali?
Že ves čas vem, kaj si želim oziroma kaj želim doseči. Vsekakor pa ne želim nobene stvari prehitevati. Najpomembneje je, da grem stopničko po stopničko. Ostati je treba realen in biti osredotočen na tisto, kar delaš. To je tisto, kar te lahko žene naprej. Če hočeš napredovati – in napredek je zelo pomemben, še posebej v poklicu, v katerem delamo –, je najpomembneje, da imaš željo, voljo in greš po korakih naprej. Tudi moja želja je, da grem naprej in napredujem. Verjamem, da bo ta napredek prinesel še kakšno stopničko višje.

Vsak, ki spremlja Tajfun, opazi veliko discipline v igri, dobro razporejene vloge, taktično pripravo in sistem. Zdi se, da vsak trenutek vsak košarkar ve, kaj je njegova naloga.
Vsak trener si želi, da se nekoč zgodi to. Najpomembnejša je selekcija. Ključnega pomena je, da ti uspe sestaviti ekipo, ki ti je pripravljena slediti in je željna napredka. Veliko energije s strokovnim štabom vlagamo v pripravljalnem obdobju, ko je treba igralce spoznati in jih pripeljati do tega, da se zavedajo, zakaj delajo. Tu ne mislim samo kolektivnega taktičnega in psihološkega dela, ampak tudi veliko individualnega, da se igralci vsi zavedajo, da je prilagoditev ekipe najpomembnejša tudi za njihov individualni razvoj. Da se zavedajo, da bolje, ko bo ekipa igrala, in bolje, ko bomo funkcionirali kot ekipa, bolje bodo tudi oni videti in le na ta način je mogoč tudi njihov napredek. Takrat je vse skupaj lažje. Ključ je tudi v tem, da so vloge pravilno razporejene in da vsak tudi to vlogo sprejme.

Naloga strokovnega štaba je, da iz vsakega igralca, ki ga imamo, skušamo potegniti maksimum. To pomeni, da ga damo na pravo mesto in mu damo pravo vlogo. Najlažje je postaviti nekoga na določeno mesto in pokazati, da nečesa ne zna, potem pa to govoriti na glas in iskati izgovore zaradi teh slabosti. Potem preprosto ekipa ni tako dobra. Če poiščemo oziroma najdemo sposobnosti posameznika in jih izpostavimo, obenem malce prikrijemo kakšno slabost, potem je vsak videti bolje in je boljša tudi ekipa. Te stvari so ključnega pomena. Veliko dam tudi na hierarhijo v ekipi. Tu mislim hierarhijo, ki izhaja iz spoštovanja. Tu se navežem tudi na avtoriteto, kar je velikokrat vprašanje, kakšno imajo trenerji. Spoštovanje in avtoriteta sta ključna. Avtoriteto lahko pridobiš na različne načine. Avtoriteta ni samo avtoritativni pristop, torej jaz sem tu, vsi drugi pa so pod mano. Avtoriteta se lahko zgradi drugače. Mora biti prisotno spoštovanje. Težje je zgraditi na tak način, a mislim, da ima večjo težo pozneje, saj ti igralci zaupajo in verjamejo v tvoje delo ter ti sledijo.

Pred lansko sezono ste pripeljali Clarka, ki se je izkazal za izvrstnega košarkarja. Potem se ekipa po državnem naslovu ni bistveno spremenila in ste moštvu dodali spet le nekaj igralcev, ki so vsi dodali nov kamenček v mozaik. Koliko dela je bilo vloženega v analizo moštva in sestavo ekipe?
Poleti, ko je konec sezone, je na sporedu najtežji del, ki je najbolj psihično naporen. Po naslovu državnih prvakov je sledil kratek počitek, kmalu pa smo začeli delo. Že tudi med sezono, ko spremljaš druge ekipe in gledaš druge igralce, ko se delajo skavtingi, razmišljaš, kje bi lahko naredil svojo ekipo boljšo in kaj ti manjka. Vidiš, kateri igralec bi ti nekje lahko več dal. Trenerji se med sezono pogovarjamo in dobiš informacije o določenih igralcih. S skavtingom s tekem vidiš igralčevo taktično in tehnično znanje, ne vidiš in ne spoznaš pa karakterja in delovnih navad, kar se mi zdi ključnega pomena. Vse te informacije, ki jih dobim, si zapišem in naredim določene stvari že zdaj. Ko se sezona konča, poskušam izhajati iz tega. Imam že neko sliko, kaj si želim za prihodnjo sezono - če zdaj govorim za Šentjur, kjer sem ostal in sem imel že ekipo. Na tak način se potem dopolnjuje. Potem se začnejo pogovori. Nekaj so želje, drugo pa realnost, ki je odvisna, kaj si v določeni sredini lahko privoščiš. Najpomembneje je, da dobim košarkarja s pravim značajem in tip igralca, ki ga ekipa potrebuje. Mora spadati v ekipo in sprejeti vlogo, ki jo mora opravljati, da bo ekipa boljša.

Osvojeni naslov državnega prvaka je bil zaslužen, s tem pa ste si priigrali tudi Ligo ABA, ki je velik izziv. Kako ste se spopadli s tem, kajti to vendarle je popolnoma druga raven kot pa le Liga Telemach?
Zagotovo je to neka druga raven, če pogledamo s strokovnega vidika, še bolj pa z organizacijskega. Ko se tekma začne, je vseeno, ali igraš Ligo ABA, Evroligo ali pa kakšno nižjo ligo. Je pa še marsikaj prej in tu mislim to organizacijsko raven. To je velika sprememba. V klubu so se dobro spoprijeli s tem in tudi na tej ravni smo dokazali, da smo naredili napredek in smo to sposobni izpeljati. Za nami je več kot polovica teh tekem in nimamo večjih težav. Dokazali smo, da lahko takšna manjša sredina dobro odgovori na to. Tudi do konca, kot kaže, ne bi smeli imeti težav in bomo le še močnejši in večji. Tu mislim z organizacijskega vidika, mislim pa, da smo tudi mi na strokovnem področju dokazali, da lahko. Večji del ali, lahko rečem, skoraj vsi iz strokovnega področja niso verjeli v nas in so nam napovedovali klavrno sezono, z le kakšno zmago v Ligi ABA. Zdaj smo dokazali, da smo sposobni in se lahko kosamo na tej ravni ter korektno nastopamo.

Na začetku sezone niste marali vprašanj, kako se boste spopadali z dvema tekmama na teden. Vendarle je tudi to bil preskok za večino vaših varovancev, ki doslej še niso igrali na taki ravni, zdaj pa igrajo vsak teden dve zahtevni tekmi.
Da, največkrat je bilo vprašanje, kako bomo z dvema tekmama na teden. Tudi lani smo imeli velikokrat dve tekmi na teden, razlika je bila le v kakovosti teh dveh tekem. Na vsaki tekmi, na kateri igramo, je nasprotnik tako rekoč vedno na papirju vsaj enak oziroma boljši kot mi. Tako rekoč ni tekme, da bi bili mi favoriti. To je razlika, nekaj pa so še potovanja. Tu je kot pri vseh stvareh, imamo dve možnosti. Ena je, da ves čas iščemo izgovore in tarnamo, druga pa je, da se poskušamo čim prej prilagoditi, se s tem spopademo in skušamo potegniti pozitivne stvari. Navsezadnje je za vse klube isto.

Se tudi vam zdi, da bo letos – glede na izenačenost in prikazano na medsebojnih tekmah vsaj vas treh v Ligi ABA – državno prvenstvo tudi tako nepredvidljivo in izenačeno, če ne še bolj zanimivo kot lansko?
Zagotovo. Sploh lani je bilo, ko smo presenetili in naredili rezultat, ki ga nihče ni pričakoval, veliko takih, ki so, namesto da bi razmišljali pozitivno, govorili, da to ni dobro za slovensko košarko in je to njen potop. Jaz pa mislim, da je po eni strani to dobro za slovensko košarko, saj je nekakšna prebuditev. To, kar smo naredili mi, je spodbudilo tudi druge sredine. Na eni strani Krko in Olimpijo, da bosta še več vlagali in delali, na drugi strani pa druge, ki so videli, da je mogoče. Mislim, da bo letos pet ali šest klubov konkurenčnih in se bodo borili, obenem pa verjamejo, da imajo možnost tudi osvojiti prvenstvo. Liga za prvaka in končnica bosta po mojem mnenju zanimivi kot že dolgo ne. Veseli me, da se je na ta način kar nekaj sredin prebudilo, še bolj pa me veseli, da so se prebudili tudi navijači. To je bistvo vsega. Igramo zaradi navijačev in za njih. Potem je vse skupaj lažje in boljše ter dobi nekakšen smisel. V to bi morali vsi še dodatno vložiti, če gledamo organizacijo kluba in uprav. Temu segmentu bi se morali bolj posvetiti. Motiv je drugačen. Ne mislim le na trenerje in štabe, ampak sponzorje in vse druge.

V novem letu si verjetno, kar zadeva rezultatski vidik na profesionalni poti, več kot ponovitve leta 2015 že ne bi mogli želeti?
Če lahko kaj podpišem, sem takoj za (smeh). Veliko bolje že ne more biti. Morda le še, da osvojimo pokal, potem je pa to to.