Natanko tri leta so minila od največjega uspeha slovenskega moštvenega športa, ko je košarkarska izbrana vrsta stopila na vrh Evrope. Zato je 17. september postal kar praznik košarke. Zgodovinsko carigrajsko zmagoslavje je bila krona vseh dotedanjih košarkarskih reprezentanc, ki so si utirale mesto med najboljše na stari celini. Medtem ko je članska zasedba vse do leta 2005 neuspešno lovila izločilne boje velikih tekmovanj, so mlajše selekcije kmalu začele pobirati medalje in celo konkurirati za vrh. Do zdaj so slovenski košarkarji na evropskih prvenstvih mlajših starostnih kategorij osvojili šest medalj, zadnjo bronasto lani v konkurenci do 18 let.

Prvo kolajno je Slovenija dobila leta 1998, ko se je še igralo evropsko prvenstvo do 22 let. Tedaj so bili Jaka Lakovič, Matjaž Smodiš, Primož Brezec in druščina v Italiji drugi. Avgusta je minilo 20 let od turnirja najboljših evropskih reprezentanc mlajših članov, ki ga je na Ohridu gostila Makedonija. Na prvenstvu so sodelovali košarkarji, stari 20 let in mlajši, vrsta Zorana Martiča pa je prišla do prvega zlata za slovensko košarko (uspeh je ponovila čez štiri leta na krilih Erazma Lorbka na Češkem). "Spomnim se, kot bi bilo včeraj, saj gre za enega največjih uspehov v karieri, in to s skupino ljudi, s katerimi smo še danes trdo povezani. Ne samo zaradi tega uspeha, ampak smo tudi že predtem bili zelo povezani in dihali kot ena velika družina," je povedal Bečirović, ki je bil na tistem prvenstvu izbran za najkoristnejšega posameznika.

Poleg slovenskega Dražena, ki je v generaciji 1980/81 izjemnih evropskih talentov veljal za enega najbolj nadarjenih, so zlato izbrano vrsto sestavljali še Boštjan Nachbar, Željko Zagorac, Smiljan Pavić, Igor Jokić, Primož Brolih, Miha Zalokar, Milan Klepo, Elvis Kadić, Matic Vidic, Miha Kobe in Davorin Škornik (vsi rojeni 1980 ali 1981). Slovenija je imela odlično ekipo, a pred prvenstvom ni spadala v najožji krog favoritov. Tudi priprave na turnir niso bile najboljše, tik pred začetkom pa je ekipa ostala brez Bena Udriha (letnik 1982), ki je tistega leta blestel na prvenstvu mladincev, mlajšim članom pa ni mogel pomagati zaradi poškodbe. Težave je imel tudi Bečirović.

"Če se prav spomnim, smo imeli kar nekaj težav med pripravami. Predvsem je bila problematična moja poškodba. Na Rogli sem si zelo grdo zvil gleženj in potem sem vlekel to poškodbo. Če me spomin ne vara, smo na prvenstvo prišli praktično brez zmage v pripravljalnem obdobju ali pa smo dosegli eno. Nismo bili v formi, ampak smo bili pa nekako res pozitivno "našpičeni" in prepričani, da nam, ne glede na slabo pripravljalno obdobje, lahko uspe presenečenje. Iskreno, nobeden od nas si ni niti sam pri sebi mislil, da smo v tistem trenutku lahko evropski prvaki. Ko pa se je prvenstvo začelo in smo videli, da se forma stopnjuje in dviguje, smo si po tihem začeli ustvarjati cilj in se prepričevati, da nam nihče ne more nič in da se enakovredno lahko kosamo z vsakim," se spominja Bečirović.

V skupini je Slovenija odpravila Rusijo, Češko in Francijo, klonila pa pred Španijo in Hrvaško, s čimer je v četrtfinale napredovala z drugega mesta. V izločilnih bojih je najprej s 84:71 ugnala Grčijo, v polfinalu se je po razburljivi končnici oddolžila Hrvaški (74:73), ko je srečanje s prostim metm odločil Bečirović, dramatičen pa je bil tudi finale proti Izraelu, ki ga je Slovenija dobila s 66:65, potem ko je ob polčasu zaostajala za osem. Mož odločitve je bil Pavić. "Finalne tekme se spominjam od prve do zadnje minute. Ves čas smo zaostajali, ampak nismo odnehali, saj smo globoko v sebi verjeli, da lahko v katerem koli trenutku preobrnemo tekmo. Tako je tudi bilo. Uspel nam je preobrat, ko je bilo to najbolj potrebno. Po mojem desnem prodoru je Pava dal "tip in". 20 let je že tega, a spomin je še vedno precej svež in seveda zelo lep," je dejal Sani, ki je bil z dobrimi 19 točkami četrti strelec, hkrati pa je bil tudi četrti podajalec prvenstva.

Večina tekem je bila na prvenstvu zelo izenačenih, saj so bile reprezentance zelo močne s številnimi posamezniki, ki so pozneje naredili imenitne kariere. Za Makedonijo je igral Vlado Ilievski, ki je bil prvi strelec prvenstva, za Češko Jiri Welsch in Luboš Barton, za Litvo Arvydas Mcijauskas in Robertas Javtokas, za Francijo Boris Diaw, za Grčijo Antonis Fotsis, Dimitris Diamantidis in Lazaros Papadopulos, za Turčijo Kaya Peker, za Jugoslavijo Miloš Vunanić, Vladimir Radmanović in Žarko Čabarkapa, za Hrvaško Andrija Žižić, Zoran Planinić in Dalibor Bagarić, za Španijo Jose Calderon, Felipe Reyes in Pau Gasol. Pri Španiji sta manjkala Raul Lopez in Juan Carlos Navarro, ki sta tako kot Rus Andrej Kirilenko tisto poletje zaigrala na olimpijskih igrah v Sydneyju.

"Če pogledamo imena, ki so igrala na tem prvenstvu, od Gasola in Diamantidisa naprej, je bilo res eno izjemno močno tekmovanje. Hrvaška je na primer imela Planinića, Stojića, Bagarića … Brez dvoma je to ena najmočnejših generacij, z zvenečimi imeni, ki so naredila res velike kariere," je povedal Bistričan, ki je bil tedaj star 19 let, a je imel za sabo že članski EuroBasket iz leta poprej, v prihajajoči sezoni pa je bil najboljši posameznik Uniona Olimpije, ki je igrala v četrtfinalu Evrolige in za las ostala brez Final Foura, ko je bil v dveh tekmah skupaj za tri točke boljši poznejši prvak Kinder iz Bologne. Takrat sta v prvi peterki ljubljanskega kluba igrala dva najstnika, poleg Bečirovića še Udrih.

"Morda je to res nekaj, kar je danes z redkimi izjemami nepredstavljivo. Takrat nisem imel samo jaz, ampak tudi drugi, recimo vsi Španci iz te zlate generacije Gasol, Navarro, Calderon in Lopez so že imeli pomembno vlogo v članskih ekipah. Kirilenko je bil nosilec, če ne celo kapetan CSKA-ja. Res govorimo o generaciji, ki je izstrelila veliko talentov. Če primerjamo z današnjimi, je res težko. Ne vem, morda sta iz glave primerljiva Ricky Rubio in Luka Dončić, in vemo, za kakšna kalibra igralcev gre. Kakšno kariero dela Luka in kakšno je Ricky že naredil. Če primerjamo z danes, so bili tedaj malce drugačni časi," je dodal Bečirović.

Ob pozivu, naj zaupa kakšno anekdoto s prvenstva, se je Sani najprej le nasmejal in dejal, da jih je bilo kar nekaj, a naj ostanejo skrivnost, na koncu pa je le zaupal eno: "Bom sebe potunkal. Lahko povem, da sva s cimrom zamudila odhod na finalno tekmo. Zdaj me boš vprašal, zaradi česa? Ker sem izgubil na playstationu. Ker sem bil do takrat v tej igrici neporažen, sem ga prosil za "revanš," pa je rekel, da ne, ker moramo iti 15 do treh. Gladko sem ga prepričal, da gremo 15 čez tri in normalno sva zamudila na odhod in na finale. Nisem mogel na tekmo z grenkim priokusom, torej s porazom po desetih dneh neporaženosti. Sem tisto povratno tekmo zmagal, nato pa smo dobili še finale (smeh, op. a.). Že ta zgodba sama po sebi govori, kako smo bili povezani. Vloge so bile podeljene, od selektorja Martića do pomočnika Dražena Grbaca, fizioterapevta Xhevdeta Hoxhe … Vsi smo bili kot ena velika srečna družina, ki je prišla na prvenstvo dat vse od sebe, hkrati pa je globoko v sebi verjela in vedela, da se lahko kosa z vsemi."