21. septembra lani je Lakovič zadnjič oblekel reprezentančno majico s slovenskim grbom, ko je na koncu Slovenija tudi ugnala Ukrajino in na domačem Eurobasketu končala peta. Po izjemnem proslavljanju ob koncu tekme sta Boštjan Nachbar in kapetan potihoma napovedala konec reprezentančne zgodbe, a izkušeni organizator igre si je vzel nekaj časa za premislek: "Dokončna odločitev je padla pred koncem te sezone. Nisem se odločil po koncu evropskega prvenstva, saj sem želel pustiti nekaj časa, se umiriti, pozabiti emocije z evropskega prvenstva ter se odločiti s trezno glavo. Pred koncem sezone sem se odločil, da potrebujem počitek za regeneracijo telesa in pripravo na naslednjo sezono. Še ena taka sezona, ki sem jo imel letos, z vsemi, ne poškodbami, ampak težavami, bi bila nesmiselna."

"Odločitev je padla pred vrnitvijo v Slovenijo. Potem ko sem se vrnil, je bilo nekaj soigralcev iz reprezentance, ki bi me še vedno radi videli v izbrani vrsti, a odločitev je bila moja in ni bila pogojena z ničimer. Odločitev sem sprejel sam. Dobila sva se s selektorjem Zdovcem, ob tem tudi z vodstvom KZS-ja. Sporočil sem jim odločitev in tako se mi je zdelo tudi najbolj korektno. Pol ure predtem pa je zvedela moja družina," je glede odločitve še povedal Lakovič.

Mladi naj spoštujejo dres tako, kot ga je Lakovič
Ljubljančan je bil vse od leta 2001 naprej nepogrešljiv del reprezentance, od leta 2005 naprej tudi glavno nosilec igre, v zadnjih letih, ko je dirigentsko palico pri organizaciji napadov začel prevzemati Goran Dragić, pa je vseeno Lakovič ostal kar nekakšen sinonim za izbrano vrsto. Od leta 2005, ko se je Slovenija v Beogradu prvič uvrstila na svetovno prvenstvo, je imel – vmes so bile leta 2008 še olimpijske kvalifikacije – zapolnjena vsa poletja z obveznostmi v izbrani vrsti, prosto je bilo le leta 2012, a kljub napornemu urniku "Jale" ni nikdar pomislil, da ga ne bi bilo na reprezentančno akcijo: "O tem nikoli nisem razmišljal. Vrhunci sezone so finali državnih prvenstev najmočnejših evropski in Final Fouri, to so bili vrhunci, a zame je bil vedno tudi vrhunec zbor reprezentance in igranje za Slovenijo. Nikoli mi ni bilo težko, čeprav sem imel morda kdaj zaradi tega na začetku sezone ali pa celo do polovice sezone nekaj težav. To nikoli ni bil razlog, da se ne bi odzval reprezentanci."

S trdim delom, nepopustljivostjo, borbenostjo na terenu in vlogo vodje na parketu je poleg rekordnega števila za izbrano vrsto postal ikona slovenske reprezentance. Nekaj košarkarjev gre po njegovih stopinjah, po drugi strani pa je prav težava slovenske košarke v številnih odpovedih, kar se tiče izbrane vrste. Vseeno pa so Lakovič in še nekateri poskrbeli, da se imajo mladi pri odnosu do reprezentančnega dresa po kom zgledovati: "Za nami prihajajo novi mladi igralci, za katere upam, da bodo nosili dres reprezentance tako ponosno, kot sem ga jaz. To bi moralo biti vodilo za mlajše reprezentante, ki bi morali imeti tak odnos do izbrane vrste. Če bo tako, bo Slovenija ostala v vrhu evropske in svetovne košarke. Zdaj že s 15 leti fantje z menedžerji hodijo naokrog. Ta trend se je spremenil od tedaj, ko sem bil jaz toliko star. Mislim, da večina fantov, ki je zdaj v reprezentanci, ima ta odnos. Tu je treba izpostaviti igralce, ki so bili vedno na voljo reprezentanci, kot so Uroš Slokar, Goran Dragić in predtem Rašo Nesterović, Boštjan Nachbar ter moja malenkost. Ti bi morali biti zgled mladim igralcem."

V mislih Obradovićev nasvet
Vedno je spoštoval reprezentančni dres in vedno je zaigral, tudi ko je imel naporne sezone v evropskih velikanih, Panathinaikosu in Barceloni. Glede reprezentance je upošteval tudi nasvet najuspešnejšega evropskega klubskega trenerja Željka Obradovića: "Nikoli ni noben klub pogojeval. Ravno nasprotno, recimo najboljši trener v Evropi Željko Obradović, ko sem začenjal pri Panathinaikosu, mi je tedaj rekel, da mi kdaj ne pride na pamet, da bi zavrnil reprezentanco. To mi je bilo vedno eno izmed vodil."

Na velikem tekmovanju je otrok Slovana prvič zaigral leta 2001 na Eurobasketu v Turčiji. Na prvi tekmi, ki jo je Slovenija izgubila proti Španiji (61:85) in pozneje tudi neslavno tekmovanje hitro končala že po rednem delu, je Lakovič debitiral na uradni tekmi za Slovenijo. Minute na položaju organizatorja igre si je delil z naturaliziranim Arielom McDonaldom ter nadarjenim najstnikom Benom Udrihom, na prvi tekmi pa v desetih minutah dal štiri toče: "Spomnim se uradnega debija. Igrali smo v Ankari proti Španiji. Sicer smo izgubili, a sem dobil nekaj minut priložnosti, kar je bilo zame takrat vesolje."

Veliko lepih trenutkov, a trije so posebni
Nora trojka za zmago nad Italijo v zadnji sekundi v predtekmovanju evropskega prvenstva v Alicanteju v Španiji, izvrstne predstave, ko je po poškodbi Dragića ostal edini organizator igre na evropskem prvenstvu na Poljskem, ko je Slovenija zasedla do zdaj najboljše četrto mesto, in odlične igre v Beogradu na Eurobasketu v Srbiji in Črni gori, ko je Slovenija prvič prišla v izločilne boje ter se prvič uvrstila tudi na svetovno prvenstvo, na tem turnirju pa je bil v izjemno močni slovenski ekipi tudi prvi strelec. To so trije vrhunci, ki jih je v uspešni reprezentančni karieri izpostavil tudi Lakovič: "Najboljši trije trenutki v reprezentanci so evropsko prvenstvo v Beogradu in zmaga nad Hrvaško za uvrstitev na svetovno prvenstvo, zmaga nad Hrvaško v četrtfinalu evropskega prvenstva na Poljskem in prvič v zgodovini preboj med štiri najbolje, če pa dodam še en svoj trenutek, pa trojka proti Italiji za zmago na evropskem prvenstvu v Španiji."

Ob številnih uspehih pa je bilo v 12 letih tudi nekaj težkih trenutkov, "Jale" je izpostavil dva: "Eden najtežjih je bil zagotovo poraz proti Srbiji v polfinalu Eurobasketa na Poljskem in neuvrstitev na olimpijske igre." Klubsko kariero, kjer se je iz Slovana prek Krke podal k Panathinaikosu, nato k Barceloni ter pred zadnjo postajo v Avellinu še k Galatasarayju, je leta 2010 kronal z naslovom evropskega prvaka v Parizu z Barco, v dresu katere je verjetno odigral najboljše tekme v klubski karieri. V izbrani vrsti mu, na primer z medaljo, ni uspelo še postaviti pike na i uspešni poti, a zato nima prav nič grenkega priokusa: "Seveda, to bi bilo vrhunsko, ampak ni vedno vse, kot bi si želeli. Kljub temu da ni bilo medalje, pa smo Slovenijo postavili v vrh evropske košarke. Čeprav ni bilo medalje, to veliko pomeni. Še več, kot bi morda nekdo ocenil."

Najlepše je slovo na domačih tleh
Je pa, kot sam pravi, na najlepši možen način končal kariero v izbrani vrsti, saj se je kapetan poslovil na evropskem prvenstvu pred domačimi gledalci: "Končati reprezentančno kariero na domačih tleh je vedno lepo, še posebej na takem prvenstvu, kot je bil ta v Sloveniji, ki je bil organizacijsko brezhiben, bile so polne dvorane, in kaj je lepšega kot to."

In kako naprej? Ravno ob koncu sezone je pri Avellinu, ki mu je malo zmanjkalo v lovu na končnico italijanskega prvenstva, prikazal najboljše igre. Najprej čaka "Jaleta" rehabilitacija načetih tetiv, vmes bo spremljal žensko izbrano vrsto, ki naskakuje prvi nastop na evropskem prvenstvu, v reprezentanci pa je tudi Lakovičevo dekle Helena Boada. Jako namreč na Katalonijo vežejo lepi spomini ne le zaradi odličnih iger v dresu tamkajšnjega velikana iz Barcelone, ampak od tam prihaja tudi njegova srčna izbranka, ki bo zdaj nastopala za Slovenijo. Za tem pa bo ob pripravah na novo sezono držal pesti za Slovenijo, ki bo tretjič nastopila na svetovnem prvenstvu.

Morda nekoč slovenski selektor
Reprezentančna kariera je končana, nasploh o koncu športne poti pa za zdaj še ne govori: "Rekel sem, da bom igral, dokler bom imel visok motiv za igranje košarke. Ta motiv bo odločil. Nima smisla igrati košarke, če ne greš v sezono z najvišjim motivom, tako kot takrat, ko si začenjal. Dokler bo ta motiv obstajal, bom igral. Seveda ob pogoju, da bo telo služilo." Ko bo enkrat športne copate obesil na klin, pa bi se rad preizkusil tudi kot trener: "S tem, da bi bil po igralski karieri še vrhunski trener, bi se mi uresničile še ene sanje. Dajmo času čas in do tega je še kar nekaj časa. Morda pa res nekoč kot selektor."

Nedvomno bi bila tudi selektorska vloga idealna zanj. Če bi bil podobno uspešen, kot je bil kapetan, pa se za prihodnost slovenske reprezentance res ni bati. Kakor koli, v kakršni koli vlogi bo Lakovič v prihodnje - v imenu vseh košarkarskih navdušencev, Jaka, hvala za vse, kar si dal reprezentanci!