Debelina prahu v ljubljanski vitrini je bila že kar konkretna. Zmaji so nazadnje domačo lovoriko osvojili leta 2013, ko so bili oktobra najboljši v tekmovanju z najmanjšo težo, superpokalu, istega leta pa so tudi zadnjič dvignili pokal, ki so ga z letošnjo zvezdico, ko so bili v Domžalah s 86:81 boljši od Krke, zdaj osvojili že 20. Suša v državnem prvenstvu je še daljša - sedemkrat zapored so zmaji namreč razočarani končevali sezone, letos pa so odločeni, da tudi temu naredijo konec.

"Mislim, da smo si od torka do nedelje popolnoma zaslužili lovoriko. Suvereno smo odpravili Zlatorog in Helios, Krko pa smo imeli pod nadzorom skoraj vse srečanje. Ušli smo že na +15, pa potem še enkrat na +10, ko so se že vrnili v igro. Nespametno smo v neki želji, da bi prehitro končali tekmo, ko so se nam dogajale čudne stvari s tehničnimi in nešportnimi napakami, pa izgubljena žoga Hrovata in podobno, zapravili razliko. V celoti gledano smo bili brez tega, mislim, 40 minut boljši. To smo pokazali tudi v podaljšku, ne glede na to, da je Kastrati povedel s trojko. Krko je, tako kot v soboto proti Hopsom, v igri držal izključno met za tri. Realno gledano smo imeli večjo širino, smo tudi grešili, a za finale je to normalna stvar," je tekmo opisal trener Olimpije.

"Lahko postanemo prava ekipa"
"Ta lovorika je pomembna tudi za nadaljevanje, saj tako vemo, da smo na pravi poti. Fantom sem rekel, da lahko postanemo ekipa. To v tem trenutku še nismo, a lahko postanemo. Smo omejeni. Morda imamo krajše klopi kot nekdanje Olimpije. Smo daleč najcenejša Olimpija, menda tudi najmanj kakovostna, kakor hočete, a bijemo svojo bitko v realnem času in prostoru. Tudi boljše Olimpije so izgubljale finala pokala, mi pa smo ga dobili. Zavedamo se, da bo prvenstvo druga zgodba, se pa tja že obračamo, a še prej bi v miru radi končali Ligo ABA," je dodal Okorn.

V zadnjih sezonah so pri Olimpiji poudarjali, da sta prioriteta domači lovoriki, a neuspešno delo v pisarnah se odraža tudi na parketu, ko so anemično izpadali še pred zadnjo stopničko do teh naslovov. Letos je za zdaj pogled na Olimpijo drugačen. V kaotičnih razmerah, ko je usoda kluba ob neuspešni poenostavljeni prisilni poravnavi nejasna, so sestavili moštvo, ki je motivirano z borbeno obrambo uresničilo želeni cilj. Imeli so srečno roko pri izbiri tujcev, ki dajejo, za kar so bili pripeljani v klub. Čeprav je v zmajevem gnezdu tako rekoč še vedno vse narobe, pa že dolgo ljubljanska ekipa na slovenskem parketu ni pokazala takšne želje.

Oliver tako rekoč sam na "štirici"
Tudi letošnja sezona je, kar zadeva sestavo ekipa, turbulentna. Čeprav so plače redne, so izgubili nadarjenega Blaža Mesička, ki zdaj sedi pri Brindisiju. Njega so iz Ljubljane odgnali stari grehi vodstva. Zaradi teh je klub pod blokado in ne more pripeljati nove okrepitve, česar obenem ne dopušča tudi finančno stanje. Odšla sta dva krilna centra, ki nista bila kos ravni, h kateri naj bi v Ljubljani težili. Zdaj na "štirici" igra tako rekoč le sicer zelo koristni Devin Oliver, ki pa je bil pripeljan kot nosilec na "trojki". Ob sebi ima popolnoma razglašenega Dražena Bubnića, ki ob vstopu na parket dela napako za napako in je Okorna na zadnjih tekmah prisilil, da je minutaža zares minimalna oziroma raje Olimpijin trener naenkrat igra z obema centroma. Za piko na i težavam pa je Olimpija trenutno brez kapetana Mirka Mulalića, ki je zaradi nesoglasij s trenerjem umaknjen iz ekipe.

Zato je bil Okorn kar v manjšem šoku, ko se je v četrtfinalu Oliver poškodoval. "Na začetku je bilo videti strašno," je povedal trener Olimpije. Toda podroben pogled je pokazal, da so vezi ostale cele. Udarec je bil močan in koleno je Američana bolelo, a je že v soboto, čeprav so zdravniki odsvetovali nastop, stisnil zobe. Po polfinalni zmagi je Okorn že dejal, da jim vstopnica v finale veliko pomeni, še srečnejši in vidno olajšan pa je bil po osvojenem naslovu.

"Slabše so se odzvali na ugoden položaj"
Krka se je mučila že v polfinalu, tudi v finalu pa Novomeščanom igra dolgo ni stekla. Ko so zaigrali agresivneje v obrambi in z defenzivno igro na meji prekrška povzročali branilcem Olimpije težave že pri prenosu žoge, je stekel tudi napad in po zaslugi trojk so se vrnili v igro. Ko so že povedli v podaljšku, pa zatem niso našli pravih rešitev v obrambi.

"Mislim, da smo gledali razburljiv in zanimiv finale. V nekem delu na sredini tekme je bilo videti, kot da nimamo več prave energije, kar je morda glede na težak ritem tudi razumljivo. Ne moremo pričakovati, da bomo 40 minut igrali na isti ravni. Na koncu smo pokazali še več, kot bi verjetno kdor koli pričakoval. Prišli smo v dober položaj, ko smo povedli, a smo se malce slabše odzvali. To je morda tudi razumljivo v taki situaciji, ko so glave in telesa utrujeni. Olimpija je to izkoristila in zasluženo zmagala," je povedal Dejan Mihevc.

Zdaj trd boj za obstanek v Ligi ABA
Krka je imela letos ogromno težav s poškodbami. Le malo tekem so trikratni zaporedni pokalni prvaki odigrali v popolni postavi. Tako na primer ključen mož, sicer zelo kakovosten Marko Luković, še ni našel forme, v kateri je bil pred poškodbo, tudi nekateri drugi nosilci pa ne najdejo enakega ritma oziroma je v njihovih predstavah vse preveč nihanj. Zato je tokrat več minut Mihevc namenil na primer Erjonu Kastratiju, ki v zadnjem času igra zelo dobro, in Juretu Ritlopu, ki je odigral pomembno vlogo pri lovljenju Olimpije.

"Fantom nimam česa zameriti. Mislim, da so se borili do konca, pokazali pravi odziv in da so zasluženo v finalu. Borili so se, pokazali željo po zmagi, a je bil Olimpija tokrat boljša," je povedal novomeški trener. Časa ne za slavje ne za poklapanost ni, saj se že med tednom nadaljuje Liga ABA, kjer mora za mirno končnico tudi Olimpija še doseči kakšno zmago, Krko pa čaka trd boj za obstanek: "Že v torek potujemo v Laktaše. Ni časa, da bi razmišljali o pokalu, zdaj se moramo poskusiti pripraviti za naprej."

Sodniki razburjali obe moštvi
Olimpija je na poti do naslova v četrtfinalu zanesljivo odpravila Helios. Državni prvaki so bleda senca konca lanske sezone. Zdaj sta odšla še Brandyn Curry in Marcel Jones, glede na prikazane igre pa se poraja vprašanje o smiselnosti poteze vodstva, ki je zamenjalo dokazanega strokovnjaka Jakšo Vulića. V polfinalu je zmajem na sproti stal Zlatorog, ki sicer igra zelo uspešno, vendar se mu pozna manjša rotacija. V prvi ekipi Laščanov so številni mladi košarkarji, pod vodstvom Aleša Pipana pa lepo napreduje predvsem Nejc Barič. Krka je imela več dela. V četrtfinalu je odigrala dve napeti tekmi z ambiciozno Primorsko, v polfinalu pa se je dolgo mučila proti Hopsom in jih strla šele, ko je stekel met izza črte. Na Polzeli so "med žive" vrnili nekaj košarkarjev, s tem, kar imajo na voljo, pa so letos konkurenčni tudi najboljšim.

Večkrat je bilo veliko zapisanega o vprašljivi kakovosti klubske košarke. Zaključni turnir, kjer KZS znova ni imel srečne roke z izbiro gostitelja, ki je drugo leto zapored izpadel še pred polfinalom, ni bil prava košarkarska reklama. Res je, da so bile tekme izenačene, a to je dobrodošlo, če je izenačenost pogojena tudi s konkurenčnostjo s tujino. Slovenski klubi pa so v evropskih tekmovanjih zmage šteli na prste ene roke, v regionalni ligi pa se na primer znova borijo za obstanek. Podobno skrb vzbujajoče kot raven kakovosti košarke je tudi sojenje. Obrabljena fraza je, da je "dober sodnik neviden". Slovenski so v Evropi zelo cenjeni, dokazali so se na tekmah najvišjega ranga, toda na domačih parketih so vse prevečkrat v ospredju. Tudi v finalu pokala so z odločitvami (upravičeno) razburjali obe moštvi, kmalu pa bi bili lahko celo odločilen dejavnik na tekmi. Malokatera tekma državnega prvenstva mine brez tehničnih napak.