Jure Zdovc je zadnji trener, ki je Olimpijo popeljal do državnega naslova. Zatem je tudi klonil v finalu kakor tudi njegovi nasledniki Miro Alilović, ki je po odhodu Zdovca ekipo vodil do konca sezone, Sašo Filipovski, ki je zadnji z zmaji osvojil slovenski pokal, in Aleš Pipan. Memi Bečirović in Gašper Potočnik sta v zadnjih dveh sezonah izpadla že v četrtfinalu oziroma polfinalu državnega prvenstva. Okornu je zdaj uspelo prekiniti sušno obdobje, ko je v vitrino pospravil dvojno krono.

Ekipo je poleti ekspresno sestavil, obenem je bila to najcenejša zasedba Olimpije v zadnjem obdobju. V turbulentni sezoni so Ljubljančani odigrali kar 76 tekem, v obdobju do decembra, ko so igrali na treh frontah, so imeli po tri srečanja na teden. 44-letni trener je računal, da bo med sezono lahko pripeljal novo okrepitev, toda zaradi BAT-a novih igralcev v zmajevo gnezdo niso mogli pripeljati nikogar. Med sezono so imeli ogromno vzponov in padcev, a, ko je bilo najbolj potrebno, so pokazali največ.

Srečno roko je imel Okorn pri izbiri tujcev, ki so bili ob kapetanu Gregorju Hrovatu najzaslužnejši, da sta lovoriki znova prišli v prestolnico. Pred desetimi leti je že sedel na Olimpijini klopi, tedaj ostal brez naslovov, kar mu ni dalo miru. Letos je ob vrnitvi poskrbel, da se je znebil tega bremena. Pred ljubljanskim klubom naj bi bila z novim vodstvo lepša prihodnost. Okorn je v intervjuju razikril, ali se vidi v novi zgodbi zmajev, ob tem je potegnil črto pod sezono, spregovoril o svojih varovancih in se dotaknil tudi nesoglasij med Olimpijo in KZS-jem.

Po zadnji tekmi ste v izjavi rekli, da se bo naslednji dan lepo zbuditi kot Ljubljančan. Je torej v teh dneh zdaj lepo biti iz Ljubljane?
Vsekakor. Že tako je lepo biti Ljubljančan, v teh dneh pa se res dobro počutim. Ta sprememba se pozna. Me je tudi med sezono kdo kdaj ustavil, moram pa reči, da se zdaj v teh zadnjih dneh pa kar pozna na številu ljudi, ki te malo potegnejo za rokav ali ti čestitajo. Lepo.

Za vami je zelo uspešen maj. V polfinalni in finalni seriji skupaj ste le enkrat izgubili. Znani ste, da energično vodite tekme, po koncu srečanj pa ste ostajali zelo mirni, še posebej na tretji tekmi finala po porazu v Rogaški. Ste tako zaupali v ekipo in verjeli v končni uspeh?
Ja, kot sem večkrat povedal, ko smo se izvlekli iz tiste krize, v kateri smo bili, ko smo hodili po robu v Ligi za prvaka, je bilo nekaj trenutkov, ko se je pokazalo, da gre ta ekipa lahko do konca. Igralci so bili neverjetno motivirani in želja je bila res velika. Napetost bi lahko rezali s škarjami. Stvari so se obrnile. Eden ključnih trenutkov je bil, ko smo v Novem mestu dobili tekmo, s katero smo odločali sami o sebi in nismo bili prepuščeni temu, kako bodo med sabo odigrali Zlatorog in Hopsi. Ko smo to tekmo dobili, sem v garderobi rekel eno kar drzno stvar: "Čez en teden, ko bomo znova tukaj, in ko bomo dobili tekmo, ne, če jo bomo, ampak ko jo bomo, vam obljubljam, da bomo šli do konca." Mirno smo gledali eden drugega in igralcem je to ostalo. Čez en teden smo prišli in dobili tisto tekmo po podaljšku. Hrovat je, preden smo šli na avtobus, enako izrekel v garderobi, da poti nazaj ni, se v Novo mesto več ne vračamo in gremo do konca.

Omenili ste težke trenutke in težave, ki ste jih imeli v Ligi za prvaka. Po porazu proti Rogaški ste bili povsem obupani, takega vas v tej sezoni nismo videli. Zdelo se je, da je bila puška že vržena v koruzo. Kaj je bilo tedaj narobe v Ligi za prvaka in ste, če ste potem v končnici verjeli v uspeh, pa tedaj podvomili o vsem skupaj?
Ta domača tekma proti Rogaški je bila trenutek, ko je bil tako imenovani "all in". Janković je na primer enostavno z bolniškega dopusta šel na tekmo, ko smo vedeli, da nam bo ena zmaga po vsej verjetnosti dovolj, da se mirno zapeljemo med štiri. Nismo razmišljali, ali bomo številka tri ali štiri, mi smo samo obupno lovili polfinale. Tedaj smo že pozabili na vse dobrote, ki ti jih prinašata prvo ali drugo mesto. Šlo je za golo preživetje. Tisto tekmo, ko smo vodili tudi za osem točk in je bilo vprašanje časa, kdaj se bodo gostje toliko zlomili, da bomo tekmo odpeljali v svojo korist, smo jo preprosto izgubili. Ja, v tistem trenutku sta iz nas vela obup in nekakšna nemoč. Skorajšnja predaja, ampak, ko smo prespali noč, smo si z igralci rekli le, reši se, kdor se more. Gremo s tekme tekmo in če se izvlečemo … Verjeli smo, da manjka le ena iskrica in bomo barko postavili nazaj v normalno smer. Zdaj, kako daleč bo lahko plula, nismo vedeli, ampak manjkala je samo iskrica, saj glede na to, kakršni smo že bili, se ni moglo v trenutku tako izgubiti in razkosati, da ne bi mogli najti poti nazaj. Mi nismo čez noč pozabili igrati košarke. Pač dogajale so se različne stvari, kakršna je poškodba Jankovića. Morda smo malce presamozavestno vstopili v Ligo za prvaka, ne naduto, morda presamozavestno. Prepričani smo bili, da nam kaj takega, kot je polfinale, res ne more uiti. Vsa ta zmes določenih stvari nas je dobesedno potisnila na rob. Zagotovo je bil to najtežji trenutek v tej sezoni.

Je mogoče prav ta zmes, saj ta sezona je bila turbulentna, od natrpanega urnika in podobnih stvari, utrdila in okrepila ekipo?
Mi smo bili s tekme v tekmo močnejši. To so dejstva. Predvsem tu mislim karakterno, obenem pa smo začeli eden drugega res dobro spoznavati. Na koncu sem to ekipo tako dobro poznal, da sem na primer v Rogaški na tretji tekmi finala ob polčasu svojima pomočnikoma rekel, da se tokrat ne bomo izvlekli. Ni bilo nobene možnosti. Videl sem, kako funkcioniramo in kakšni smo. Bil pa sem prepričan, da Rogaška na tej tekmi ni bila tako dobra, kot smo bili mi slabi. Tako mehki in nezainteresirani, tako se ne igra finala. Bil sem prepričan, da v sredo v Ljubljani sledi odgovor. Iz tega sta izvirali ta moja mirnost in prepričanost. Mi smo igrali dobro, oni so pa enostavno blestel in smo bili nemočni, ne, mi smo bili tisti, ki smo bili težava in ta težava je rešljiva. Če je pa problem kdo drug … Na drugega nimaš vpliva, nase pa imaš. Nas so pa te stvari krepile. Marsikdo je bil prepričan, da ne moremo zdržati do decembra. Iz principa smo določene stvari zdržali do decembra. Na trenutke je bilo težko. Če pomislim za nazaj, mi smo kar hodili s tekme v tekmo. Neverjeten ritem in stvari so bile zelo prilagojene. Pripravljalno obdobje je bilo zelo kratko. Ekipo sem izbral, sestavil, dober mesec in smo imeli prvo uradno tekmo. To je bilo vse. Vedeli smo, da marsikatero stvar, ki jo drugi postorijo v pripravljalnem obdobju, bomo morali mi prenesti v tekmovalni del, da se bomo sestavljali skupaj. Obenem smo vedeli, da bo tudi v tem tekmovalnem delu v teh treh mesecih zelo malo časa za vse skupaj. Skratka, zavedali smo se, da obstaja časovnica, ampak jo bo treba preživeti. Da smo preživeli do božica, je bila ključna stvar. Takrat sem bil prepričan – ne glede na to, da je prišel BAT, ne bomo mogli dobiti okrepitve in da bomo tako igrali do konca – da bomo zdržali. Zdaj, ali bomo osvojili dvojno krono ali ne, kaj se bo dogajalo, ali bomo v Ligi ABA peti ali se bomo borili za golo preživetje, tega tedaj nisem vedel, vedel pa sem, da se ne bomo zdrobili. Ko smo šli čez določene stvari, nas je okrepilo. Tako smo obračali, da smo začeli uživati. To je bila tudi ideja, da uživamo v tem, da moramo biti veseli, da se nam to dogaja. S takim prepričanjem smo delovali te tri mesece.

Vedno ste govorili, da je Olimpija vaš klub. Kakšno zadoščanje vam pomeni ta naslov in je morda to največji uspeh oziroma najuspešnejša sezona v vaši karieri?
Ja, brez debate. Kot otrok sem hodil v Tivoli na jugoslovansko ligo, ko praktično nisi mogel priti v dvorano. Živo se spominjam na primer tekem Olimpija – Jugoplastika v najboljših zasedbah, ko so bili Splitčani trikratni zapored evropski prvaki. Pozneje sem bil tu pomočnik … Vsekakor je to moj klub. Bil sem obremenjen s tisto sezono pred desetimi leti, ko sem tedaj kot precej mlad stopil v zelo velike čevlje Evrolige in na koncu nismo osvojili naslova. Šli smo čez strahovito finančno kalvarijo. Tedaj smo se dobesedno razgradili. Razkrojili smo se in ostali le s peterko, ko smo izgubili proti Heliosu. Leta in leta sem bil s tem obremenjen, ali se mi bo ponudila še ena priložnost. Ko je letos prišla, sem pred pokalom in pred finalom razmišljal, da ne bom še enkrat čakal deset let. To je bilo ves čas v moji glavi. Če bo treba, bom naredil vse, kar je v moji moči, da to zaključimo. Ne glede na to, če je to najcenejša Olimpija vseh časov, morda najmanj kakovostna, ne, vse bom vložil v to, da to storim. Tudi zaradi sebe. Moram reči, da mi je zdaj nedvomno lažje. Ni veliko slovenskih trenerjev z dvojno krono. Spisek imen ni dolg.

Mirko Mulalić je po koncu finala rekel, da čestita strokovnemu štabu, ki je pred igralci uspešno skrival breme teh osmih let. Kako pomembno se vam je zdelo to, kajti kljub neuspehom v teh zadnjih sezonah je Olimpija verjetno vendarle ime, ki v slovenski košarki še vedno ima poseben pomen? Kakšen negativen vpliv ima ta pritisk, oziroma bi ga lahko imel?
Moje mnenje je, da je to pokopalo vse prejšnje generacije. Tako lansko kot tudi predlansko. Ta jok in kontaminiranost, da ne moreš osvojiti … To je strahovito. Ko sem prišel, je bila prva želja, da ekipo lahko sestavim sam in da ne sme ostati nihče, ki je zaznamovan z neuspehi zadnjih sezon. Hrovat je edini ostal in je sprejel drugačne pogoje. Po tekmi proti Rogaški je doživel dobesedno napad nemoči. Nobena skrivnost ni, da sem ga v garderobi držal za vrat, kjer sem mu povedal, naj v trenutku pozabi. Njemu se je začel vrteti film zadnjih dveh sezon v Ljubljani. Spet se nam dogaja enako, trener, jaz tega ne zdržim in ne bom zmogel ter podobno, je govoril. To so strahovita bremena. Mi smo to skrivali. Vedeli smo, da želimo osvojiti naslov. Klub ni osem let osvojil naslova in ta tema je bila prepovedana. Prepovedano je bilo reči, da bomo vrnili naslov v Ljubljano. Do torka zvečer, ko se je igrala zadnja tekma v Tivoliju, ko smo morali zmagati. Tedaj sem rekel, naredili bomo vse, da tako željen naslov vrnemo v Ljubljano. Prvič. Tudi na pokalu nismo. Šli smo s tekme v tekmo in nismo razmišljali o tem. Prepovedano je bilo, da kateri koli igralec izjavi, prišel je čas, da Olimpija in tako naprej. Ker to je strahovito breme, ki lebdi nad tabo in z vsakim letom je toliko večje. Nekako smo ga skrivali oziroma smo se temu pritisku spretno izogibali. Ekipa je delovala dokaj neobremenjeno. Načrtno sem jo razbremenjeval pritiska. Krka je favorit, Rogaška je favorit, za to obstajajo dejstva in tako naprej ... Tako je bilo tudi pred pokalom. Kot sami pravite, Olimpija je še vedno Olimpija. Proti Olimpiji gredo vsi na 120-odstotkov. To smo izkusili od prvega kroga državnega prvenstva naprej na lastni koži. Ne glede na to, ali je ta Olimpija zadnjih osem let kaj osvojila, te od Polzele do Primorske in Podčetrtka počakajo na 120-odstotkih, sproščeni, da pokažejo vse. Mi smo se velikokrat komaj izvlekli. Smo se morali dobro potruditi.

Barko ste, kot ste dejali, usmerili v pravo smer, ampak v tej sezoni je bilo na poti veliko čeri. Predvsem tu mislim na omenjene mesece do konca decembra, ko ste imeli natrpan urnik. Ste sploh naredili konkretno analizno nasprotnika, oziroma ste se lahko kdaj normalno pripravili na tekmece?
Že na začetku sezone smo rangirali stvari. Sami sebi smo rekli, da gremo s tekme v tekmo in se nihče ne obremenjuje z razporedom. Se pravi, ne vemo, s kom igramo čez tri dni. Ne piše na koledarju. Aha, ta dan je ta tekmec in imamo toliko časa. S tem je priprava normalna, pot nazaj, imamo normalen čas za pripravo in regeneracijo, trening omejen, v slovenski ligi se pripravljamo samo na najboljše štiri ekipe, na druge se ne … Tako je bilo razdelano, ker v nasprotnem primeru ni šlo. Smo šli pa izključno s tekme v tekmo, ker si daljšega planiranja nismo mogli privoščiti. Ogromno smo bili na poti. Vrhunci so bili novembra recimo, ko nas deset dni ni bilo v Ljubljani in smo prepotovali pot Skopje – Valencia – Skopje in z letalom na tekmo proti Zlatorogu. Drugi udarec decembra, kjer smo v 14 dneh odigrali deset tekem. Ko se je ta krog začel vrteti, smo odigrali tekmo doma z Ulmom, čez dva dni smo šli v Škofjo Loko, ko smo si na avtobusu rekli, dobimo se ob treh, igramo s Cedevito naslednji dan v Zagrebu, v ponedeljek s Krko, v sredo z Valencio, v petek pride Primorska in v nedeljo Zadar. V redu, smo šli čez to in celo dobili tiste tekme, ki smo jih morali. December je ključen za Ligo ABA, da ne padeš v tisto najbolj nevarno območje, kjer vsaka zmaga odloča o obstanku. Decembra smo prvič pomislili, da se lahko v Ligi ABA vmešamo v boj za šesto ali celo peto mesto. Še danes trdim, da bi nam to uspelo, če ne bi najslabše stvari pokazali ravno proti Igokei, Karpošem in MZT-ju. To so največji minusi in moji najtežji porazi. Prevzemam odgovornost. Tej Olimpiji, kakršna koli je, se to ne bi smelo zgoditi. S temi tremi zmagami bi Ligo ABA končali na petem ali šestem mestu, kar bi označil kot vrhunski rezultat.

V tem obdobju je bilo praktično več tekem kot treningov. Kakšen problem pa vam je predstavljala zmanjšana rotacija? Govorim o odhodih. Vam je žal, da sta Šaškov in Mlađan tako hitro šla, oziroma vam je Mesiček z nepričakovanim odhodom podrl taktiko in načrte?
Kar se tiče treningov in tekem, je zagotovo bilo tako. Nedvomno je Mesiček glede na število igralcev precej zamajal zgodbo. Z Mlađanom in Šaškovom pa je bilo tako, Oliver je bil pripeljan kot vrhunska trojka, Janković kot petica in Jefferson kot napadalna enka. Vse je bilo v redu, mi smo iskali to štirico, tujca, ki bo nosilec ob Bubniću. Šaškov je bil tu v Sloveniji, Mlađan pa je bil pripeljan kot tisti, ki bi lahko bil presenečenje. Z Mlađanom bi moral biti bolj potrpežljiv. Ko gledam nazaj, bi Mlađan, če bi ostal, po vsej verjetnosti dal Olimpiji nekaj. V tistih kriznih trenutkih, ko je že bilo za biti ali ne biti, sem se morda prehitro ustrašil in dal Oliverja na štirico. Takoj je tam dal rezultat in sem to fiksiral, Oliver štirica, Bubnić pa s slovenskim potnim listom njegova menjava. Posledično sta Šaškov in Mlađan, ki nista bila cenovno breme in smo se ju lahko znebili, odšla. Nisem pa pričakoval, da bo v istem trenutku prišel BAT. Prepričan sem bil, da se bomo lahko v januarju oziroma v februarju osvežili.

Verjetno ste računali, da bo prišel igralec, ki bo nosil veliko breme oziroma bo eden izmed nosilcev?
Tako je. To je bilo tudi obljubljeno. Tudi finančna struktura je bila postavljena tako, da je bilo, skupaj z odhodi teh dveh in Mesička ter z rezervo, ki smo si jo pustili, denarno gledano več kot dovolj prostora, da bi to lahko storili. Ampak nas je BAT prisilil, da smo morali ostati s tem, kar smo imeli.

Omenili ste, da ste ekspresno sestavili ekipo. Ste morda kakšnega igralca vzeli samo zato, ker je bil preprosto na voljo, ali ste dejansko lahko načrtno sestavljali moštvo?
Tujce sem izbral povsem načrtno. Želel sem imeti klasičnega centra, dominantnega. To kar Janković tudi je. Nisem želel, da je Olimpija brez centra. Želel sem imeti organizatorja igre, ki je napadalno usmerjen. To je Jefferson. Ne "playa", ki ni strelec oziroma napadalec. In visoko trojko. Oliver z 205 cm, klasično krilo, ki lahko napada in brani tudi po globini. Pozneje se je preselil na položaj krilnega centra. Pred sezono so bile to moje želje in zanje sem se odločil zelo hitro, ker mogoče delujem drugače kot nekateri drugi. Ko mi je nekaj všeč in mislim, da ustreza, se odločim izredno hitro in izvedem pritisk, da se to pripelje. Pri Slovencih izbira ni bila velika, potrebuješ pa jih. Tudi to je bilo dovolj načrtno. Če kdo pogleda v program, kaj sem napisal in katera imena omenil, vidi, da jih je bilo v ekipi 90 odstotkov. Prepričan sem bil, da Barbarič, Mulalić, Pelko in Bubnić skupaj s Hrovatom zlahka igrajo slovensko prvenstvo. Če temu dodamo prave tujce, bomo v Sloveniji več kot konkurenčni, to je bila enačba. Poleg tega so bili lačni in željni, da nekaj osvojijo, saj do zdaj od njih še nihče ničesar ni, ob tem pa niso bili zaznamovani z Olimpijino zgodbo zadnjih let, kjer se dogajajo te stvari. To je bila edina moja vizija, ki sem jo videl.

Ko govoriva o Jeffersonu, se je izkazal za res veliko okrepitev in glede na dano ekipi eden boljših tujcev v zadnjih letih. Če ste imeli pravo roko pri izbiri tujih igralcev, ste imeli tu tudi srečo, da se ni posrečila zgodba z Justinom Robinsonom.
Jefferson je prišel kot menjava zanj. Robinson je tipičen organizator, ki je napadalen. Je nekdanji britanski reprezentant. Simpatična zgodba, ampak je bil pa po značaju problem. Od prvega trenutka mu nekaj ni bilo prav. Tako srečo v nesreči potrebuješ. Odšel je sam od sebe in izpraznil mesto. Rekel sem, da bolje, da takega človeka tu ni. Za Jeffersona smo se hitro odločili. Pomagal nam je Teemu Rannikko, ki je z njim igral na Finskem. Določene informacije smo dobili tudi iz Nemčije. Ko smo z njim opravili pogovor, ni postavljal nobenih finančnih pogojev in ničesar, preprosto si je želel priti. Želel je igrati Eurocup in čutil je, da je to priložnost, ki jo v karieri potrebuje, nekakšna odskočna deska in to se je poklopilo.

S tujci ste lahko zelo zadovoljni, tudi ko omenjate ta značaj in nasploh že nekaj časa v Ljubljani niso dali toliko ekipi. Na primer Oliver ima z vso vsestranskostjo izjemen potencial. Tudi z Jankovićem in Jeffersonom ste zadeli v polno …
Pogoj je bil postavljen že avgusta vsem igralcem, vsem tujcem in strokovnemu štabu na sestankih na štiri oči. Prioriteta sta domača liga in pokal. Če mi tega ne morete obljubiti in garantirati, potem odidite zdaj. Liga ABA in Eurocup sta za vas nagrada. Proti Valencii ne boste igrali, če ne boste proti Hopsom ali Podčetrtku dali vsega od sebe. Se razumemo? To je bilo večkrat poudarjeno. Ne boš igral v Pionirju proti Partizanu, če ne boš tri dni pred tem v Škofji Loki dal maksimuma. Na koncu vidite, da so se držali dogovora. So bili pa res vsi lačni lovorik. Vsi trije tujci in Hrovat recimo so izjemno mladi. Tega se ni poudarjalo. Olimpija je imela zelo mlado ekipo. Ti štirje so fantje stari med 22 in 25 let. Janković je center pri 23 letih. Hrovat je star 22. Oni imajo lep potencial, ga bo pa treba razvijati. Morali bodo tudi paziti, kam odidejo in kakšne bodo njihove vloge. Oliver je že zaradi fizičnih sposobnosti, vsestranskega načina igranja in če še določene stvari popravi in predvsem, da napreduje taktično, kar bodo prinesla leta izkušenj in število tekem, velik potencial. Tako kot Hrovat, pri katerem prav tako govorimo o fizičnih sposobnostih, ima ogromen potencial in še veliko rezerv.

Po koncu rednega dela Lige Nova KBM, ko ste znova igrali proti Rogaški, ste nekako potegnili črto pod dotedanji potek sezone. Omenjali ste tudi nesoglasja s KZS-jem. Je Olimpija z dvojno krono zmagovalec tega spora ali v tem primeru zmagovalca ni?
V tem primeru zmagovalca ni. Evropski in slovenski košarki se dela škoda. Te vojne med Fibo in Eco so groza za evropsko košarko. S sistemom, ko se bodo delala okna za reprezentanco, kdo bo koga spustil in tako naprej, se vojna nadaljuje. Tako kot je bilo lani o tem, kdo bo igral Fibino ligo prvakov in kdo je zvest komu. Vse se to prenaša na mikro raven. Se pravi na Slovenijo, Olimpija zvesta Ligi ABA in Eci ... Noben problem, saj smo se sami odločili, kaj igramo in da smo od prvega kroga v državnem prvenstvu. Človek bi pričakoval, da se tu vzpostavi neka drugačna komunikacija. Mene morate tudi razumeti, bil sem, če tako gledamo, uslužbenec Olimpije in normalno se ve, na čigavi strani sem. Ne gojim sovraštva do KZS-ja, za katerega pa trdim, da bo moral narediti precej velik korak naprej in se bo moral začeti zavedati, da je servis klubov in ne obratno. To je prva stvar, druga pa, da če želijo imeti močno prvo ligo, je treba narediti nekaj v tej smeri. Morali se bodo tej ligi posvetiti s telesom, duhom in če s čim drugim zraven. V nasprotnem primeru se zgodba ne bo dobro končala.

Se potem strinjate, da je raven slovenske klubske košarke skrb vzbujajoča in bi morali vsi, s KZS-jem vred, narediti več pri reševanju tega problema? Dobro poznate razmere, verjetno se strinjate, da je mednarodna (ne)konkurenčnost odraz tega in o tem priča tudi zaušnica Lige ABA, po kateri ima Slovenija le še enega predstavnika v regionalnem tekmovanju.
To je vse res. Ko bo piramida jasna, bo vsem lažje. Ne vidim, zakaj bi bila Liga ABA v tem prostoru taka težava. Je pa res, da bi Slovenija, tudi ob podpori KZS-ja, lahko imela dva predstavnika. Mislim, da bi tudi vsi upoštevali vrstni red, da naj gresta prva dva v Ligo ABA. Je pa zelo težko napisano, da gresta prva dva v Ligo ABA, če ti Lige ABA ne priznavaš. Normalno je, da se je Liga ABA zdaj zaprla. Ogradila se je od zvez. To je zelo slabo iz ene in druge strani. Tudi Fiba bo mogla najti rešitev. Evroliga je Evroliga. Tu se vrtijo milijoni. Ne moreš potegniti paralel s Fibino ligo prvakov. To ne gre. Morali bodo najti enotno zgodbo in piramido. Dovolj je prostora za tri evropska tekmovanja. Toda jasno postavljeno, kdo je prvi, drugi in tretji, kakšna je prehodnost ter kako se pride iz enega tekmovanja v drugo.

Vendarle je bil eden izmed namenov ustanovitve Lige ABA tudi večja konkurenčnost, saj državna prvenstva niso bila konkurenčna z evropskimi milijoni.
To so dejstva. Zanimivo je, da se velikokrat sliši, zakaj mi potrebujemo Ligo ABA, ko pa Slovenija izgubi predstavnika, pa je to katastrofa in škandal. Paradoks. Če je ne potrebujemo, zakaj bi potem nekateri jokali. Ne razumem. Mislim, da jo potrebujemo, ampak naj bodo stvari jasne in pregledne. Sem strahovit zagovornik tega. Mislim, da ni nič narobe, če je v ligi 12 ekip. V Ligi ABA morata biti dva Slovenca, finalista ali kar koli, ne vem, kakšno bi bilo merilo. Za morebitno 13. in 14. mesto tudi ne vidim težav z "wild cardi". Če ima nekdo tako velik interes in finančno moč, da si želi v Ligo ABA, zakaj mu tega ne bi omogočili. Pravila izpadanja in prehajanja morajo biti jasna. Vse skupaj, tudi morebitni "wild cardi", morajo biti v soglasju z ligo, zvezami in klubi. To se da narediti, samo treba je imeti precej dobre volje in najti skupen jezik. Na način, kot se pa zdaj dogaja, je pa katastrofa.

Zgodba Olimpije je šla v zadnjih letih strmo navzdol, po naslovu pa ste dejali, da naj bo lovorika zagon za novo pot kluba. Vidite to kot pravi temelj za novo zgodbo?
Izključno je to neka pozitivna zgodba, ki ti da malce vetra v hrbet, ni pa ključna. Ključno je, da se postopoma in s trezno glavo začne hoditi v pozitivno smer. Je pa to zagon, ki ga je ta klub potreboval. Seveda istočasno kot prihod novega predsednika in poravnava dolgov za nazaj. To gre z roko v roko. Treba je pa iti s pametnimi koraki, da se ne bo kdo spet zaletel in dajal prevelikih evforičnih izjav, v treh letih do Evrolige in podobno. Čudovito, vse lepo in prav, kako pa se pride do Evrolige? Moraš biti prvak Lige ABA ali pa Eurocupa. Poglejmo proračune, CSKA je objavil 46 milijonov evrov. V redu, nismo CSKA, ampak tudi preostali imajo grozovite številke. Verjamem, da Olimpija lahko kdaj kakšno sezono odigra v Evroligi, ampak pot do tja je dolga in treba je iti počasi. Predvsem je treba sanirati stvari za nazaj. To je ključna stvar, tudi če bo treba v naslednji sezoni za naprej malce potrpeti, morda delati z omejenim proračunom. Znova si je treba postaviti cilj, da sta domači lovoriki primat. Po osmih letih si šele začel doma vzpostavljati neko hierarhijo. Nato narediti korak več v Ligi ABA. To je na primer približati se prvi četverici, peto ali šesto mesto, v nekih ugodnih okoliščinah morda napasti četrto mesto. V Eurocupu je treba biti prisoten v Evropi in delovati po najboljših močeh, vzeti vsako zmago in biti potrpežljiv. Naslednje leto dolga ni več in denarja je več. Cilji doma so jasni, v Ligi ABA želimo med štiri … Edino na tak način se lahko gradi. Saj vsi vemo, ob pametnem kadrovanju lahko polfinale v Ligi ABA odigraš, sem prepričan, če imaš tri četrt milijona. Si lahko konkurenčen.

Se vi vidite v tej zgodbi?
V zadnjem času me vsi to sprašujejo. Sem profesionalec in na to gledam izključno tako, da kdor pride, kdor to sanira in bo dajal denar, ima vso pravico, da postavi direktorja, športnega direktorja in v pogovorih z njim trenerja. Take stvari so in taka hierarhija mora biti. Piramida mora obstajati. Ali vidijo mene, ne vem. Ali jaz sebe vidim? Ob zdravih stvareh, da je ekipa redno plačana vsak mesec, četudi so zneski mizerni, ja. V urejenih razmerah, ja. Znanje imam, tudi nisem več vajenec. Osvojil sem naslova, s čimer tudi odpade neko breme. Imaš te lovorike in nihče ti jih ne more odvzeti. V zvezi s tem lahko razmišljaš tudi nekoliko manj obremenjeno. Ja, ampak, kot poudarjam, brez jokanja, siljenja in česar koli. Bomo videli, kaj bo prinesel naslednji mesec, ko bi se te stvari morale začeti graditi za naprej. Je pa po dolgem obdobju zdaj časa dovolj.

Tilen Jamnik