ko Petranović je dolga leta igral košarko v Sloveniji, bil pa je tudi član jugoslovanske reprezentance leta 1986 in SP-ja v Španiji se je spomnil v intervjuju za MMC.

Dolgo je košarko, ki jo je začel igrati v Drnišu, igral v Zadru, s katerim je postal tudi jugoslovanski prvak. Igral je vse do 51. leta starosti, na slovenskih parketih tudi zelo uspešno. V lasti ima strelski rekord, saj je, ko je bil star 44 let, dosegel kar 101 točko. V Sloveniji se je sicer najbolj izkazal v dresu Polzele, igral pa je tudi za Olimpijo, Triglav, Roglo, Rogaško …

Ob omembi svetovnega prvenstva 1986 se je najprej seveda spomnil tiste neverjetne končnice polfinalne tekme proti Sovjetski zvezi, v intervjuju pa je spregovoril tudi o Draženu Petrović, Krešimirju Ćosiću in dvoboju z Američani.

Gospod Petranović, pred nami je svetovno prvenstvo v Španiji, ki je gostila tudi prvenstvo leta 1986. Tam ste tudi v igrali. Kako se spominjate tistega prvenstva?
To so lepi spomini. Žal se je prvenstvo slabo končalo, ko smo v polfinalu 50 sekund pred koncem vodili za devet točk, a smo potem po podaljšku izgubili.

Omenili ste to tekmo, kar bi tudi bilo naslednje vprašanje. Ste morda kaj podobnega v dolgi karieri še kdaj doživeli?
Ne, česa takega nisem več doživel.

Verjetno je bilo najtežje Vladetu Divcu, ki je bil nekakšen glavni osmoljenec tiste tekme.
Z Divcem sva bila cimra v Madridu. Celo noč nisva spala in nisva nič govorila. Bilo mu je zelo težko.

Z eno nogo ste bili že v finalu, nato pa tak šok. Kako je bilo tiste trenutke po koncu tekme, ste sploh dojeli, kaj ste zapravili?
Bili smo zelo razočarani. Nobenega ne krivimo za ta poraz, enostavno se to dogaja v športu. Tako se je pač izšlo. Bili smo šokirani. Imeli smo zanesljivo prednost. Mislili smo, da smo že v finalu in bomo igrali proti Američanom. Trikrat so metali trojko in trikrat so zadeli. Nismo mogli verjeti. Ravno približno pred mesecem sem znova gledal posnetke. Prvo trojko je Sabonis od table zadel z desetih metrov, potem smo izgubili žogo, nato še Divac 12 sekund pred koncem in še enkrat so metali prek roke ter zadeli. To se zgodi enkrat na sto let. Žal se je zgodilo nam in nismo imeli kaj.

Verjetno ste bili tudi zelo jezni po tekmi. Ste kar nekoliko stresli jezno nad Brazilci, kajne?
Ja, potem smo jezo stresli nad Brazilce. Tekmo smo dobili za več kot 20 točk. Vzeli smo bronasto medaljo in smo bili s tem tudi zadovoljni.

Kot kaže, vas je na koncu drago stal tisti poraz proti ZDA. Čeprav so bili v reprezentanci sami sijajni strelci, pa se proti ameriški obrambi niste znašli.
Napačno smo igrali proti Američanom. Namesto da bi pokrivali cono, smo igrali v obrambi mož na moža. Potem smo bili že pripravljeno taktiko za finale. Če bi prišli v finale, nas Američani ne bi mogli premagati. 40 minut bi igrali cono in ne bi proti nam imeli možnosti.

Tudi Dražen Petrović se ni znašel proti obrambi nizkega Muggsyja Boguesa. Je bil zelo jezen po tisti tekmi? To je bilo sicer eno njegovih najboljših prvenstev. Kako ste ga vi videli kot igralca?
Dražen sploh ni pričakoval, da ga bo pokrival tako nizek košarkar. Po tekmi je govoril, da če pridemo v finale, bo razbil Američane. Dražen je bil pravi profesionalec. Ves dan je bil osredotočen samo na košarko. Vedno je šel na počitek v hotel. Tudi se ni šel, recimo, kopati z drugimi. Le čakal je na tekmo, kjer je dal potem vedno vse od sebe. Zares je živel za košarko.

Vodil vas je pokojni Krešimir Ćosić, ki velja za enega najboljših evropskih košarkarjev. Kakšen pa je bil veliki Krešo kot selektor in trener?
Ćosić je bil tudi dober trener. Poleg tega je bil njegov pomočnik Dušan Ivković, ki je bil že zelo izkušen in sta se odlično ujela. Ivković je bil nedvomno eden izmed najboljših trenerjev, ki sem ga imel v karieri. Samo poglejte, kako dolgo traja njegova bogata kariera.

Dražen Petrović je bil MVP turnirja in najboljši igralec reprezentance. Pa je bil tedaj, ko je bil star šele 21 let, tudi že vodja, kar je bil potem pozneje, ali je bil recimo to izkušeni in prav tako legendarni Dražen Dalipagić?
Pravi vodja je bil Dalipagić, ob njem tudi Radovanović. Onadva sta bila glavna v garderobi. Na terenu pa sploh ni bilo vprašanja oziroma težav. Komur je šlo, je pač šlo, nanj se je igralo. Ni bilo pomembno, ali je šlo za izkušenega ali za mladega igralca. Hierarhija ni bila pomembna. Komur je šlo, to je odločalo. Reprezentanca je bila seveda sestavljena iz samih odličnih košarkarjev in vsak je bil sposoben dati veliko točk. Igrali smo vsi košarkarji.

Kako pa je ekipo vplivalo vse, kar so španski mediji pisali o vas? Vse tiste zgodbice, ki so si jih izmišljali?
Španci so pričakovali, da bodo igrali z nami, ko bodo šli naprej in se bodo z nami udarili za medalje. Potem so se začeli vtikati v nas. Na začetku nam ni bilo vseeno, da se je to pisalo. Vse skupaj je bilo brez zveze. Nato smo se sprijaznili s tem in smo si rekli, da če se bomo srečali z njimi, jih bomo na terenu razbili.

Če se nekoliko dotakneva še vaše klubske kariere. Igrali ste do 51. leta. To se zdi neverjetno. Kako vam je uspelo?
Športno življenje in družina. Velikih obremenitev nisem imel. Znal sem se prestaviti iz košarke na drugo delo. Vedno sem govoril, da bo to zadnja sezona, a so me znova poklicali in sem odlašal. Manj sem treniral, a sem več delal doma. Potem sem pa enkrat rekel, da je dovolj. Dovolj sem imel, da me kličejo stari ata (smeh). Ko se slečeš, na dresu ne piše, koliko je kdo star. Gleda se samo, kaj kdo da na igrišču.

Ko ravno govoriva o letu 1986, to je bilo posebno za vas, saj ste z Zadrom postali državni prvak, na kolena pa vam je uspelo spraviti veliko Cibono, ki je bila evropski prvak.
Cibona je bila evropski prvak, a ji ni uspelo biti državni prvak. Po domače povedano, smo bili tisto leto ekipa "mangupov". Bili smo pravi. Enostavno smo igrali košarko. Cibona je računala, da bi igrala tretjo tekmo v Zagrebu in postala državni prvak doma. To se jim ni izšlo. Dali smo vse od sebe in presenetili sredi Zagreba. Nato smo presenetili še v Zadru, kjer je bilo noro. Ne da se opisati, kako je bilo tedaj v Zadru. Ljudje so noreli za košarko. Z besedami se ne da opisati kaj takega.

Kultne polne Jazine in na drugi strani zagrebška Cibona. To je verjetno nekaj neponovljivega.
Poleg vsega je padla še Cibona. To je bilo nekaj posebnega. Verjeli smo vase in trener Vlado Đurović nam je rekel, da naj damo vse od sebe, izgubimo za manj kot deset in nas bodo vsi v Zadru nosili po ramenih. Na koncu smo zmagali, dali smo 111 točk. Res so nas vsi nosili po ramenih. 50 minut – igral se je podaljšek – smo dajali vse od sebe. Garali smo ves čas, tudi ko je Cibona vodila za 15, nismo popuščali. Smo se vrnili in vedno igrali do konca. Bili smo prava klapa, in to nas je vodilo. Bili smo eno, prava ekipa. Vsa ekipa je hodila skupaj, ni bilo izjem. Veliko smo se družili, in to se je kazalo na terenu.

Vemo, da je Zadar mesto, ki je noro na košarko. Ste lahko po tistem naslovu sploh normalno hodili po mestu?
Kamor koli si šel, v trgovino, restavracijo ali bar, ni bilo treba ničesar plačati. Je bilo kar zoprno, ker so te vsi želeli počastiti. To poletje je bilo noro. Komaj sem čakal, da sem šel domov. Nisem mogel zdržati. Preveč pritiska, saj je bilo vse pozitivno in super, ampak je bilo na koncu že kar preveč. Zadrčani so res nori na košarko. Potem so tu Jazine, ki so košarkarski hram cele Evrope. To je treba doživeti. Telovadnica je majhna, ni nič posebnega, ampak ko se napolni, je pa noro vzdušje. Kaj takega ni nikjer drugje.

Ko se ravno govoriva o vaših spominih, posebno mesto ima verjetno tudi vaš slovenski rekord, ko ste dosegli 101 točko.
Spomnim se, da smo igrali v Domžalah prvi krog. Igral sem slabo in v časopisu je pisalo, da Petranović ne zmore več in da je čas za konec. Potem se rekel, da gremo malce 'za hec' popraviti slovenski rekord. V pokalu mi je uspelo v 30 minutah doseči 101 točko. Potem niso več pisali kaj takega.

Kako pa gledate zdaj na košarko in položaj v Sloveniji in državnem prvenstvu, kjer ste preigrali toliko let?
Košarke sploh več ne spremljam podrobno. Domače lige sploh ne gledam. Poskusil sem biti trener v mlajših selekcijah in tudi v članski kategoriji. Tu sploh ni ambicij. Ni denarja in mislim, da je jadranska liga uničila košarko na tem področju. Predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem. Igra se državno prvenstvo in v Stožicah recimo, ko igra Olimpija proti Šentjurju, je na tekmi sto ljudi. Za koga se igra? To je brez zveze. Košarkarska zveza je naredila ogromno tekem za obstanek in za vstop v prvo ligo. Vse se dela za sodnike, da čim več sodijo. Ni računice, namesto da bi se krčili stroške, jih pa še povečujejo. Samo jama se koplje. Če ne plačaš zvezi in sodnikom takse, si samodejno suspendiran. Če se ne plača igralcu, pa nič. To ni dobro. Gleda se samo nase.