u, ki je prvič prvak postal pred 25 leti.

Aprila mineva 35 let, odkar so klubi nekdanje skupne države – na drugem mestu po številu državnih lovorik je Olimpija – osvojili prvi naslov evropskega prvaka. To je leta 1979 uspelo sarajevski Bosni in nadaljevala se je neverjetna serija – v 13 letih kar sedem naslovov. Sledila sta dva zagrebške Cibone, končal pa je beograjski Partizan, ko je Jugoslavija že razpadla, vmes pa je Split kar trikrat zapored stopil na evropski vrh. Prvič aprila pred 25 leti. Ob tem je treba poudariti, da je bil v vseh sedmih moštvih le en tujec oziroma en košarkar, ki ni prihajal iz republik nekdanje Jugoslavije. V zadnji sezoni je v splitskem moštvu igral Avie Lester.

Mladeniči stopili na evropski vrh
Božidar Maljković je leta 1986 prevzel tedanjo Jugoplastiko in jo čez dve leti popeljal do tretjega državnega naslova, ko je ugnala takrat velikega tekmeca Partizana, pri katerem so glavno vlogo igrali Žarko Paspalj, Vlade Divac, Predrag Danilović in Saša Đorđević. S tem so Splitčani prišli do nastopa v najmočnejšem evropskem tekmovanju. Srbski strokovnjak, ki je zadnja tri leta vodil slovensko izbrano vrsto, je na Gripah sestavil mlado in izjemno nadarjeno zasedbo, v kateri je bil od ključnih mož izkušenejši le črnogorski ostrostrelec, danes pa odličen trener Duško Ivanović, ki je bil ob prvem naslovu star 31 let.

Glavna nosilca igre moštva, ki je bilo izbrano za najboljše v Evropi vseh časov, sta bila domača mladeniča Dino Rađa, ki je bil ob prvem naslovu star 21 let, in Toni Kukoč, ki je bil še leto dni mlajši. Pomembni členi Božove šampionske zasedbe so bili še ostrostrelec Velimir Perasović, domači center, ki je bil tedaj še najstnik, Žan Tabak, Beograjčan Zoran Sretenović in Luka Pavićević. Pohod na vrh stare celine je Jugoplastika začela v osmini finala proti portugalskemu Ovarenseju, ki ga je dvakrat ugnala. V četrtfinalni skupini je splitska zasedba zasedla tretje mesto z osmimi zmagami in šestimi porazi, kakršen je bil tudi učinek četrtega Arisa. Na Final Four sta se uvrstila še Maccabi, ki je klonil dvakrat, in Barcelona, ki je imela tri poraze.

"Rumeni" presenetili Maccabi in Barco
Izraelski in španski gigant sta bil tudi velika favorita tekmovanja, Jugoplastika pa je že presenetila z uvrstitvijo na zaključni turnir, kot pa so po turnirju dejali košarkarji v rumenem, so prišli na Bavarsko z željo, da se ne osramotijo. Najboljši štirje so se za prestižno lovoriko pomerili v Münchnu. Maccabi je v prvem polfinalu ugnal Aris (99:86), Jugoplastika pa je pripravila prvo presenečenje, ko je bila s 87:77 boljša od Barcelone. Kukoč je blestel s 24 točkami, Ivanović jih je dodal 21, Rađa pa 18 in sledil je veliki finale proti serijskemu izraelskemu prvaku Maccabiju.

Vrsta iz Tel Aviva je v četrtfinalu dvakrat ugnala Jugoplastiko in je bila nesporen favorit münchenskega finala. V izenačenem dvoboju in na krilih sijajnih Rađe in Kukoća so košarkarji iz središča Dalmacije slavili zmago s 75:69. Rađa je bil izbran za najkoristnejšega igralca turnirja. V finalu v Olympiahalle je bil mladi krilni center najboljši strelec Jugoplastike z 20 točkami, ujel pa je še deset odbitih žog. Kukoč je v finalu prispeval 18 točk. Pri Maccabiju jih je 25 dal Doron Jamchy.

Ob prihodu jih je pričakalo 150.000 navijačev
"Ko se spomnim Münchna, vedno pomislim na Split, na moje mesto. Morda se sliši patetično, a nor sem na Split. Seveda je to tudi normalno, ko več kot 20 let ne živiš v svojem mestu. Vedno mi je toplo pri srcu, ko se vrnem domov. München je bil začetek vseh lepih stvari z Jugoplastiko in moja kariera se je začela s to trofejo. Za vse nas je bilo to nekaj novega in nepoznanega. Bili smo mladi in neizkušeni. Z motom, da se ne osramotimo, smo odšli na Final Four, samozavest pa nam je rasla iz tekme v tekmo," je o prvem naslovu povedal Kukoč, ki je bil nato MVP tudi Final Foura leta 1993, ko je bil z Benettonom drugi, nato pa je s Chicago Bullsi trikrat osvojil šampionski prstan NBA.

"Vse smo presenetili že z uvrstitvijo na Final Four. Bili smo mladi. Kdo je sploh računal na nas? Nikomur ni padlo na pamet, da lahko v Münchnu naredimo kar koli. To je bil tudi naš adut. Nismo veliko razmišljali, prišli smo le igrat košarko, nismo pa se bali zvezd iz drugih ekip. Ko razmišljam o tem uspehu, je jasno, da je bila ključna vloga genialnega trenerja Maljkovića in njegovega mentorja Ace Nikolića," je izvrstno Maljkovićevo delo izpostavil drugi junak Rađa, ki se je dobro znašel pri Boston Celticsih, po vrnitvi v Evropo pa zaigral tudi za oba grška velikana Panathinaikos in Olympiacos. Jugoplastika je v Splitu poskrbela za pravo rumeno evforijo. Košarkarske junake je ob prihodu domov pričakalo neverjetnih 150.000 ljudi, ki so pozdravljali evropske prvake od letališča do dovrane na Gripah, policija pa jim ni dovolila vstopa na Rivo.

Kukoč MPV na naslednjih dveh Final Fourih
Naslednjo sezono je Jugoplastika že sodila med favorite in na Final Four se je prebila kot druga s tremi porazi. Boljša je bila le izjemno močna Barcelona, ki je klonila dvakrat. Zaključni turnir je gostila dvorana Pabellon Principe Felipe v Zaragozi, kjer je imela Barca bučno spodbudo s tribun, toda Splitčani, ki so v polfinalu odpravili Limoges (101:83), 24 točk je dosegel Perasović, Katalonci pa so nadigrali Aris (104:83), so preprečili popolno katalonsko slavje. V finalu (72:67) je bil izjemen Kukoč z 20 točkami in na koncu je bil izbran tudi za MVP-ja. Po 12 točk so dodali Rađa, Perasović in Ivanović, na drugi strani pa jih je 18 v statistiko vpisal Audie Norris.

Naslednjo sezono je klub doživel kar nekaj sprememb, toda zmagovalni niz se je nadaljeval. Odšla sta Rađa in Ivanović, Maljković je postal trener Barcelone, namesto njega moštvo prevzel Željko Pavličević, nov pa je bil tudi sponzor, tako da se je tedaj Split imenoval Pop 84. V polfinalu v Parizu so Splitčani s 93:87 ugnali Scavolini in se v ponovitvi finala znova srečali z Barco. Maljkovićevi vrsti so Dalmatinci še osolili rane (70:65). MVP je bil znova Kukoč, čeprav je tako v polfinalu s 25 kot tudi v finalu s 27 točkami blestel Zoran Savić, ki je v Split prišel po prvem evropskem naslovu.

Danes klub le še bleda senca evropskega velikana
Tako kot Bosna, ki je osvojila prvi evropski naslov, je tudi Split danes daleč od stare slave. Prvaki zadnjega prvenstva Jugoslavije so zadnji domači naslov osvojili pred 11 leti, ko so presenetljivo postali hrvaški prvaki, leto pozneje pa so v vitrino pospravili še pokal. Klubu sta pred popolnim propadom pomagala Rađa in še ena splitska legenda Nikola Vujčić, znova so se osredotočili na delo z mladimi, saj je bilo v Dalmaciji talenta vedno na pretek, a finančne težave in slabo poslovanje skozi leta so privedli do katastrofalnega položaja, umaknila sta se tudi Rađa in Vujčić, nekdanji evropski velikan pa živi praktično na robu propada. V Ligi ABA je nazadnje igral lani, letos pa je v povprečnem hrvaškem prvenstvu po rednem delu zasedel skromno deveto mesto.