Legendarni Olimpijin ostrostrelec, ki je letos dopolnil 50 let, je navdušen nad uspehi, ki jih v letošnji sezoni nizajo ljubljanski košarkarji v Evroligi in tudi v Ligi NLB. Ljubljana je vselej hrepenela po vrhunski košarki, ki smo ji v stoženski dvorani letos priča iz tedna v teden. Okoli kluba vlada evforično vzdušje, a treba je ostati na realnih tleh, še opozarja Hauptman, ki je za MMC spregovoril tudi o odločitvah v končnicah, o prijaznemu, a sicer impulzivnemu trenerju Panathinaikosa Željku Obradoviću in o tekmi naslednjega kroga proti CSKA-ju iz Moskve.

Pred začetkom letošnje sezone je slovenska javnost upala na boljše čase Uniona Olimpije, a tudi največji optimisti najbrž niso pričakovali takšnih uspehov, zlasti v Evroligi. Kaj je po vašem mnenju glavni vzrok za to?
To je res velikansko presenečenje za vse nas športnike oziroma nekdanje športnike. Odkrito povedano osebno tega nisem pričakoval. Kolikor sam spremljam stvari, pa si upam trditi, da so k temu pripomogli trije glavni dejavniki. Novi objekt je bil nujen in je magnet za vse športne navdušence v Sloveniji. Potem je tu zelo posrečena ekipa, ki jo je sestavil trener Jure Zdovc, kar dokazujejo tudi zanimive zmage. Na vsaki tekmi v Ligi NLB in v Evroligi se namreč Ljubljančani vračajo iz izgubljenega položaja, kar je odlika šampionov. Seveda pa ne gre mimo dejstva, da Ljubljana potrebuje kakovostno košarko, in to je tudi tretji dejavnik. Ljubljana je košarkarsko mesto, za tem stojim. Željna je vrhunske košarke in vse to je vplivalo na letošnje uspehe.
Poleti je v klub prišlo kar nekaj novih obrazov, kdo pa je bil po vašem mnenju največja okrepitev?
Moram priznat, da teh igralcev niti nisem poznal. Z izjemo domačih Saša Ožbolta, Gorana Jagodnika in Vlatka Ilievskega, ki jih poznam od prej. Vse okrepitve pa so nedvomno veliko presenečenje. Še vedno trdim, da je Zdovc izbral zrele igralce, igralce, ki nimajo tako zvenečih imen, a imajo neko kilometrino. V prejšnjih letih je Olimpija izbirala zveneča imena, ki pa so se izkazala za zelo problematična. Niti slučajno, denimo, tudi nisem pričakoval, da bo Jagodnik postal najboljši košarkar Evrolige v mesecu oktobru. Ožbolt je zelo dober, tudi Ilievski je v življenjski formi. Slovenski trojček je torej izjemen in upam, da bo tako tudi v prihodnje, kajti tudi tujci so kvalitetni in vsakič lahko kdo drug odloči tekmo. Ko je ekipa samozavestna, jo je težko zaustaviti.
Vse tri evroligaške zmage je Olimpija dobila v končnici oziroma po podaljšku. Tudi sami ste igrali v zelo napetih končnicah, zato me zanima, kako se igralci pripravijo na odločilne trenutke tekme, ko na nitki visi pravzaprav vse?
Predvsem je to stvar trenutka. Skoraj vedno se zgodi, da igralci ne upoštevajo navodil, ki se jim predtem izrečejo v minuti odmora. Igralci na parketu prevzemajo odgovornost v svoje roke, predvsem tisti, ki so sposobni nekaj narediti. Pri Olimpiji sta to bolj ali manj Ožbolt in Ilievski, ki zadeneta koš ali pa vknjižita podajo. Po navadi v ključnih trenutkih do izraza pridejo zunanji igralci, sploh starejši, ki imajo več kilometrine. Takšni košarkarji odločajo tekmo s košem, podajo ali pa enostavno nase potegnejo več košarkarjev in soigralcu pripravijo prostor za met.
Kakšen je vaš komentar na nešportno potezo Michaela Batisteja nad Sašem Ožboltom?
Videl sem, da se je Batiste za to potezo takoj opravičil, a jaz takšnim opravičilom ne verjamem povsem. Takšnega početja pač ne odobravam. To se je dogajalo tudi meni. Ko sem bil v formi kot strelec, sem bil tarča namernih prekrškov. To so "grđa posla", kot smo rekli včasih - namerno zaustaviti igralca za vsako ceno, tudi za ceno poškodbe.
Batiste se je moral na Obradovićev ukaz Ožboltu takoj opravičiti. Takšnih potez na žalost v košarki od trenerjev nismo vajeni. Pogosto se namreč zgodi, da trener slepo zagovarja svojega varovanca, čeprav je storil očitno nešportno napako. Toda Željko je najbrž malce drugačen.
Željko je skozi vso tekmo in tudi v izjavah pred srečanjem in po njem o Unionu Olimpiji govoril spoštljivo in lepo. A tudi on je bil kot igralec, navsezadnje pa je tudi kot trener, vedno impulziven, zato je bila takšna poteza na tekmi zelo nepričakovana. Bil je v veličastni dvorani in je najbrž začutil, da je bila to velika napaka Batisteja. Iz izkušenj vem, da je to njegova zelo redka poteza, je bila pa vseeno zelo dobra in korektna. Trenerjev, ki so sposobni česa takega, je zelo malo oziroma jih skoraj ni. Preveč je takšnih, ki igralcem ukažejo, da morajo nasprotnika ustaviti za vsako ceno.
Olimpija je na 1. mestu v svoji skupini, zdaj jo čaka gostovanje pri letos presenetljivo slabem CSKA-ju iz Moskve. Lahko Ljubljančani po zmagi v Milanu utišajo še rusko prestolnico?
Všeč so mi Zdovčeve izjave, s katerimi vso to evforijo spušča na realna tla. Ekipa je postala samozavestna, to se vidi tudi iz igre in vedenja igralcev. V Moskvo gre po zmago. Nasprotnika pa vseeno ne gre podcenjevati. CSKA lahko končno zaigra dobro prav proti Ljubljančanom, a še vedno trdim, da je ekipa Olimpije trdna. Lahko tudi izgubijo, ampak kakovost sama se s tem ne bo uničila. Zdaj so na prvem mestu in morda to prinaša tudi določen pritisk. Veseli pa me, da si strokovno vodstvo prizadeva evforijo spraviti na realna tla. Ti igralci so izkušeni in verjamem, da ne bodo padli v nerealno evforijo. CSKA bo pod pritiskom, saj mora zmagati in prav zaradi tega se lahko zgodi, da bo še hitreje odpovedal.
Kakšna so vaša pričakovanja glede Uniona Olimpije v letošnji sezoni? Nasmiha se nova uvrstitev med najboljših 16, mnogi pa so prepričani, da lahko Olimpija prileze še dlje. Kam bi jo uvrstili vi?
Ne upam si še razmišljati tako daleč, a držim pesti, da bodo obdržali to samozavest. Odigrani so samo trije krogi, tekem je še veliko in lahko se zgodi še marsikaj. Letos lahko naredijo korak več in se uvrstijo med najboljših 16, to gre nekako pričakovati, vse ostalo pa je, vsaj po mojem mnenju, premalo.
Pa v Ligi NLB?
V Jadranski ligi je kakovost vsekakor manjša. Po vsem, kar sem videl do zdaj, si moramo za cilj postaviti finale, kar so tudi realna pričakovanja.