56-letni Celjan ni bil preveč razočaran po porazu proti Ljubljančanom (73:67), saj bi se Zadar težko uvrstil med najboljše štiri ekipe rednega dela Jadranske lige. Po mesecu dni so že vidni sadovi njegovega dela pri hrvaških prvakih. Zadrčani so se prebili na zaključni turnir osmerice Evropskega pokala v Torinu in se bodo v četrtfinalu 3. aprila pomerili z Bilbaom.

Sagadin, ki je z Olimpijo osvojil kar 24 naslovov, je še posebej kritično spregovoril o odnosu države do kluba in o ljudeh, ki ga leta 2006 niso več želeli v klubu. Med letoma 1985 in 2002 je bil tvorec številnih nepozabnih uspehov zmajev, ki so v zadnjih petih sezonah svetlobna leta oddaljeni od nekdanje slave.

Sobotna tekma proti Zadru je bila za vas precej bolj pomembna kot za Olimpijo. V prvem polčasu ste igrali zelo dobro, potem pa je vaša ekipa precej popustila. Verjetno ste bili zelo jezni, niste pričakovali takega padca?
Jasno, da ne. Zavedal sem se, da ne znamo dobro braniti prednosti. Moja ekipa nima taktičnega znanja, da bi znala zadržati 10 točk naskoka, kar pa v košarki ni veliko in ti še ne prinaša zmage. Ob polčasu sem govoril, da je rezultat 0:0 in podobno. Glave so glave in ni nam uspelo. Pomagala je seveda tudi Olimpija, ki je močno pritisnila, in zlasti Jaka Klobučar, ki je naredil preobrat. Jure Zdovc je močno pritisnil na sodnika in s tehnično napako malce izsilil preobrat v kriterju. Nam dve minuti ni bilo nič dosojeno, ampak to je sestavni del igre. Tudi trenerji igramo svojo igro. Olimpija se je prebudila, zbudili so se tudi gledalci in izgubili smo tekmo, na kateri smo bili 25 oz. 30 minut boljši. To je sestavni del športa.

Ste pred tekmo še upali, da se boste uvrstili na zaključni turnir četverice? Pred tem porazom je bil boj s Hemofarmom še odprt.
Mene je motilo že to, da se je naša tekma igrala ob 18.00, v Novem Sadu pa so začeli ob 20.00. Položaj je bil pod nadzorom. Znašli smo se v položaju, ko v Ligi NLB nismo bili več odvisni sami od sebe. Bili smo odvisni od rezultatov drugih ekip. Če nisi odvisen sam od sebe, se enostavno ne izide. V evropskem pokalu smo morali v gosteh dobiti eno tekmo, premagali smo Kazan in se vrnili med žive.

Februarja ste prevzeli moštvo v dokaj klavrnem stanju. Kakšni so bili vaši prijemi, da se je ekipa tako dvignila in izpolnila cilj, saj bo nastopila na zaključnem turnirju Eurocupa v Torinu?
Nič posebnega. Jaz sem trener-delavec. Šel sem v dvorano in pojasnil, da naj tisti, ki želijo igrati, pridejo na trening, preostali pa naj prekinejo pogodbo. Vsi so dejali, da želijo, saj niso bili zadovoljni s svojo igro. Hoteli so delati bolje. Gledalci so jim obrnili hrbet in drugega izhoda niti ni bilo. Pripravljeni smo bili na sistematično delo in malce se je že premaknilo, čeprav v štirih tednih čudežev ne morem delati. Nimam čudežne palice. Zdaj delamo neverjetno. To čuti uprava in tudi gledalci. Vse temelji na resnem vsakodnevnem delu, ne na govorjenju. Do turnirja v Torinu bomo naredili še kakšen korak naprej in upam, da bomo tam presenetili. Do končnice hrvaškega prvenstva bomo že zelo močna ekipa.

V četrtfinalu zaključnega turnirja se boste pomerili z baskovskim Bilbaom. Ste velik analitik. Ste morda že preučili igro Špancev in si ogledali tudi vašega potencialnega tekmeca v polfinalu Pameso oz. Himki? Verjetno poznate vse ekipe.
Poznam vse ekipe, vendar jih še nisem sistematično analiziral. Ogledal si bom tekmo Bilbao - Lietuvos Rytas in na ponedeljkovem treningu že vnašal elemente igre Bilbaa. Naslednjih 14 dni bomo skušali ugotoviti njihove slabe strani igre in se pripraviti na elemente, kjer so močni. Mislim, da bomo pripravljeni. Vmes bomo že začeli hrvaško prvenstvo. Bilbao vsekakor ni nepremagljiva ekipa. Škoda je, ker ne bomo imeli Vladimirja Boise, saj smo za en dan zamudili z registracijo. On bi lahko zaustavil nevarnega Marka Banića. Na takem turnirju na izpadanje največkrat ne zmagajo favoriti. Po imenih sta najmočnejša Dinamo in Himki iz Rusije.

Zadar je bil lani hrvaški prvak, dvakrat mu je to uspelo v samostojni Hrvaški. Kako gledate na večno rivalstvo s Cibono? Tudi letos za vas šteje samo državni naslov?
Prvi del sezone je pokazal, da je Cibona naredila velik korak naprej v primerjavi z zadnjima dvema sezonama. Bolje je izbrala ekipo, pripeljala je tudi trenerja Velimirja Perasovića, ki odlično opravlja delo. Cibona je v prvem delu sezone pokazala, da je bistveno močnejša ekipa od Zadra, ki pa zdaj nima kaj izgubiti. Če bomo v pravi formi čez dva ali tri mesece, lahko ogrozimo njihov naslov. Minimalni cilj je uvstitev med najboljše tri ekipe.

V Tivoliju ste bili več kot 17 let in pustili neizbrisen pečat. Osvojili ste evropski pokal leta 1994 v Lozani, se uvrstili na final four Evrolige v Rimu leta 1997. Po vašem odhodu leta 2002 se je začela žalostna zgodba. Že pet sezon zapored se Union Olimpija ni prebila med najboljših 16 ekip v Evroligi, nekateri tujci prihajajo sem kar “prek interneta”.
Absolutno. Takrat je država posegla na nemoralen način. Olimpijo je napadla z davki za nazaj. Še posebej me je prizadelo, da so mene mešali v to. Takrat sem šest mesecev delal brez plačila. Osvojil sem takratno Goodyear ligo, zadnji vredni naslov, ki ga ima Olimpija, pa še pokal in državno prvenstvo. Vse to brez plačevanja, saj je bil klubski račun v prvi polovici leta 2002 blokiran in nismo imeli denarja. Stanje je bilo katastrofalno. Jaz sem nekako zdržal, prepričeval igralce, jim posojal svoj denar. Obtoževali so mene, kar me je zelo prizadelo. Nisem se predal kljub takemu položaju. Jasno je, da je vse to zakuhala politika, in upam, da bo tudi razpletla to “sranje” s temi dolgovi za nazaj, ki nimajo z mojim delom nobene zveze. Jaz sem se samo zavzemal, da bi Olimpija zadržala igralce, namesto, da bi jih prodala. Vedno sem govoril, da bi lahko v stabilnih finančnih razmerah bili še celo desetletje med najboljših 16 v Evropi. V pravem trenutku, ko bi se vse "poklopilo", bi lahko napadali evropski vrh. Poleg tega bi morali zgraditi še dvorano. Vse skupaj je bilo na pravi poti, nato pa se je podrlo. Olimpija je dolga leta životarila, z Zdovcem pa bi lahko našla pravo pot in postavila pravo kadrovsko politiko, tako da bi se vedelo, kaj hočejo. Mi smo takrat celo desetletje vedeli, kaj hočemo doseči. Treba je postaviti neki koncept in se ga držati. Mesto mora zgraditi še dvorano, saj gledalci kažejo željo po vrhunski evropski košarki. Dvorana z 10.000 gledalci bi bila razprodana vsako tekmo, s cele Slovenije bi prihajali ljudje in gledali vrhunsko Olimpijo. Meni je zelo žal, da vrhunske Olimpije v tem trenutku ni.

Leta 2006 ste prišli nazaj v gasilski vlogi. Bili ste prvak v zelo napeti seriji. Se bi lahko morda še kdaj vrnili? Vedno, ko se išče novega trenerja, ste vi na prvem mestu.
Jaz sem takrat ponudil koncept. Vrnila sva se s Sašem Filipovskim. Jaz bi takrat še kakšno leto ostal na trenerski klopi, potem pa bi bil trener Sašo, jaz pa bil prevzel mesto športnega direktorja. Takrat je bil to verjetno najmočnejši strokovni par v Evropi in prav noro je bilo, da se je Pivovarna Union, ki jo je zdaj pojedel Laško, kot sovražnik postavila proti. Ne gre za serijo pokroviteljev, kot govorijo nekateri. Gre za Laščane, ki so rekli, da ne želijo delati z mano. Prava tragedija je, da so bili tako neumni. Danes tega para ne moreš več sestaviti. Ekipo smo stabilizirali, naslednje leto bi se borili za visoka mesta, danes pa bi bili po mojem že v evropskem vrhu. Res mi je žal, saj je Sašo moja šola. Odlično me dopolnjuje in nadaljeval bi moje delo. Tako je življenje, vedno ne gre vse po načrtih, čeprav so pametni.

Kako gledate na odhod Marka Miliča iz Uniona Olimpije?
Jure Zdovc in Marko Milič bi se morala usesti in dogovoriti, a jima to očitno ni uspelo. Na koncu kaže, da sta se sporazumno razšla. Bolje tako, kot da bi prišlo do nekih sporov. Mislim, da bi bilo bolje, če bi se dogovorila, saj to ni dobro ne za Olimpijo ne za Marka Miliča. On bi lahko za Zdovca odigral vlogo, ki jo je nekoč Jure zame. Držal bi garderobo pokonci in za vse bi bilo bolje.

Načrtujete še naprej ostati na trenerski klopi? Pred časom ste govorili o zdravstvenih težavah.
Zdaj se je stanje umirilo. Shujšal sem, da me ne bolijo kolena. Delal bom še kakšno leto ali dve, potem pa bom ostal v košarki v kakšni lažji obliki.