Košarkarska reprezentanca nekdanje Jugoslavije je na velikih tekmovanjih osvojila 26 medalj. Trikrat so plavi postali svetovni prvaki, praktično v treh različnih obdobjih, Krešimir Ćosić pa je edini košarkar, ki je sodeloval pri dveh naslovih, tako da lahko govorimo o treh zlatih generacijah izbrane vrste. In prav v prvi je bil slovenski pečat najvidnejši. Poleg Iva Daneua, velikana slovenske in jugoslovanske košarke, ki je bil takrat celo kapetan reprezentance, sta bila v moštvu tudi Aljoša Žorga, ki je svetovni prvak postal praktično pred domačim pragom, in Istran Vinko Jelovac, ki ima slovensko državljanstvo, celotno kariero je preigral pri Olimpiji, in je skupaj s prej omenjenima ter poznejšima svetovnima prvakoma Petrom Vilfanom in Juretom Zdovcem eden izmed petih košarkarjev v Hramu slovenskih športnih junakov.

Vzpon košarke se je v nekdanji skupni državi začel v 60. letih. Poleg klubskih uspehov je prve vidne rezultate dosegla tudi reprezentanca, ki je s srebrom leta 1961 na domačem evropskem prvenstvu začela serijo osvajanj medalj. Mednarodno se je dokončno uveljavila z naslovoma svetovnega podprvaka v letih 1963 v Braziliji in 1967 v Urugvaju, kjer je blestel El Grande Daneu. V Montevideu in Mercedesu je igral najboljšo košarko v karieri in bil na koncu celo izbran za najkoristnejšega igralca turnirja. V politično burnem letu 1968 je izbrana vrsta navdušila s srebrom na olimpijskih igrah v Mehiki. Tako Daneu kot Žorga, ki sta bila v srebrni zasedbi, sta v intervjujih za MMC pred leti kolajno iz Ciudad de Mexica postavila vsaj ob bok zlatu iz Ljubljane, če je ne celo označila za največji uspeh v bogatih karierah.

Pred 50 let Olimpija zadnjič jugoslovanski prvak

"Na vsak način bi rekel, da ima olimpijska medalja večjo težo kot medalja s svetovnega prvenstva, vendar pa je bilo doživetje v Ljubljani enkratno, saj smo vendarle igrali na domačem igrišču, v domačem mestu, pred prijatelji in sorodniki. Poleg tega smo tudi zmagali. To je enkratno doživetje, ki ga privoščim vsakemu športniku. Ljubljana je takrat vsa živela za to svetovno prvenstvo. Zanimanje za tekme je bilo v mestu ogromno. Dvorana je bila vedno polna do zadnjega kotička. Zares enkratno in nepozabno doživetje. Takrat smo imeli posrečeno generacijo, ki je bila mešanica izkušenih igralcev in nas, nekoliko mlajših, ki smo bili bolj novinci v moštvu. Uspelo nam je. Bili smo prva generacija, ki je postala svetovni prvak. Tako rekoč ista ekipa je dve leti pred tem osvojila srebrno olimpijsko medaljo, ki je bila prva za tedanjo Jugoslavijo. Torej z nami so se začeli ti veliki uspehi, ki so se v naslednjih 20 letih samo še stopnjevali," je pred leti za MMC povedal Žorga.

Ljubljana je bila leta 1970 središče jugoslovanske košarke. Ne le zaradi zaključnih bojev na svetovnem prvenstvu, ampak je pred 50 leti tudi Olimpija zadnjič postala prvak skupne države. Po treh zaporednih naslovih podprvaka je pred pol stoletja osvojila šesto krono najboljšega v Jugoslaviji. V 60. letih je bila ob OKK Beogradu najuspešnejši klub v državi, spogledovala pa se je tudi z vrhom stare celine, saj se je namreč v letih 1962 in 1967 prebila med najboljše štiri v Evropi. V tistem obdobju je bil Daneu skupaj s sijajnim strelcem Radivojem Koraćem najboljši jugoslovanski igralec, lahko tudi rečemo, da sta bila prva zvezdnika serije markantnih osebnosti bogate zgodovine košarke na tem področju. Popularni Žućko je tragično umrl v prometni nesreči v bližini Sarajeva – manj kot leto dni pred košarkarskim mundialom v Ljubljani.

Leta 1967 je Jugoslavija dobila organizacijo turnirja. 6. svetovno prvenstvo je bilo prvo, ki je bilo izven Južne Amerike. Pri organizaciji je ključno vlogo odigral še en velikan slovenske košarke – Boris Kristančič. Čeprav so tragično ostali brez enega glavnih adutov, so gostitelji turnirja sodili v najožji krog favoritov. Reprezentanca je bila kakovostna in pričakovanja javnosti so bila velika. Prišel je čas, da jugoslovanska košarka zasede mesto, ki ji pripada. Prvenstvu je bila namenjena velika medijska pozornost, na televiziji so bili prenosi vseh tekem. Jugoslavija se je kot gostiteljica neposredno uvrstila v zaključni del tekmovanja v Tivoliju. Ostalih 12 reprezentanc se je v skupinskem delu v Sarajevu, Karlovcu in Splitu merilo za šest mest, ki so vodila v Ljubljano. Tiste, ki so ostale brez preboja v Tivoli, so se za razvrstitev pomerile v Skopju, v Ljubljani pa so se delile medalje.

V Tivoliju je vrsti Ranka Žeravice najprej nasproti stala Italija, ki je pozneje postala eden največjih tekmecev Jugoslavije. Čeprav je bila domača vrsta na papirju absolutni favorit, pa je srečanje dobila šele po napeti končnici s 66:63. Odličen je bil Ćosić s 27 točkami. Sledil je obračun z do tedaj že dvakratnimi svetovnimi prvaki Brazilci, ki niso bili kos razigranim plavim (80:55). Ćosić je dal 19 točk, Duci Simonović pa 17. Jugoslovani so zatem z 18 točkami Ćosića in 15 Jelovca s 94:84 odpravili Češkoslovaško, s 63:45 – s 13 točkami je bil prvi strelec znova Ćosić – pa zanesljivo še Urugvaj. 23. maja je bil na sporedu dvoboj z ZDA, pri katerih je bil v postavi poznejši zvezdnik Lige NBA Bill Walton.

Luna vaša, zlata naša

Ker je Brazilija v uvodu v drugi del tekmovanja ugnala Sovjetsko zvezo, ki je branila naslov iz Urugvaja, je bilo jasno, da zmaga nad Američani že tekmo pred koncem prvenstva prinaša zlato medaljo. Na tisti tekmi je bil v polnem Tivoliju znameniti transparent, na katerem je pisalo Luna vaša, zlata naša. Po izjemnem boju v kotlu Tivolija se je ob koncu na semaforju hrama slovenske košarke izpisal rezultat 70:63. Ćosić je bil izvrsten s 15, Petar Skansi pa s 14 točkami. Četudi je bil poškodovan, je na ključnem srečanju Daneu stisnil zobe in dosegel verjetno odločilni koš v končnici obračuna. Veliko slavje se je začelo. Ob koncu prvenstva je sledil še obračun s Sovjetsko zvezo, ki je slavila s 87:73, a razočarana osvojila le bron. Prvi strelec Jugoslavije je bil na tej tekmi s 14 točkami Trajko Rajković, ki je le tri dni po prvenstvu umrl zaradi srčnega infarkta.

"Veselje po zmagi nad ZDA in ob prvi zlati medalji je bilo nepopisno. Tisto noč marsikdo ni zatisnil oči. Penina je tekla v potokih, najprej že v hotelu Lev, kjer so navijači rajali in skandirali znameniti stavek: Luna vaša, zlata naša. Razočarani in jezni Američani, ki so bivali v tem hotelu, so navijače obmetavali z baloni in vrečkami, napolnjenimi z vodo, a navdušenja to ni skalilo. Nasprotno. Med potjo na Bled, kjer smo bivali celo prvenstvo, smo se ustavili še v Mednem. Tja je jugoslovanska košarkarska zveza povabila vse nekdanje reprezentante, moške in ženske. Tudi tam se je pilo in veselilo, šele v zgodnjih jutranjih urah smo prispeli na Bled. A glej ga, zlomka, tudi tam so nas pričakali navijači, ob njih še godba na pihala. Postati svetovni prvak se pač ne zgodi vsak dan. Čeprav sem soigralce opozarjal, da je pred nami še tekma s Sovjetsko zvezo in naj bodo zmerni v proslavljanju, me je malokdo poslušal. Mislim, da sva bila s Ćosićem edina, ki sva takoj po prihodu na Bled legla v posteljo. Priznam, malo sem jim zameril, hotel sem biti do konca športen. Takšen pač sem. Rad zmagujem," je v biografiji Ivo med 10 in 13 zapisal Daneu.

Popoln konec bogate kariere

Brez dvoma eden največjih v slovenski košarki do zdaj je po prvenstvu sklenil športno pot, odločitev je, kot je povedal pred leti za MMC, sprejel že prej: "Že dve leti pred tem, ko smo dobili organizacijo prvenstva, sem vedel, da bom leta 1970 končal kariero. Se je pa to uskladilo, da smo bili še z Olimpijo državni prvaki. Tedaj sem bil sicer poškodovan, saj sem imel natrgano mišico. Ne bi igral, če ne bi bilo prvenstvo v Ljubljani. Rekli so, da bi občinstvo bojkotiralo, saj smo imeli predtem manjši spor z Žeravico. On je leta 1967 pomladil reprezentanco in so bili v Helsinkih deveti. Potem nas je leta 1968 poklical nazaj in smo bili v Mehiki srebrni na olimpijskih igrah in v Neaplju drugi na evropskem, sklenilo pa se je z Ljubljano."

Razvoj košarke je šel v Jugoslaviji naglo navzgor, prav prvenstvo v Ljubljani, ki je pomenilo tudi slovo generacije, ki je orala ledino uspehov na velikih tekmovanjih, je predstavljalo veliko prelomnico. Že sama organizacija turnirja je bila velika stvar, prvenstvo pa se je v Ljubljani končalo sanjsko – s prvim naslovom svetovnega prvaka. Košarka je postala izjemno priljubljena, glasne tivolske tribune pa so bile eden izmed kamenčkov v šampionskem mozaiku. Četudi so bili že prej uspehi veliki, pa je tedaj Jugoslavija stopila ob bok največjima reprezentancama, ZDA in Sovjetski zvezi. Tri leta pozneje je prvič postala evropski prvak, naslednja zlata generacija pa je dve prvenstvi po Ljubljani na Filipinih ponovila uspeh z domačega turnirja, piko na i pa leta 1980 postavila z zlatom na olimpijskih igrah v Moskvi. Verjetno nadgradnja vsega pa je bila zadnja zlata generacija – tudi največja po številu kakovostnih posameznikov –, ki je svetovno krono osvojila leta 1990, hkrati pa je bila takrat brez prave konkurence v Evropi. Četudi je država razpadala, je bila košarkarska izbrana vrsta zgodba še vedno zgodba o uspehu.