67-letni Ljubljančan je ob Daneuu, Petru Vilfanu in Juretu Zdovcu eden izmed štirih Slovencev, ki so z Jugoslavijo postali svetovni prvaki. To je Žorgi, kapetan je bil tedaj prav Daneu, uspelo leta 1970 v Ljubljani, ko so plavi tudi prvič stopili na svetovni vrh. Žorga je – tako kot prej omejena člana dvorane slavnih Hall of fame Ćosić in Daneu ter tudi Dragić – igral za Olimpijo.

V zmajevem gnezdu je preživel vrsto let, z Ljubljančani pa osvojil tudi jugoslovansko prvenstvo in tretje mesto v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Po končani bogati športni poti, ko je z Jugoslavijo osvojil tudi srebrno odličje na olimpijskih igrah v Mehiki, je bil uspešen tudi v poslovnih vodah.

Pred nami je svetovno prvenstvo. Ne moreva mimo leta 1970 in naslova prvaka, ki ste ga tedaj osvojili. Bili ste prva jugoslovanska generacija, ki je stopila na svetovni vrh. Se radi spominjate tistega prvenstva?
Seveda, spomini iz mladih let so vedno lepi, še vedno zelo živi, sicer brez določenih detajlov, ampak tedaj je bilo res lepo. Takrat smo imeli posrečeno generacijo, ki je bila mešanica izkušenih igralcev in nas nekoliko mlajših, ki smo bili bolj novinci v moštvu. Uspelo nam je. Bili smo prva generacija, ki je postala svetovni prvak, in tako rekoč ista generacija je dve leti predtem osvojila srebrno olimpijsko medaljo, ki je bila prva za tedanjo Jugoslavijo. Torej z nami so se začeli ti veliki uspehi, ki so se v naslednjih 20 letih samo še stopnjevali.

Omenili ste tudi olimpijske igre leta 1968, ko ste osvojili srebro. Vam je ljubša olimpijska medalja, olimpijske igre so vendarle največji dogodek, ali osvojeno svetovno prvenstvo, ko ste doma postali prvaki?
Na vsak način bi rekel, da ima olimpijska medalja večjo težo kot medalja s svetovnega prvenstva, vendar pa je bilo doživetje v Ljubljani enkratno, saj si vendarle na domačem igrišču, v domačem mestu, pred prijatelji in sorodniki. Poleg tega smo tudi zmagali. To je enkratno doživetje, ki ga privoščim vsakemu športniku.

Za vas kot Ljubljančana je bilo vse skupaj še toliko večje doživetje.
Seveda. Ljubljana je takrat vsa živela za to svetovno prvenstvo. Zanimanje za tekme je bilo v mestu ogromno. Dvorana, takrat še stara Hala Tivoli, je bila vedno nabito polna do zadnjega kotička. Zares enkratno in nepozabno doživetje.

Svetovni prvaki pa ste tako postali postali na domačem dvorišču.
Tako je - pred svojo hišo (smeh). Res sem stanoval 200 metrov stran na Jesenkovi ulici pri Pivovarni Union. Svoje otroštvo sem preživel tik ob Tivoliju. Kot otrok sem vedno hodil na ta igrišča, ki so bila še prej z lesom in nato z asfaltom pokrita. Res je redko, da postaneš svetovni prvak tako blizu doma. Zanimiva zgodba.

Evforija v Ljubljani se je verjetno začela že, ko ste z Olimpijo osvojili jugoslovansko prvenstvo ...
Vsekakor. Meni je tisto državno prvenstvo ostalo v čudovitem spominu. Postali smo državni prvaki takratne Jugoslavije, kar je bila velika stvar. Slovenci smo bili zelo ponosni na vse uspehe v tedanji skupni državi, delno zaradi nacionalnega vidika. Bilo je lepo, da je Slovenija postala prvak Jugoslavije. Tudi osebno sem imel izredno sezono tistega leta. Povprečje sem imel 25 točk na tekmo in bil drugi strelec prvenstva za Nikolo Plećašem. Tako mi je tudi to državno prvenstvo ostalo v izredno lepem spominu. Na ta naslov smo čakali od leta 1966, vmes smo bili pa ves čas drugi. Ta naslov se nam je izmikal, potem pa smo vendarle postali prvaki in ta naslov je bil velika nagrada za vse igralce.

Ste sploh lahko normalno hodili po mestu, ko ste dosegli vse te izjemne uspehe?
Zelo smo bili prepoznavni. Imam dva metra in tako ali tako štrlim ven (smeh). Res pa je, da takrat mediji niso bili tako močni, kot so zdaj. Zdaj bi bili ta norišnica in evforija še desetkrat večji kot takrat. Takrat je bilo vse skupaj nekoliko bolj umirjeno, a za tedanje slovenske razmere vseeno izjemno. Med svetovnim prvenstvom in še prej med pripravami smo nosili take modre uniforme in ljudje so nas gledali z občudovanjem.

Vrata v reprezentanco so vam odprle dobre igre pri Olimpiji. Je bilo toliko lažje, ker je Olimpija dosegla vse te uspehe?
V to ekipo je nas mlajše igralce pripeljal Ranko Žeravica. Začel sem skupaj s Krešimirjem Ćosićem, Plećašem, Simonovićem, Kapičićem in Šolmanom. Žeravica nas je pripeljal od mladincev, prek osvojitve srebrne medalje na mladinskem prvenstvu do državne reprezentance. Za člansko reprezentanco sem zaigral z 19 leti. To je bilo leta 1966, ko smo odšli na turnejo v ZDA. Star sem bil 19 let in to je bilo izredno. Tedaj je bil živ še Radivoj Korać, ki je bil tudi velika legenda.

Omenili ste ta naslov, naslednje leto ste igrali v Evroligi in bili z Olimpijo tretji v Evropi, kar je zmajem uspelo ponoviti nato le še 1997.
Bili smo tretji v Evropi in takrat je bil Final Four v Madridu. Bil sem še sorazmerno novinec v moštvu. Zdi se mi, da sem takrat dosegel deset točk. To je ena redkih tekem, da se spomnim, koliko sem dal košev. Bila je čudovita izkušnja. Final Four je za vsakega igralca nekaj posebnega. To v Madridu je bil res izvrsten dogodek.

Včasih ni bilo spleta, v evropski ligi so igrali le prvaki in ni bilo veliko mednarodnih tekem. Kako ste recimo sploh vedeli, kje ste v primerjavi s konkurenco, s tedaj odličnimi Brazilci, Sovjeti in Američani na primer?
V Evropi je bila recimo možnost, da si se srečal z glavnimi tujimi nasprotniki, evropska liga. Če smo igrali kot državni prvaki, smo se edino lahko primerjali. Sicer pa si se s konkurenco srečal izključno na velikih tekmovanjih, kot so evropska in svetovna prvenstva ter olimpijske igre. Tedaj nismo dobili toliko informacij, ni bilo spleta in vseh teh podatkov. Tako se nam na primer o NBA-ju sploh ni sanjalo. Iz naše generacije je bil prvi Krešimir Ćosić izbran na naboru in bi lahko zaigral v Ligi NBA, vendar se potem ni odločil za odhod v ZDA.

Poleg tega, da je bil Ćosić izvrsten košarkar, pa je verjetno pri tem, da je bil izbran na naboru Lige NBA, pomagalo tudi to, da je igral univerzitetno košarko v ZDA in so ga lažje opazili?
Da, igral je na univerzi v Utahu in se tam še bolj uveljavil. Tako so ga tudi lažje opazili. Poleg tega je bil seveda sijajen košarkar. Zanimivo je, da je tam tudi prevzel mormonsko vero. O njem bi se lahko posebej pogovarjala ure in ure, o njem se res lahko veliko zanimivega pove. Bil je izreden igralec. Že večkrat sem rekel, da smo imeli in še vedno imamo dobre in kakovostne igralce, vrhunske igralce in imamo genialce - te, ki so ekstra. Ćosić, Daneu je bil tudi tak in navsezadnje je zdaj tudi Goran Dragić tak, ki spada v to ekstraklaso. Ti so nekaj izjemnega. Recimo to, da se je Dragić tako dokazal v NBA-ju, je nekaj posebnega.

Je bil Ćosić tisti najboljši, s katerim ste igrali?
Da, eden najboljših. Še enkrat več ne smem pozabiti svojega prijatelja in izjemnega soigralca velikega Iva Daneua, ki je igral do tistega leta 1970. On je bil prav tako genialec, kot sem prej rekel. Znal je vse, kar želiš. Imel je strašno roko. Tudi o njem je ogromno zgodb. Bil je izreden. Poleg Ćosića res najboljši, s katerimi sem igral. Tudi drugi so bili izvrstni fantje, ampak na vsak način Krešo in Ivo izstopata.

Predtem ste omenili Radivoja Koraća. Umrl je leto pred svetovnim prvenstvom, predtem pa je bil tudi ključni mož reprezentance. Ste na tistem prvenstvu igrali tudi v njegov spomin?
Da, Korać je bil genialen strelec. Bil je nekajkrat najboljši strelec v našem prvenstvu, potem je bil najboljši strelec v italijanskem in belgijskem prvenstvu. Umrl je leto pred svetovnim prvenstvom v prometni nesreči. Ko sem prvič prišel v državno reprezentanco leta 1966 in sem prvič treniral z njim, sem imel tako spoštovanje, da se ga na prvih treningih skoraj nisem upal dotakniti. Takrat sem bil star 19 let, on pa je bil že bistveno izkušenejši in uveljavljen igralec.

Slišal sem, da je bil prav Korać eden izmed tistih, po katerem ste se zgledovali. Obenem sta bila tudi oba levičarja.
To je res, da. Na neki način sem ga imel za nekakšnega vzornika. Oba sva metala z levo roko, čeprav sva imela nekoliko drugačen način igre. Bil je krasen človek. Bil je eden najboljših fantov, urejen, bil je nor na glasbo, tako kot tudi jaz. Veliko sva se tudi pogovarjala o glasbi, zbiral je plošče. Bil je zelo uglajen iz urejene meščanske družine. Res izjemen fant.

Omenili ste njegovo ljubezen do glasbe. Bil je eden izmed prvih, ki je prinesel plošče skupin, kot so Beatlesi, v tedanjo Jugoslavijo, kajne?
Takrat je bilo zelo težko dobiti plošče. Recimo leta 1966, ko smo šli prvič v ZDA in ko smo prvič tudi videli NBA v živo - prej so sicer gostovale ekipe z All Stara in Harlem Globetrotters, ampak NBA-tekme ni še nihče videl -, so nas med drugim zanimali tudi ta ameriški način življenja in seveda plošče. Korać, Ćosić, tedaj je bil zraven še Bassin, in jaz smo takoj prvi dan nakupili plošče, turneja pa je trajala 20 dni. Takoj smo se zagnali med plošče, pokupili od Beatlesov, Tine Turner, Jamesa Browna in podobnih. Namesto da bi jih pokupili zadnji dan, smo tiste plošče nosili po Ameriki ves mesec, bile pa so zelo težke (smeh).

Lani ste se z vašo zlato generacijo znova srečali v Ljubljani. Verjetno se radi srečujete z vašimi nekdanjimi soigralci, v Hali Tivoli pa je bilo to snidenje še lepše ...
Vedno sem vesel, ko se srečamo, nekoliko podoživljamo spomine, kakšne šale in podobno. Moram pa reči, da se tako dolgo nazaj ne spominjamo več izidov in na primer tega, koliko točk je kdo dal, ampak bolj kakšnih drugih dogodkov, kot so šale ali kakšne podobne prigode. Te so se nam bolj vtisnile v spomin. Tivoli je bil vedno dom košarke. Vesel sem, da so postavljene Stožice, ampak nanje se moramo še navaditi. Tivoli je bil poleg vsega tudi mesto srečevanja. V tistem letnem lokalu smo se srečevali različni športniki, poleg nas košarkarjev še nogometaši, hokejisti, rokometaši, teniški igralci … Je bilo res mesto srečevanja za vse slovenske športnike. Tega zdaj v tej meri ni več.

Pred nami je svetovno prvenstvo v Španiji, slovenska predtekmovalna skupina je ugodna in omogoča preboj v izločilne boje. Kaj mislite, da je slovenska reprezentanca sposobna letos narediti?
Zelo sem vesel, da se nadaljujejo dobre generacije. Tudi ta ima kakovostne igralce, ki imajo velike možnosti, da na mednarodni ravni dosežejo velike uspehe. Ob tem bi poudaril, kar se malokrat pove, da je košarka množični kolektiven šport in v košarki prinesti medaljo z velikega tekmovanja je veliko težje kot v nekem individualnem športu. To vemo vsi. Vsa čast Kozmusu, Tini Maze, veslačem in podobnim. Tu se potrebuje en odličen posameznik, ki naredi izvrsten izid in osvoji medaljo. V košarki pa mora biti od pet do deset fantov, ki morajo biti sposobni vrhunskega izida. Kakor koli že, verjamem, da bo Slovenija dobro igrala, še posebej na začetku na Kanarskih otokih. Skupina je dobra, kot ste rekli. Mislim, da lahko vse premagamo ali pa izgubimo eno tekmo, morda proti Avstraliji ali proti Litvi, to pa še vedno pomeni, da gremo z dobro popotnico naprej.

Treba je vedeti, da že v skupinskem delu, malo sem seštel, tekmujemo proti gospodarsko močnim narodom, ki imajo skupaj kar 215 milijonov prebivalcev. To se pravi, naša selekcija bo igrala proti selekciji 215 milijonov ljudi, ki imajo prav tako izvrstne posameznike. Avstralci imajo na primer Baynesa, ki igra v NBA-ju, poleg njega še nekaj drugih, ki prav tako igrajo tam, tudi Mehičani imajo NBA-jevce, da o Litvi ne govorimo, saj je tradicionalno močna košarkarska reprezentanca. Ne smemo pozabiti, da se merimo s tako močnimi narodi. Tudi ko premagamo Kitajce, pravimo v redu, premagali smo Kitajsko, a pozabljamo, da gre za več kot milijardo in pol velik narod. Recimo, izgubili smo proti Rusiji, ki ima tako veliko prebivalcev. Včasih je dobro pogledati tudi z drugega vidika. Gospodarstva teh držav so zelo močna in lažje veliko vlagajo v šport in v košarko. Morda sem malce zašel s teme, a vseeno.

S tega vidika na to gledate tudi kot uspešen gospodarstvenik, ne le košarkar?
Da, Slovenija se najbolj promovira prek športa. Povejte drugo stvar, po kateri se Slovenija promovira v svetu ... najbolj prek športa, nedvomno. Poznajo Kopitarja, poznajo Dragića, Tino Maze in še kakšnega, da ne bom našteval. To je glavna promocija. Saj so tudi uspešni gospodarstveniki, a glaven je šport. Žalosti me, da ni še enega Elana, kot je bil nekoč, ki so ga včasih poznali vsi. Škoda, da ni več takih blagovnih znamk. Hvala bogu je ostala Krka, jezi pa me, da nimamo še več podobnih gospodarskih uspehov. Hvala bogu so podobni še Akrapović in recimo Boscarol z letali in podobno. Ne glede na vse, Slovenija se najbolj promovira prek športa in to mora vedeti politika ter se zavedati, da šport daje tudi nacionalno samozavest, ki je neprecenljiva. Slovenci večkrat kar nekoliko sklonimo glavo in pravimo, da kar gre. Videl sem v vojski in povsod drugje, da se vsi znajo bolje postaviti s svojimi uspehi. Mi pa smo zelo skromni in zadovoljni že s povprečjem, pa je dobro. Športniki pa v nasprotju z drugimi gredo vedno na medaljo. Gredo na zmago v vsakem dvoboju, in ne na povprečnost, kar je značilno za Slovence, ki želijo imeti srednje veliko hišo, srednje velik avtomobil in to, da se zasluži povprečno plačo ... pa so zadovoljni. Športniki pa v nasprotju z našo slovensko miselnostjo hočejo biti najboljši na svetu. To se mi zdi izjemno pomembno za razmišljanje.

Vi ste svetovni prvaki postali pred domačimi gledalci. Lani je Slovenija gostila evropsko prvenstvo, naredila odmeven izid, a pika na i je vendarle manjkala. Se strinjate?
Jasno, manjkala je pika na i. Pričakujem, da se lahko podobno zgodi tudi na tem svetovnem prvenstvu. Slovenci vedno lahko malce presenetimo, ne morem pa reči, da smo recimo boljši od Američanov, Špancev in na primer od Francozov. Vsaka tekma je stvar trenutka in navdiha. Bomo videli, ali bo uspelo Goranu Dragiću prenesti ves pritisk na svojih ramenih. Upam, da bo z Erazmom Lorbkom vse v redu. Veseli me, da je ta poškodba Zorana Dragića, ki ga je pestila ob koncu sezone, pozdravljena. To je kopica detajlov, ki odločajo. Tako je bilo tudi na prvenstvu v Ljubljani. Recimo odvisno je tudi od tega, ali imaš razpoloženega strelca. Veseli me, da je prišel Klemen Prepelič, ki bi lahko pomagal s kakšnimi trojkami in presenetil nasprotnika.

Če se za konec ozreva še na vašo Olimpijo, kjer ste dolgo igrali, nato pa tudi delovali v klubu. Tista zadnja sezona z Juretom Zdovcem je vlila nekaj upanja, a se je vse hitro razblinilo in za ljubljanskim klubom so znova klavrne sezone. Kako vi gledate na te slabe rezultate Olimpije?
Meni je zelo žal, da se je Zdovc poslovil kot trener. Ne vem, ali se ni ujel z vodstvom ali je prišlo do enega kratkega stika. Za to mi je res žal. Sicer zelo cenim tudi Aleša Pipana. Kljub vsemu pa je Slovenja na splošno v krizi, kar se močno pozna tudi v športu. Vemo, da hokej tudi diha na škrge, nogomet je z izjemo Maribora v krizi in tako naprej. Gre za to, da v zdajšnji profesionalni košarki - mi smo bili tedaj vendarle amaterji oziroma polprofesionalci - moraš imeti pravi proračun, ki ga Olimpija nima. Ne bom govoril o številkah, a to so nizke številke, nekaj milijonov evrov, a za normalno igranje recimo bi morala imeti deset milijonov evrov. Tega torej ni, in čeprav pride dober trener, ima zelo omejene možnosti. V Sloveniji pa se žal ne rodi vsako leto en Goran Dragić ali pa Jaka Blažič. Ob takem igralcu potrebuješ vsaj tri ali štiri igralce podobnih kvalitet, da se lahko enakovredno boriš s Srbi ali pa Hrvati, da o drugih sploh ne govorim.