Pred prvenstvom je revija Tempo, to je bila športna revija, ki so jo brali po celi Jugoslaviji, naredila anketo med vsemi igralci. Prav vseh 12 reprezentantov je na prvo mesto postavilo Jugoslavijo. Enostavno smo verjeli vase. Bili smo samozavestni, predvsem pa zelo kvalitetni.
Takrat je igranje za reprezentanco praktično pomenilo vse. Ni bilo višjega cilja in ne večjega zadovoljstva, ne večje časti, kot igranje za takratno jugoslovansko reprezentanco. Treba je vedeti, da je bilo takrat zelo težko priti v ekipo.
V moštvu je bilo nekaj zares vrhunskih igralcev, svetovnih zvezdnikov s svojimi egi, ki ga tak zvezdnik tudi mora imeti. Vendar so to bili igralci, ki so ob vsem svojem egu in vrhunskemu znanju imeli še nekaj. Vse so znali podrediti ekipi z enim samim ciljem, ki je seveda osvojitev svetovnega prvenstva.
Že v svoji avtobiografiji sem izbral teh pet največjih. Med te sem uvrstil Kićanovića, Dalipagić, Ćosića, Slavnića in Delibašića. To mislim, da je ta peterka, ki bo za vse večne čase ostala zapisana v zgodovino najboljših košarkarjev v Evropi in na svetu.
Če gledamo košarkarsko znanje, definitivno. Mislim, da ob taki pripravi kot je danes. Seveda je priprava v zadnjih desetih letih drugačna, ampak ob enki, mislim, da večina današnjih reprezentanc ne bi imela veliko možnosti.
Košarka je napredovala v nekaterih pogledih, predvsem v tem fizičnem delu. Čeprav smo bili tudi mi odlično telesno pripravljeni. Projekt same priprave na to prvenstvo je trajal štiri mesece in pol.
S krvavimi kurjimi očesi sem treniral. Nisem prijavil poškodbe, kri pa mi je na treningu udarila iz copatov. K sebi me je poklical selektor Nikolić. Dejal sem, da ni nič. Počivati sem moral tri dni, a sem miroval le en dan
Jugoslavija je na turnirju dobila prav vse tekme. V moštvu s samimi izjemnimi košarkarji je pomembno vlogo imel tudi edini Slovenec Peter Viflan, ki je kot najmlajši ves čas potovanja domov nosil pokal, zato ga je doletela tudi čast, da je z lovoriko v Beogradu stopil iz letala.
- Zlata generacija blestela na Filipinih
- Polna Hala Tivoli popeljala Jugoslavijo do naslova
Na Filipine enega najboljših slovenskih košarkarjev razumljivo vežejo lepi spomini. Prepričan je, da je bila tedanja izbrana vrsta po košarkarskem znanju tako kvalitetna, da današnje reprezentance ob enaki pripravi ne bi imele veliko možnosti.
Kako se spominjate prvenstva iz Manile?
To je definitivno eden najlepših spominov v mojem življenju, saj s mo takrat postali svetovni prvaki, torej najboljši na svetu. Takrat smo igrali deset tekem in prav vse smo zmagali.
Ste si pred prvenstvom za cilj zadali naslov prvaka?
Absolutno. Pred prvenstvom je revija Tempo, to je bila športna revija, ki so jo brali po celi Jugoslaviji, naredila anketo med vsemi igralci. Prav vseh 12 reprezentantov je na prvo mesto postavilo Jugoslavijo. Enkrat sem nekje že dejal, da če kdorkoli od nas ne bi na prvo mesto dal Jugoslavije, mislim, da bi ga ostali izločili. Enostavno smo verjeli vase. Bili smo samozavestni, predvsem pa zelo kvalitetni. Nič drugega ni prišlo v poštev kot samo prvo mesto.
Vi ste bili najmlajši in tudi edini Slovenec v ekipi. Ste zato čutili kakšen poseben pritisk?
Ne, nobenega posebnega pritiska. Ravno nasprotno. Zaradi tega sem bil še bolj ponosen in motiviran. Tako sem si še bolj želel osvojitve tega naslova. Edini Slovenec v reprezentanci sem bil skoraj deset let, tako da zame to ni bilo nekaj novega. To je bilo moje prvo veliko tekmovanje in zato sem bil tudi najmlajši. Saj pravim, to ni bil noben problem, le še dodatna spodbuda.
V ekipi ste bili številni zares izjemni košarkarji. Kako je selektorju to uspelo sestaviti v tako udaren kolektiv?
Dejstvo je, da je bilo v ekipi 12 vrhunskih igralcev. Upal bi si trditi, da bi recimo, če bi razdelil igralce na 6:6, se tudi ostalih 6 borilo za medalje. V moštvu je bilo nekaj zares vrhunskih igralcev, svetovnih zvezdnikov s svojimi egi, ki ga tak zvezdnik tudi mora imeti. Vendar so to bili igralci, ki so ob vsem svojem egu in vrhunskemu znanju imeli še nekaj. Vse so znali podrediti ekipi z enim samim ciljem, ki je seveda osvojitev svetovnega prvenstva. Najbolje to ponazorijo bes ede Dragana Kićanovića, ki je nekoč dejal, ko smo mu rekli, da je toliko podajal Draženu Dalipagiću in je bil potem on najboljši strelec, da je to že res, a potem mogoče ne bi postali svetovni prvaki. Poleg tega smo imeli vrhunskega trenerja Aleksandra Nikolića, ki ga je takrat cenila vsa Evropa in tudi ves svet. S svojim pristopom in načinom dela je znal postaviti stvari na pravo mesto. Ob tem pa se je tudi vedela hierarhija. Kakorkoli že 12 kvalitetnih igralcev, vedelo pa se je, katera je prva peterka, kdo je šesti, kdo sedmi, kdo osmi igralec in tako naprej. Tako so bile stvari razdeljene. Vsak je svojo vlogo sprejel in jo tudi maksimalno izkoristil.
Kaj vam je takrat pomenilo igranje za izbrano vrsto?
Takrat je igranje za reprezentanco praktično pomenilo vse. Ni bilo višjega cilja in ne večjega zadovoljstva, ne večje časti, kot igranje za takratno jugoslovansko reprezentanco. Treba je vedeti, da je bilo takrat zelo težko priti v ekipo. Lahko povem na svojem primeru prav za svetovno prvenstvo. S krvav imi kurjimi očesi sem treniral. Nisem prijavil poškodbe, kri pa mi je na treningu udarila iz copatov. K sebi me je poklical selektor Nikolić. Dejal sem, da ni nič. Počivati sem moral tri dni, a sem miroval le en dan. Takoj sem šel naprej trenirati, saj nisem želel, da bi zaradi take stvari, kdo drug zasedel moje mesto v moštvu.
Verjetno ni nihče razmišljal o morebitni odpovedi?
Odpovedi v tistem času sploh ni bilo. To je bilo nekaj, kar bi si sploh težko predstavljali. Čeprav moram povedati, da imam sam tako izkušnjo iz leta 1984, ko sem odpovedal nastop za reprezentanco tik pred odhodom na olimpijske igre. To sem naredil predvsem zaradi tega, ker so se takrat že dogajale neke igrice v izbrani vrsti in mi je selektor Mirko Novosel dal v znanje, da potujem na olimpijske igre, vendar pa tam praktično ne bom igral. Igrali naj bi igralci, zaradi katere sem vedel ne le, da so slabši kot jaz, pač pa so bili tudi v veliko slabši formi tedaj. Tako sem se enostavno odločil, da ostanem doma. Tako, dami je nekako znano, a je bilo to že proti koncu moje reprezentančne kariere. Drugače, pa ni nihče pomislil na odpoved.
Se vam zdi, da bi tedanja vaša ekipa premagala tudi popolno ekipo ZDA?
Ne vem, težko bi rekel. Vsa ta leta smo igrali v Združenih državah Amerike, a proti najboljšim univerzitetnim ekipam, saj so bili nekoliko drugačni časi. S profesionalci enostavno nismo mogli igrati, saj do takih tekem sploh ni moglo priti. Spominjam se, da smo igrali proti North Carolini, ki je imela v ekipi Michaela Jordana, Jamesa Worthyja, Sama Perkinsa in še nekatere odlične košarkarje. To je bila sijajna ekipa, ki je nato postala tudi študentski prvak. Tekmo smo izgubili šel e po podaljšku, Dalipagić pa je dal 45 točk. Imeli smo kopico igralcev, ki bi se lahko kosala s profesionalci že takrat. Američani so tedaj imeli drugačno miselnost, da če nisi šel skozi univerzitetni košarkarski program, pa ne moreš igrati v NBA. To se mi je zdelo nesprejemljivo in tudi kasneje se je pokazalo, da ni pravilno takšno mišljenje.
Kdo izmed soigralcev je na vas naredil največji vtis oziroma in kako to, da ste ravno vi v domovino prinesli pokal?
Že v svoji avtobiografiji sem izbral teh pet največjih. Med te sem uvrstil Kićanovića, Dalipagić, Ćosića, Slavnića in Delibašića. To mislim, da je ta peterka, ki bo za vse večne čase ostala zapisana v zgodovino najboljših košarkarjev v Evropi in na svetu. Pokal sem pa prinesel, ker sem bil najmlajši. Nosil sem ga, ko smo se vračali s Filipinov, vmes smo bili en dan v Bangkoku, pa sem ga imel pri sebi, ga čuval in celo z njim spal. Ko smo prišli v Beograd sem ga hotel predati Ćosiću, ki je bil kapetan, a je dejal, da če sem ga nosil do zdaj, ga bom prinesel tudi iz letala. Tako sem jaz prvi izstopil iz letala in mi je pripadal ta velika čast. To je še ena stvar, ki govori o veličini teh igralcev. Kljub temu, da sem bil najmlajši, so me spoštovali.
Bi se moštvo s Kićanovićem, Dalipagićem, vami in ostalimi takratnimi odličnimi reprezentanti danes borilo za medalje?
Če gledamo košarkarsko znanje, definitivno. Mislim, da ob taki pripravi kot je danes. Seveda je priprava v zadnjih desetih letih drugačna, ampak ob enki, mislim, da večina današnjih reprezentanc ne bi imela veliko možnosti. Res pa je, da take primerjave je težko delati. Vmes so že dve ali pa celo tri generacije. Košarka je napredovala v nekaterih pogledih, predvsem v tem fizičnem delu. Čeprav smo bili tudi mi odlično telesno pripravljeni. Projekt same priprave na to prvenstvo je trajal štiri mesece in pol.
Kaj vi pričakujete od letošnjega prvenstva in kam se vam zdi da Slovenija lahko poseže?
Moram iskreno povedati, da velikih pričakovanj glede prvenstva nimam. To govorim generalno gledano glede večine ekip. Sem kar malo razočaran z razmišljanjem. Predvsem tu mislim evropske ekipe, ki pravijo, da to svetovno prvenstvo ni pomembno in da je bolj pomembno evropsko naslednje leto, ki prinaša možnosti uvrstitve na olimpijske igre in tako naprej. Če bi to držalo, sem enkrat že v šali rekel, da lahko tisto svojo zlato medaljo kar nekam obesim. Ta odnos do tega prvenstva mi zares ni všeč. Glede na številne odpovedi tiste vrhunske košarke, ki bi bila neka nadgradnja, ne moremo pričakovati. Kar se pa tiče slovenske reprezentance, pa tudi nimam nobenih pravih občutkov. Zelo mi je žal, da ne bo zraven Bena Udriha, Erazma Lorbka in Matjaža Smodiša. Škoda, da ne bomo kompletni. Ob takem svetovnem prvenstvu, ko tudi ostali niso popolni, mislim, da bi lahko, če bi bili kompletni, pa morda mi prinesli medaljo domov. Tako pa nimam neke prognoze. Vedno sem optimist pred velikimi tekmovanji in pustimo se presenetiti.
Pred prvenstvom je revija Tempo, to je bila športna revija, ki so jo brali po celi Jugoslaviji, naredila anketo med vsemi igralci. Prav vseh 12 reprezentantov je na prvo mesto postavilo Jugoslavijo. Enostavno smo verjeli vase. Bili smo samozavestni, predvsem pa zelo kvalitetni.
Takrat je igranje za reprezentanco praktično pomenilo vse. Ni bilo višjega cilja in ne večjega zadovoljstva, ne večje časti, kot igranje za takratno jugoslovansko reprezentanco. Treba je vedeti, da je bilo takrat zelo težko priti v ekipo.
V moštvu je bilo nekaj zares vrhunskih igralcev, svetovnih zvezdnikov s svojimi egi, ki ga tak zvezdnik tudi mora imeti. Vendar so to bili igralci, ki so ob vsem svojem egu in vrhunskemu znanju imeli še nekaj. Vse so znali podrediti ekipi z enim samim ciljem, ki je seveda osvojitev svetovnega prvenstva.
Že v svoji avtobiografiji sem izbral teh pet največjih. Med te sem uvrstil Kićanovića, Dalipagić, Ćosića, Slavnića in Delibašića. To mislim, da je ta peterka, ki bo za vse večne čase ostala zapisana v zgodovino najboljših košarkarjev v Evropi in na svetu.
Če gledamo košarkarsko znanje, definitivno. Mislim, da ob taki pripravi kot je danes. Seveda je priprava v zadnjih desetih letih drugačna, ampak ob enki, mislim, da večina današnjih reprezentanc ne bi imela veliko možnosti.
Košarka je napredovala v nekaterih pogledih, predvsem v tem fizičnem delu. Čeprav smo bili tudi mi odlično telesno pripravljeni. Projekt same priprave na to prvenstvo je trajal štiri mesece in pol.
S krvavimi kurjimi očesi sem treniral. Nisem prijavil poškodbe, kri pa mi je na treningu udarila iz copatov. K sebi me je poklical selektor Nikolić. Dejal sem, da ni nič. Počivati sem moral tri dni, a sem miroval le en dan
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje