Prvič je na pripravah z reprezentanco sodeloval pred EuroBasketom leta 2003, nato pa ga je Slobodan Subotić kot zadnjega črtal s seznama. Tedaj je na pripravah prikazal kar nekaj dobrih iger. Naslednjič in tudi zadnjič do zdaj je na priprave prišel pred petimi leti, ko je bil selektor Jure Zdovc. Kot je tedaj zapisal ob odhodu s priprav, je bil zelo motiviran in si je zelo želel zaigrati za izbrano vrsto, toda selektor se mu je po bolečinah v kolenih zahvalil za sodelovanje.

30-letni Mariborčan se je uveljavil v Italiji, v Videm ga je pripeljal Teoman Alibegović. V Snaidero se je preselil s Polzele, kjer je imel kar nekaj težav tudi s pridobitvijo izpisnice. V Italiji se je že zelo zgodaj izkazal za izvrstnega strelca in leta 2004 je bil izbran na naboru Lige NBA, zanj so se odločili Lakersi. V Los Angelesu je igral šest let in osvojil dva šampionska prstana. Pred tremi leti se je vrnil v Evropo. Zdaj je član Laboral Kutxe, v ta klub je prišel kot velika okrepitev Marca Crespija, a italijanski strokovnjak je že zapustil Vitorio in zdaj Vujačić pod taktirko Ibona Navarra igra bistveno manj.

V intervjuju za MMC je spregovoril tudi o trenutnih razmerah pri moštvu Laboral Kutxa in se spomnil uspehov z Lakersi.

Pred skoraj dvema mesecema ste prišli k Laboral Kutxi. Kako ste z vsem skupaj zadovoljni do zdaj?
V Španijo sem prišel zaradi Crespija. Za zdaj je vse v redu. Ko je on odšel, so se vloge v ekipi spremenile, kar je povsem normalno. Zadali smo si cilj, da pridemo v Evroligo med 16 najboljših. To nam je uspelo, tako da smo lahko zadovoljni.

V Evroligi ste torej dosegli zastavljeno, v domačem prvenstvu pa vam za zdaj ne gre po načrtih, kajne?
Ne, ne gre. To je res. Prihajajo novi igralci, nekateri odhajajo in se lovi neka forma, ki za zdaj še ni prava. Išče se prava identiteta ekipe. Naša ekipa je še v gradnji in se še iščemo, ampak počasi se stvari postavljajo na svoje mesto.

V Evropi ste pred tem igrali tudi v Turčiji. Kako bi primerjali ti dve ligi, ki nekako veljata za najmočnejši?
Španska liga je zelo močna in podobno velja tudi za turško. Recimo, da sta nekje kar izenačeni. Španska je dolga leta veljala za najboljšo. Meni je, kot sem že rekel, tu zelo v redu. Zamenjava trenerja je spremenila minutažo in statuse v ekipi, a za zdaj ni panike.

Vam je torej sistem Marca Crespija zelo ustrezal? Kako pa je sicer, je zdaj za vas najpomembnejše, da igrate?
Marcov sistem mi je bil všeč in dobro sva se ujela. Na žalost je odšel iz Vitorie. Žal mi je, ker me je vendarle on pripeljal sem. Prepričan sem, da bo kmalu našel pravo ekipo, saj je človek z vizijo in ljubi košarko. Ve, kaj dela, in zanj ni bojazni.

Sem v najboljših letih. Zdaj so ta leta, ko naj bi zacvetel. Srečo sem imel, da v karieri nisem imel težjih poškodb in da sem v dobri telesni formi. Ali igram ali ne oziroma manj, je to odločitev trenerja in njegove zamisli. Zdaj se že dobro počutim, saj sem prišel šele pred dobrim mesecem in sem bil povsem zunaj igralne forme. Zdaj sem se vrnil in počasi grem korak za korakom ter rastem.

Ekipi se je za vami pridružil tudi Mirza Begić. Ste veseli, da imate soigralca Slovenca?
Mirza je super. O njem lahko povem le najboljše in govorim samo v superlativih. Je velik delavec, kar me je presenetilo. Rad trenira in je odličen soigralec. S tem, da smo ga pripeljali v klub, smo naredili dobro potezo. Zelo sem vesel, da je tu, saj nikoli nisem igral z nekom, ki je iz naših krajev, da tako rečem. Z Mirzo je tudi vedno prava zabava.

Še vedno ostaja želja vrnitev v Ligo NBA?
Glavna želja je, da tam, kjer sem, izvlečem maksimum in da dam oziroma dajem vse od sebe. Trenutno dajem vse od sebe v petih, desetih ali 20 minutah, kolikor jih pač dobim. Ne bi rad preveč gledal v prihodnost, a kjer sem, sem in v teh minutah je treba narediti čim več, da ekipa lahko na koncu zmaga.

V NBA-ju sem imel priložnost, da sem bil v izjemni ekipi, v kateri se je vedelo, kako in kaj ter kakšno vlogo ima kdo. Srečo sem imel, da sem igral za enega najboljših trenerjev vseh časov. Osvojili smo dve prvenstvi in tam sem zapečatil določene stvari. Želim si tudi nekaj osvojiti v Evropi, a to se ne naredi kar čez noč. To je gradnja in proces, ki traja nekaj časa, gradi se lahko tudi leta in videli bomo, kako bo šlo. Zdaj je najpomembnejše, da igram in da igram na visoki ravni.

Ko sva ravno omenila NBA. Pri Lakersih ste igrali s Kobejem Bryantom, ki je pred kratkim po številu točk v ligi presegel tudi Michaela Jordana. Kako ste vi doživeli oziroma doživljate Kobeja?
Podira rekorde, drugega za drugim. Michael Jordan je eden in edini, a tudi Kobe ima stvari zadane v glavi. Bomo videli, kaj bo še naredil. Nekaj rekordov ima še pred sabo, preden konča kariero. Dobro sva se razumela. Nekakšna sreča v nesreči, da je bil tako izvrsten košarkar v isti ekipi na mojem položaju. Veliko sem se od njega naučil. Učil sem se na treningih in tekmah, za kar sem zelo vesel. Zdaj vse to lahko uporabljam v nadaljnji karieri. Hvaležen sem mu za vse.

Omenili ste ta dva šampionska prstana. Kako zdaj gledate na ta dva prstana?
Sanjal sem, da grem k Lakersom in z njimi osvojim prstan. Sanje so se uresničile, ko smo osvojili eno prvenstvo. Nato sem sanjal, da bomo osvojili še drugo. To se je zgodilo in zdaj si znova želim še kaj osvojiti. Pred kratkim sem se pogovarjal s prijateljem in sem rekel, da stvar vendarle ni v tem, da zmaguješ na tekmah in se veseliš drugih ali tretjih mest. Pomembne so končne zmage. Ve se, za kaj se igra, in to so zmage na koncu. To je darilo za vse vloženo delo.

Vam je do sem, kjer ste, pomagala ta zmagovalna miselnost, o kateri govorite?
Vedno sem verjel vase. Tudi ko so se drugi smejali in sem bil še na igrišču na Braniku ali Železničarju v Mariboru. Kjer koli sem bil, sem imel svoje sanje. Vedno sem vedel, kaj si želim in kam želim priti. Verjel sem v to in bil trmast. Verjel sem v nekaj več, zato sem dodatno delal. Ves čas sem trdno verjel, kakor trdno vase verjamem tudi zdaj. Prepričan sem, da imam pred sabo pet ali šest let košarke na visoki ravni, a vse je odvisno od tega, da najdeš pravo ekipo, pravega trenerja in prideš v igro na pravi način ter ne poskušaš stvari na silo. Košarka je zelo preprosta, a obenem tudi zelo zapletena, če jo tako narediš.

Pri 30. letih imate za sabo razmeroma dolgo pot. Je bilo v vaši karieri več težkih kot lepih trenutkov?
Bi rekel, da je bilo več težkih trenutkov, a glede na to, da je bilo tudi precej lepih, se vse skupaj izbriše. Ne moreš vsega dobiti na pladnju in misliti, da se vse, kar želiš, uresniči. Lahko privlačiš pozitivno energijo, a je treba vložiti tudi ogromno dela. Če ti ne uspe enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, pa ti morda petič. Močan si, kolikor se znaš hitro pobrati, ko si na tleh. V teh skoraj 15 letih profesionalne kariere sem šel čez veliko padcev in vzponov. Mislim, da to še ni konec. Sem šele nekje na polovici poti in zdi se mi, da bo naslednjih nekaj let zelo zanimivih.

Torej z dobrimi stvarmi, kakršne so prstani in podobno …
Se slabe izbrišejo, ja. Delaš maksimalno in se obrestuje. Ko ne delaš tako, sam sebe prevaraš. Moraš biti pripravljen, da daš vse od sebe. Na vsakem treningu je treba dati svoj maksimum, saj ti je potem na tekmah lažje. Ko na koncu nekaj osvojiš, se vse poplača, ves trud, ki si ga v to vložil.

Je to potem ta "hashtag", ki ga uporabljate na družbenih omrežjih?
To je ta "hashtag", ta me je vedno krasil ter me vodil. Verjamem v to.

Tako nekako kot tudi "Kar te ne ubije, te okrepi"?
Točno tako. Treba je biti močan in verjeti vase. Treba je vedeti, da se dobro z dobrim vrača. Ne moreš biti na neki liniji, ki te bo vodila. Vedno se je treba zavedati, da ene stvari ne smeš pozabiti - to je, da ne smeš biti pokvarjen, sicer se bodo stvari obrnile proti tebi. Moraš verjeti v nekaj več, v karmo in da se bodo stvari povrnile.

Tretji prstan ali evroligaški naslov?
Kar koli. Kot sem rekel, lepo bi bilo v Evropi nekaj osvojiti. Zdaj je najpomembnejše, da se še enkrat dokažem. Na neki način začenjam od začetka in treba je iti korak za korakom – iz petih minut narediti deset, potem 20 in tako naprej.

Za konec še vprašanje o nekem drugem dresu. Povejte, kako se počutite ob vsej tej vaši zgodbi o reprezentanci?
Težko mi je in me boli. Iz nekaterih medijev so se določene stvari prebrale in ustvarila se je določena slika. Za to mi je zelo žal in me še vedno boli, da se je odvilo, kot se je. Nekdo zgoraj ve, kako so se stvari odvijale in kaj se je zgodilo. Vsak ima svojo plat zgodbe, česar ne nameravam poglabljati. Žal mi je za ljudi tu in želel sem nekaj povrniti, saj sem dokaj hitro odšel iz Slovenije. Ostaja grenek priokus, a treba je iti naprej, ostati močan in imeti take negativne stvari za dodatno motivacijo v življenju.

Ko sva govorila o naslovih in nekakšnih nadgradnjah. Bi bil tudi uspeh z reprezentanco nekaj takega?
Ja, zanimivo ...