Brez dvoma jih ni bilo veliko, ki so pred sezono sploh razmišljali o takem finalu, a košarkarji Heliosa in Zlatoroga so bili v končnici Lige Nova KBM najboljši, izločili Olimpijo ter Krko in se pomerili za lovoriko, ki je Laščani še nimajo, Domžalčani pa so jo osvojili leta 2007. Pred sezono je Gerald Martens napovedal boj za naslov državnega prvaka. Tedaj je avstrijskemu mecenu Heliosa, ki je moral klub med sezono zapustiti, malokdo verjel. Še posebej po slabem začetku sezone, a po nekaj kadrovskih spremembah je šla pot navzgor. Tudi menjava trenerja je prinesla rezultat. Sicer je že Gašper Okorn delal dobro, a pod Jakšo Vulićem so se Domžalčani le še vzpenjali.

Ob prihodu Vulića najprej cilj Liga za prvaka
Pred končnico sta se Helios in Zlatorog pomerila štirikrat, obe ekipi pa sta slavili na domačem parketu. Heliosu je že takoj uspel brejk v Treh lilijah (62:64), a so Laščani odgovorili z zmago v Komunalnem centru (52:55). Obe prvi tekmi sta bili izjemno izenačeni, tretjo pa je Helios zanesljivo dobil (65:77), kar je bil šele tretji poraz Laščanov v državnem prvenstvu na domačem terenu. Tudi na ključni tekmi (64:56) pa so varovanci Vulića dokaj zanesljivo kontrolirali in prišli do velikega uspeha.

"Ko sem prišel, nismo razmišljali daleč naprej. Bili smo v položaju, ko smo si najprej želeli izboriti Ligo za prvaka. Pred začetkom sem na novinarski konferenci dejal, da smo mogoče od vseh ekip mi pokazali najmanj ambicij v Ligi za prvaka. Imeli smo precej težav s poškodbami, izgubili smo tudi Andriuškevičiusa. S časom smo našli pravo formo in izjemno kemijo. Imeli smo tudi malce sreče, a brez nje se velikih stvari ne da doseči. Imeli smo jo, ko smo izločili Krko. Nato pa smo šli korak za korakom z zmagama v Laškem," je po osvojenem naslovu povedal Vulić.

Čakarun najkoristnejši igralec finala
"Nismo pričakovali, da bomo izločili Krko. Na tretjo tekmo smo šli neobremenjeno. Igrali smo precej tvegano, nekaj stvari se nam je izšlo. Tudi po tem nismo mislili, da smo favoriti za naslov. Na prvi tekmi pa smo pokazali, da se lahko enakovredno kosamo. Tretja tekma je bila naša najboljša in po tej zmagi, ko smo res dobro igrali, sem začel verjeti, da lahko osvojimo naslov. Takrat smo pokazali veliko zrelosti. Bilo bi neumno, da bi zamudili tako priložnost, ki se nam je ponudila. Ko dobiš tako priložnost, ni filozofije. Se ne izpusti, saj vprašanje, kdaj bo znova," je dodal umirjeni hrvaški strokovnjak.

Vulić je izpostavil izvrstne navijače Heliosa, ki so znova dokazali, da so Domžale košarkarsko mesto. Na krilih njihove glasne spodbude so košarkarji igrali vso končnico. Odlikovala sta jih izjemna borbenost in nepopustljivost kljub težavam s poškodbami, ko je bilo v dejanski rotaciji le osem igralcev. Pod obročem se je izvrstno boril Marjan Čakarun, ki je bil zasluženo izbran za najkoristnejšega posameznika, ko je zadeval in skakal v najbolj ključnih trenutkih. Jan in Jure Močnik sta z organizacijo držala visok ritem igre. Tu je pomagal tudi Đorđe Lelić, ki je ubranil naslov, saj je bil prvak že lani s Tajfunom. Svojo nalogo je dobro opravil Simo Atanacković, na katerega je ob težavah s poškodbo kapetana Željka Zagorca padlo precej bremena. Zelo koristen pa je bil ves čas tudi Američan Hugh Robertson.

Jure Močnik edini dvakrat prvak s Heliosom
"Ne vem, kaj naj rečem. Kot je Luka Vončina rekel na novinarski konferenci pred začetkom finala, je odločila volja in želja. Vsako tekmo smo grizli do konca. Tudi na tekmi, ki smo jo izgubili, nismo popustili, ko smo zaostajali. Vrnili smo se, nato pa je tista trojka odločila. S tem smo za nekaj dni podaljšali serijo, a smo tako lahko slavili pred izjemnimi navijači. Lahko rečem le vse najboljše o štabu in soigralcih," je dejal Jure Močnik.

Izkušeni organizator igre se je vrnil v matični klub in je edini, ki je bil zraven pri obeh slavjih domžalskega kluba: "Decembra sem se pogovarjal z Zagorcem, ki je dejal, naj pridem, da poskusimo narediti nekaj velikega. Verjeli smo. Že s pokalom Alpe Adria smo videli, da se lahko kosamo z vsakim. Imeli smo težave s poškodbami, a s šestimi oziroma sedmimi igralci smo zdržali. Ta naslov mi je še malce bolj pri srcu, saj sem veliko igral. Tedaj sem bil poškodovan in proti koncu nisem igral. Je drugačna ekipa in drugačno vzdušje, a sem na oba zelo ponosen."

Izenačenost dobra, a kaj to pomeni mednarodno?
Helios si je s tem priboril mesto v Fibini Ligi prvakov oziroma njenih kvalifikacijah in Ligi ABA, kjer pa še ni jasno, ali bodo Domžalčani igrali. Po petih zaporednih finalih med Krko in Olimpijo, ki sta bili potem vmes vsaj korak oziroma raven pred ostalimi slovenskimi klubi, je zdaj drugo leto zapored presenetljiv razplet košarkarskega prvenstva. Po lanskem lokalnem dvoboju, ko sta se Tajfun in Rogaška prvič prebila v finale, na koncu pa so senzacionalno prvaki postali Šentjurčani, sta letos v finalu kluba, ki sta že krojila vrh. Laščani so v preteklosti celo igrali Evroligo in bili klub, ki je ogrožal tedaj še neprekinjeno vladavino Olimpije, leta 2004 pa osvojili tudi pokal, Helios pa je pred devetimi leti že osvojil naslov državnega prvaka, dvignil pa je prav tako eno pokalno lovoriko.

Liga za prvaka je potrdila veliko izenačenost, enako tudi končnica, kjer sta se v finale prebili druga in četrta ekipa rednega dela. Izenačenost dela prvenstvo nepredvidljivo, brez dvoma s tem zelo zanimivo, a vprašljiva je kakovost. Verjetno marsikoga ta izenačenost navdušuje, a je ob tem treba biti realen. Gre za zdravo zanimivost na državni ravni, vedno pa je treba pogledati širše, prek meja. Tu pa je slovenska klubska košarka s strani Fibe in Ece že dobila realno sliko, ko klubi niso dobili zagotovljenega mesta v nobenem tekmovanju.

Realnost je, da na mednarodni ravni slovenski klubi niso več pomembni akterji. Še v regiji ne več. Letos so se vsi trije predstavniki v Jadranski ligi borili za obstanek, državni prvak Tajfun je celo izpadel, Krko je ena žoga rešila pred slovesom od druščine Lige ABA. Tudi v Evropi slovenske ekipe niso blestele. Olimpija in Krka sta se prebili v drugi del. Trije pa so v tretjerazrednem evropskem tekmovanju končali že v skupinskem delu, premagovali pa so jih tudi avstrijski in danski klubi.

Pipan v finalu več pričakoval od tujcev
Da obramba osvaja naslove, se je pokazalo tudi v tej finalni seriji. Še posebej, ker nobena ekipa nima ofenzivnih presežkov in izrazitih strelcev. Ob obrambi je bil pomemben tudi skok, še posebej za Helios, ki ima pod košem nekaj manj širine, čvrstosti in tudi izkušenj. Ko so parirali Laščanom pri lovljenju odbitih žog ali bili celo boljši, so bili v prednosti. "Nismo šli na to, da bi tekme dobivali z metom. Imamo nekaj dobrih strelcev, ki pa, kot ste videli, niso zadevali tudi, ko so bili sami. Mislim, da smo se malce preveč zanašali na ta met. Eni imajo le to kakovost in si niso upali narediti česa drugega," je povedal Aleš Pipan, ki je Laško, Krko, Slovan in Olimpijo vodil v sedmih finalih, a ostaja še brez osvojenega naslova.

Tudi Laščani si zaslužijo čestitke za sezono. V Tri lilije so se vrnili navijači, ki so imeli v finalu pomoč iz Celja, Šentjurja in s Polzele. Pod Pipanom so Laščani igrali dobro košarko, nekdanji selektor pa je znova potrdil, da zaupa mladim košarkarjem, saj je Nejc Barič na primer dobil precej priložnosti in jo tudi izkoristil. Zlatorog je sicer imel kar nekaj izkušenih posameznikov, Pipan pa je v finalni seriji več pričakoval predvsem od tujcev, ki bi po njegovih besedah morali biti dodana vrednost: "Vseeno čestitam fantom za celo sezono, saj ni nihče računal, da bomo prišli tako daleč. Želeli smo si naslov, a z glavo skozi zid ne gre. Vzdušje je bilo pravo športno v Domžalah in v Laškem. Parket pokaže, kdo je v tem trenutku kakovostnejši in ima igralce osredotočene ves čas. V finalu ne smeš igrati v intervalih, ampak je treba biti konstanten, kar pa mi nismo bili."