30-letni Ljubljančan je zaradi dveh operacij kolena izgubil skoraj dve leti, a vrnil se je, kot se zdi, še močnejši. Trenutno igra mogoče celo najboljšo košarko kariere. V Ulmu se je odlično znašel in je z 19,7 točke na tekmo kar prepričljivo najboljši strelec nemškega prvenstva. Večkrat je izrazil željo po vrnitvi v Evroligo. Lani je po poškodbi najprej zaigral v Trstu, bil poleti v stiku z nekaterimi evroligaši, pogovarjal se je tudi s Cedevito Olimpijo, a je dogovor padel v vodo, na koncu pa je pristal v Nemčiji. Zdaj igra odlično in je že postal zanimiv tudi klubom iz Evrolige. Pred časom je zanimanje pokazala Baskonia, v igri pa je bil pred kratkim tudi ruski velikan.

Mlajši izmed bratov Dragić potrpežljivo čaka na priložnost, v njegovih mislih pa je tudi reprezentanca. Zanj sta značilni nepopustljivost in požrtvovalnost na parketu, poleg tega pa je bil v dresu izbrane vrste vedno tudi napadalno zelo učinkovit. Na vseh prvenstvih je bil ob Goranu glavni slovenski strelec in ključen mož. Zdaj bo ob reprezentančni upokojitvi brata udarno navezo lahko tvoril z Luko Dončićem. Kot pravi Zoki, je z njim vse mogoče. Tudi pot v Tokio.

Radi pogledate na lestvico strelcev košarkarske Bundeslige?
Seveda je pogled lep in občutek super. Mislim, zavedam se, česa sem sposoben, in vesel sem, da mi to uspeva. Bi bil pa še bolj vesel, če bi bila ekipa na lestvici nekoliko višje.

Zdi se, da vam Jaka Lakovič pušča kar odprte roke v igri. Je to tisto, kar ste iskali pred sezono, ekipo, kjer boste glavni nosilec igre?
Res je, sem glavni igralec in veliko imam žogo v roki. Tudi akcije so osnovane v tej smeri, da se vrtijo okoli mene. Ekipa je zares zelo mlada in sem nekakšen vodja. Moj cilj je sicer Evroliga. Tu ni dvoma in tega ne skrivam. Prejšnje leto so se nekatere stvari malce zalomile. Potem se ta Evrgolia ni zgodila in sem iskal ter tehtal, kaj je najboljša opcija zame. Že po prejšnji sezoni v Trstu sem bil pripravljen, da znova zaigram v Evroligi. Dokazal sem, da sem to sposoben in da lahko igram na taki ravni. Sem se pa potem odločil za Ulm.

Vaš trener je Lakovič, s katerim sta bila soigralca v reprezentanci. Kako ga zdaj, ko je za vami polovica sezone sodelovanja, vidite kot trenerja?
Mislim, da je vedno boljši. Tudi on je potreboval nekaj časa, da se je navadil na igralce in vlogo prvega trenerja ekipe. Vse bolj verjame vase. Saj je bil samozavesten že na začetku, ampak je vse na novo in razumljivo je potreboval nekaj časa. Na primer zdaj je že bolj izkušenj in bo, recimo, lažje zanj pred naslednjo sezono, ko bo vedel, kaj potrebuje za ta sistem.

Dejali ste, da bi bili lahko na lestvici višje. Ste osmi, ampak v zadnjem času ste vendarle ujeli dober ritem, saj ste na zadnjih devetih tekmah zmagali sedemkrat. Je bil glavni razlog za slabši začetek, da je toliko novih stvari, nov trener, nova ekipa, ki je hkrati zelo mlada?
Zdaj smo ujeli neki ritem, to je res. Vemo, kaj moramo delati in kako igrati. Ne, da so akcije zahtevne, ampak vsak potrebuje nekaj časa, da se navadi nanje in jih popolnoma osvoji. To so podobne akcije, kot jih imamo v reprezentanci. Res je, kot pravite, da je ekipa mlada in potrebuje čas. Potrebovali smo ga, da smo kot ekipa popolnoma ponotranjili ta sistem. Kako naj rečem, da preprosto klikne vse skupaj. Če nekaj ne gre, da najdeš drugo rešitev in tako naprej. Mogoče smo na začetku sezone izgubili nekaj tekem, ki jih ne bi smeli, saj smo že vodili, ampak smo v tretji četrtini imeli velike padce v igri. Zdaj takih oscilacij v igri ni več in pridemo v zadnjo četrtino v boljšem položaju. Žal nam je, da smo pred kratkim izgubili v polfinalu pokala, saj smo imeli lepe možnosti.

V tej mladi ekipi imate največ izkušenj z igranjem na najvišji ravni. Ste nekakšen mentor tem mlajšim igralcem? Vam takšna vloga ustreza?
Res je, imam takšno vlogo. Ko sicer gledam soigralce, se mi ne zdi, da so tako mladi oziroma se jaz ne počutim tako starega (smeh, op. a.). Tako je tudi na igrišču, ko kdaj komu kaj rečem, pa se potem spomnim, da je star 20 let ali pa tudi 25, ampak nikoli ni igral na taki ravni. To kar malce pozabim. Mi pa ta vloga ustreza. V bistvu sem jo imel že v reprezentanci, čeprav je tam težje, ampak je bila pa vloga podobna. Pred njo in odgovornostjo ne bežim.

Videli smo, da ste ljubljenec navijačev, ki vas zelo cenijo. Naredili so celo majice z vašo podobo. Čutite veliko podpore?
Te majice so takoj prvi dan razprodali. Zdaj jih bodo še naredili. Takrat sem jih prosil za eno, pa jih niso več imeli. Sem rekel, daste moj obraz na majico, pa nimate nobene zame (smeh, op. a.). So se nasmejali v klubu. Res je lepo čutiti tako podporo. Tudi v dvorani je vedno kar nekaj mojih dresov. Lepo je videti, da si tako sprejet. Mislim, da se tudi navijači zavedajo, kaj dam ekipi in pomenim zanjo.

V zadnjih letih o nemški ligi praktično slišimo same pozitivne stvari. V imate izkušnje iz Lige ABA, Lige VTB, Španije in Italije. Praktično iz vseh najmočnejših v Evropi. Kako bi z njimi primerjali Bundesligo?
Kar se tiče organizacije, je res vrhunska. Zares vsi tu zelo spoštujejo nemško ligo. Ko smo igrali, recimo, v Evropskem pokalu, je bila dvorana na pol prazna. To so Nemci. Med tednom ne hodijo na tekme. Delajo kot roboti, če lahko tako rečem (smeh, op. a.), v soboto in nedeljo pa je 70 odstotkov tekem razprodanih. Klubi so zelo dobro organizirani. Res gre za največjo profesionalnost, kar se tiče ravnanja z igralci. Liga je tudi kar močna. Dosti klubov igra v evropskih tekmovanjih. V ligi je veliko kakovostnih igralcev. Precej je Američanov. Ekipe jih imajo lahko po šest. Torej se igra atletska in hitra košarka. Veliko se teče, morda pa je kdaj kar nekaj nerezonskih metov. Lahko bi rekel, da je liga včasih podobna italijanski.

Ko ste bili še v Trstu, ste rekli, da ste najprej kar pogrešali dve tekmi na teden, a je treba iti korak za korakom. Z Ulmom ste igrali tudi v Evropskem pokalu. Ste imeli morda v takem ritmu kaj težav s kolenom?
Ne, poškodbe so na srečo zgodovina. Takrat sicer nismo veliko trenirali, ker je bilo toliko tekem, smo pa bili v ritmu. Vsake toliko časa so bili kakšni problemi, ampak to so tiste klasične manjše poškodbe po udarcih na tekmi. Nekaj normalnega. S kolenom ni bilo nobenih težav, tudi nobene zavore več v igri. V bistvu je bilo tako že lani v Trstu. Igram, kot znam, svojo igro, kot sem jo prej, le da sem dve leti starejši.

Sorodna novica Dragić bil v resnih pogovorih z Olimpijo, a do dogovora ni prišlo

Poudarjate, da je cilj in želja vrnitev v Evroligo. So bili tudi med letošnjo sezono kakšni stiki z evroligaši? Govorilo se je o Baskonii …
Stiki so bili z nekaterimi klubi. Približno pred mesecem, a nič zares konkretnega. Prišlo je nekaj povpraševanja, ampak so potem še gledali na trg. Ja, Baskonia je bila v igri, tu nimam česa skrivati. Bili smo v stiku, a do dogovora ni prišlo. Bile so še neke druge opcije, a so se v določenem klubu potem odločili za drugega igralca.

Še vedno puščate vrata odprta Evroligi, ali bi zdaj radi tukaj končali sezono?
Moja želja je vedno Evroliga. Zato sem po eni strani tudi prišel k Ulmu, ker imam januarja možnost odhoda v evroligaški klub. Dosti igralcev te možnosti nima. To je bila moja želja. Cilj je, da se vrnem. Kot pravim, mislim, da sem sposoben igrati na tej ravni. Če bo prišla solidna ponudba, bom šel. Praktično kamor koli sem šel, sem dokazal, da si zaslužim minute. Tako razmišljam, je pa res, da sem tukaj vodja ekipe in s položajem zadovoljen.

Leto 2020 je za reprezentanco zelo pomembno. Če ostanete v Ulmu, vas bomo februarja seveda videli v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, kajne?
Seveda. KZS je že poslal vabila oziroma pozive na klub. Generalni menedžer me je vprašal, ali bi šel, in sem jasno odgovoril, da seveda. Do takrat je še dober mesec in nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ampak če ostanem tu in bom zdrav, bom seveda igral.

Vrhunec bodo junijske kvalifikacije za Tokio. Kaj bi vam pomenil nastop na olimpijskih igrah?
Motivacija in želja sta seveda veliki. To so sanje vsakega športnika. Vendarle so olimpijske igre največji dogodek. Upam, da se bomo vsi odzvali. Kot sem bral, si tudi Luka Dončić močno želi igrati. Res je, da ne bo lahko. Sicer turnir ni tako zahteven, kot je na primer v Beogradu, a je vseeno zelo močan. Vemo, kakšni so litovski navijači in v Kaunasu bo nedvomno izjemno vroče in zelo težko. To odloča ena tekma, en dan in takrat moraš biti v najboljši formi.

Ima po vašem mnenju Slovenija v popolni zasedbi z Luko Dončićem na čelu dobre karte za uvrstitev v Tokio?
Mislim, da. Z Luko je vse mogoče. Vidite, kako igra in kaj dela v Ligi NBA, kako poveže igralce in potegne ekipo za sabo. Zna poiskati soigralce, ko so sami. Podobno bo reprezentanco na igrišču povezal, kot jo je Goran. Verjamem, da lahko dobimo turnir. Pač moramo imeti dober dan, predtem pa ustvariti pravo kemijo, kar verjamem, da nam bo uspelo, da se povežemo v pravo moštvo, v katerem vsak ve, kaj je njegova naloga.

Če govoriva ravno o Dončiću, vas je presenetil, kako hitro je zablestel v Ligi NBA?
V bistvu niti ne, saj smo že pred dvema letoma videli, česa je sposoben. Če je bil tako dominanten pri tistih letih v Evroligi … Zdaj je še starejši, izkušenejši in boljši. Vemo, da je razlika v obrambi. V NBA-ju je celo bolj prost. Ne pritiskajo toliko nanj, kot so tu. Vodi igro in razmišlja s svojo glavo, kot evropski igralci to znajo. Se mi zdi, da mu je v NBA-ju še lažje igrati, kar je sicer tudi sam rekel. Zdaj vsi nadarjene igralce primerjajo z njim. Tega ne moreš. Tak se rodi na vsake toliko let. On je nekaj posebnega.