Koprski klub je še vedno državni prvak, od srede naprej pa le tudi del zgodovine. Zadnjo tekmo je odigral pred slabimi tremi tedni, zdaj pa je tudi uradno konec klavrne zgodbe. Od lanskega decembra je na klopi tigrov vztrajal Žakelj, ki je bil predtem tu tudi pomočnik Jurice Golemca. 42-letni Postojnčan je bil eden izmed petih, ki so ostali v klubu in poskušali rešiti zahteven finančni položaj, v katerega je klub popeljalo nekdanje vodstvo. Pod njegovo taktirko so Koprčani februarja osvojili pokal, v tej sezoni pa s kadrom, kakršnega je imel na voljo, v Ligi ABA preprosto niso bili kos zahtevni konkurenci. Kljub temu so pustili pozitiven vtis.

Septembra se je sicer že zdelo, da se je zgodba končala, toda ameriški vlagatelji so pokazali zanimanje za reševanje nastalega položaja. Na koncu se je izkazalo, da je bil dolg vendarle prevelik, in se je agonija le podaljšala za tri mesece, ko se je zadnje poglavje v zgodbi Kopra Primorske spisalo z nesrečnim koncem.

Sorodna novica Dolg, ki ga je pridelalo nekdanje vodstvo, je bil prevelik

Kaj se je od zadnje tekme in do uradnega izstopa iz članskih tekmovanj dogajalo s Primorsko?
Kakršne so moje informacije, se je še pojavil interes nekih ljudi, ki bi mogoče vložili v klub. Mislim, da je bila to zadnja možnost, ki jo je klub še imel, da bi preživel. Na vsak način se je zdajšnje vodstvo trudilo, da bi klub splaval, a mislim, da je bilo premalo časa, da bi do takih dogovorov prišlo, ker vendarle govorimo o malo višji vsoti. Mislim, da je bil zadnjih 14 dni dejansko le boj, ali se preživi ali ne.

Že nekaj časa se je nakazoval takšen scenarij, a vseeno, s kakšnimi občutki ste pospremili novico, da je prišel uraden konec?
To se je pripravljalo že dalj časa. Vsi vemo, da ni bilo z danes na jutri. Tisti, ki smo bili v klubu zadnje mesece, smo delali praktično zastonj. Vedeli smo, da se nekaj dogaja, ampak nikakor ni prišlo do realizacije. Obljube so bile. Mislim, da smo igralci in trenerji, vsi, ki smo ostali v klubu, to pričakovali. Na tak način ni moglo več iti in stvari se niso mogle izvleči.

Kdaj je bilo jasno, da preprosto ne gre več? Verjetno že pred temi zadnjimi tekmami.
V klubu smo se pogovarjali z igralci in upravo. Iskali smo rešitve, kako se pripraviti na tekme in kako jih odigrati, kajti plačil ni bilo. Lahko govorim zase, da sem vedel, da se bliža ta dan. Je pa res, da, dokler ni uradno, imamo vsi malce upanja, da se lahko še kaj spremeni. Tudi jaz sem upal do zadnjega trenutka, ampak na žalost je, kar je.

Ko se je septembra praktično čez noč pojavila rešitev pred napovedanim koncem, ste verjeli, da se lahko klub postavi na noge?
Ja, mislim, da smo vsi, ki smo bili tu, verjeli v to. Marca, ko se je zaradi pandemije prekinilo, so ljudje, ki so ostali v klubu, začeli delati in reševati položaj. So se pogovarjali in iskali rešitve, ki so bile na vidiku, ampak do njih ni prišlo. Septembra se je zdelo, da ne gre več dalje. Stvar, ki je bila načrtovana, je padla v vodo, ampak res čez noč, kot pravite, so se pojavili določeni potencialni investitorji, ki so bili, moram povedati, zelo zainteresirani in resni. Tako smo se čez noč znova nabrali nazaj, ampak znova na žalost ni bilo nič iz tega.

Kje se je potem tukaj zalomilo?
Sam ne poznam vseh podrobnosti. Kot trener se nisem hotel preveč vpletati v te stvari, ampak mislim, da je največji problem nastali dolg. Če smo pošteni, je težko pokrivati dolg drugih, da lahko ti nekaj delaš dalje. Se pravi, samo, da greš na ničlo in štartaš, moraš plačevati velike vsote, kar ni lahko. Mislim, da je bil to največji problem. Plus čas, ki ga klub ni imel, medtem ko so ljudje hoteli vse počasi in na dolgi rok. Jih pa razumem, kajti ne gre za majhne vsote.

Se je potem kar hitro končala zgodba s temi ameriškimi vlagatelji?
Mislim, vse skupaj se je vleklo kar nekaj časa. Skoraj tri mesece, kajti želeli so vse preveriti. Mislim, da so šli v popolno skeniranje kluba, kar se tiče dolgov, stroškov za naprej in vsega. To traja nekaj časa. Bili so zelo zainteresirani, ampak na koncu je bil, vsaj po mojem mnenju, ta dolg največji problem.

Sorodna novica Podaljšana finančna agonija znova piše črn scenarij Primorske

Z novimi vlagatelji so bile napovedane tudi nekatere okrepitve iz tujine. Kdaj vam je bilo jasno, da iz tega ne bo nič?
Osebno sem upal, vsaj tako so tudi šli pogovori s temi investitorji, da bo v kratkem denar in bomo lahko tudi to, kar smo si zadali, se pravi te tuje igralce, pripeljali. Toda ni bilo tako in po kakšnem mesecu sem videl, da v tej smeri ne bo šlo in da se moram osredotočiti na igralce, ki jih imam, in iz njih izvleči maksimum.

Kje ste kljub vsem težavam, ko izplačil ni bilo in se je, recimo, tudi že zdelo, da rešitve ne bo, našli motivacijo za delo?
To je bil zame velik izziv, po drugi strani, če sem iskren, imam ta klub tudi rad. Užival sem v teh treh letih na Obali. Mislim, da je bila prva stvar, da sem res užival v delu s temi fanti. Igralce, ki smo jih tudi letos pripeljali, smo jih načrtno zaradi značaja, kakršne imajo. Vedel sem, da čeprav se stvari ne bodo odvile, kot je planirano, so ti igralci željni dokazovanja in dela. Meni je bilo res v užitek iti vsako jutro in vsak večer na trening in delati z njimi, ker so si to želeli. Želeli so delati, napredovati, in mislim, da tudi so pokazali napredek in si vsekakor vsi zaslužijo, da čim prej najdejo klube.

Kako težko, čeprav pravite, da so pokazali veliko željo po delu, je bilo motivirati igralce in ne nazadnje tudi vzdrževati disciplino v moštvu?
Seveda jih ni bilo lahko motivirati, ampak s pogovori in pristopom, za katerega mislim, da smo s strokovnim štabom obrali pravega, smo jih pripravili do tega, da so igrali dlje, kot bi marsikdo zdržal v taki situaciji. Res je, da so bile včasih tudi iskre, kar je normalno, da sta bili kdaj prisotni nervoza in živčnost ob neizplačilih. Glave niso bile na mestu, ampak poudarjam, da jim moram dati kapo dol za požrtvovalnost in voljo, ki so ju pokazali. Mislim, da smo tudi trenerji našli ta pravi pristop, kako v določeni situaciji reagirati. Za vse nas je bila to velika šola.

Ste se v garderobi izogibali tem temam in se posvečali le košarki?
Ja, to je bilo od začetka jasno. Na prvem treningu, bomo rekli ob prvih problemih, sem dal jasno vedeti, da, ko se pride na teren, težav ni. Ne govorimo o denarju, ne govorimo o plačah, govor je samo o košarki in treningu. S tem nisem imel problemov, saj so igralci to sprejeli. Pogovori o denarju in vseh težavah verjamem, da so zunaj terena bili, ampak na parketu jih ni bilo.

Kljub pogledu na lestvico Lige ABA ste lahko ponosni, kar ste s tem kadrom in v tako zahtevni situaciji naredili. Se strinjate?
Ponosen sem tudi na drugi del prejšnje sezone, ko smo bili v podobni situaciji kot zdaj. Res, da z drugačno zasedbo, ki je bila že na nek način malce uigrana in je bilo mogoče lažje. V teh treh, štirih mesecih pa smo imeli povsem novo moštvo. Od lani sta ostala le Vončina, ki je bil drugi del zadnje sezone poškodovan, in mladi Nemanič, vsi drugi pa so bili novi. Ponosen sem na to, da smo v določenih trenutkih pokazali igro, ki je mogoče znova ni noben pričakoval. Sem prepričan, da bi ob urejenih razmerah, normalnih treningih in miru s to ekipo dosegli tudi kakšno zmago v Ligi ABA.

V igralskem kadru je bil ena svetlih točk Jurij Macura, ki je zaradi svoje višine in igralnega položaja še posebej zanimiv za slovensko košarko. Kako ste videli njegov napredek?
Zadovoljen sem. Jurij je napredoval. Veliko sva se pogovarjala. Tudi o tem, kaj bi bilo dobro, da razmišlja, da se čim bolj posveti košarki in treningom. Res ni bilo tu nobenih problemov. Mislim, da točno ve, kaj hoče, in tako je tudi delal ter to tudi pokazal na terenu. Ne samo on, tudi drugi igralci so pokazali napredek. Recimo omenim lahko Durnika, ki je dobil konkretno minutažo in tudi pokazal, da lahko igra. Prav tako Kastrati, ki nikoli ni bil v taki vlogi, da bi imel toliko žogo v roki in bil "koš igralec". Prav tako Rojc, ki je že nekaj preigral. Mislim, da so vsi lepo izkoristili priložnost, ki so jo dobili v tej situaciji, in verjamem, da bodo šli samo še navzgor.

Pred dobrim letom ste prevzeli vodenje ekipe. Ko zdaj pogledate nazaj, vam ni žal, da ste se takrat tako odločili?
Ne, niti malo. Tudi mi ni žal, da sem ostal po lanski sezoni, kljub situaciji in neurejenih stvareh. Daleč od tega, da bi mi bilo žal. Mislim, da je bila to prava poteza. Konec koncev sem tudi sam pokazal, da sem sposoben in lahko vodim ekipo na tej ravni. Normalno je bilo to leto velika šola. Bilo je specifično. Hvaležen sem tudi svojemu predhodniku, od katerega sem veliko pobral. Že v preteklosti sem imel dobre mentorje, velika košarkarska imena. Od vsakega nekaj pobereš in na koncu slej kot prej to pade na plodna tla. Mislim, da je bilo letos tako. Žal se je zgodba končala, kot se je, ampak odhajamo z dvignjenimi glavami.

Sorodna novica Najpomembneje, da je sebi dokazal, da lahko igra na taki ravni

Konec kluba pomeni veliko škodo za mlajše selekcije. Se strinjate, da bi morale biti stvari drugače urejene, da bi tisti, ki so odgovorni, dejansko tudi odgovarjali za takšne zgodbe oziroma nastale situacije, kot je bila s Koprom Primorsko?
Nisem pameten glede teh stvari, lahko pa vsekakor rečem, da niso stvari urejene, kot bi morale biti. Koper si zasluži košarko. Ljudje jo imajo radi. Navijači so bili s srcem pri tem. Žal mi je zaradi mladih igralcev, ki ste jih omenili, saj jih je, kot vem, kar veliko v mlajših kategorijah. Ne vem, kakšen je načrt, kar se tega tiče. Žal je neka kultura v športu ali pa kar nasploh, da, saj če se malo zamuja s plačami, ni nič narobe, ampak to je naš kruh, in vsi vemo, da živimo od tega. Če mesečna izplačila zamujajo oziroma jih sploh ni, je zelo težko. Ta miselnost, da bo že in ni nič hudega, če se malo zamuja, oziroma ta nedisciplina seveda ni v redu. Upam, da se bo to spremenilo. Je pa res, da za dolg, ki je nastal, ljudje ne odgovarjajo. V to se sicer ne bi spuščal. Morajo to drugi urediti in se s tem ukvarjati. Lahko rečem, da si ti štirje, ki so situacijo reševali, zaslužijo same pohvale.

Kakšni so zdaj vaši načrti?
Upam na stabilen klub, kjer se bom ukvarjal le s košarko. Verjamem v to, kar sem delal. Sem napredoval in se iz te situacije tudi veliko naučil. Sem ambiciozen. Moje ambicije so velike. Na vse skupaj gledam pozitivno in verjamem, da bo tudi v prihodnosti prišla kakšna ponudba, ki mi bo pisana na kožo in sem bom lahko še naprej razvijal kot trener.