Žeravica, ki bo letos dopolnil že 83 let, velja poleg "profesorja" Ace Nikolića za najbolj zaslužnega za vse uspehe jugoslovanske izbrane vrste in za glavnega snovalca prelepe romantične košarke, ki je bila značilna za področje nekdanje države. V Ljubljani je izjemni srbski strokovnjak spregovoril o spominih na svetovno prvenstvo, pogledu na EP do 20 let, o košarki na splošno, dotaknil se je tudi slovenske reprezentance in Dragana Kićanovića ter Dražena Dalipagića.

Uspeh v Ljubljani ključen za razvoj
Nekaj uvodnih besed je pred druženjem z Žeravico povedal slovenski selektor Božidar Maljković, ki se je ogromno trenerskih veščin naučil prav od prekaljenega trenerskega maga: "V veliko veselje mi je, da je z nami Ranko Žeravica, ki je nedvomno eno največjih imen evropske košarke. Veseli me, da je z nami tudi Ivo Daneu, ki je nosil glavno breme reprezentance, ki je v Ljubljani osvojila svetovno prvenstvo in naredila najpomembnejši uspeh v našem športu. Vse zlate medalje so pomembne, Ranko je osvojil tudi zlato odličje v Moskvi, a noben uspeh ni bil tako pomemben, kot je bila zlata Ljubljana. Po tej zlati medalji se je v Jugoslaviji zgodila eksplozija košarke. Začela se je prava košarkarska revolucija. Povsod se je začela gradnja košarkarskih igrišč. Nobena zmaga v katerem koli športu v Jugoslaviji ni imela takega pomena kot uspeh v Ljubljani."

Uspeh v Ljubljani je "Božo" torej označil za ključnega pri razvoju jugoslovanske košarke, ob tem pa o trenerskih veščinah Žeravice dejal: "Imel sem to srečo, da sem nekaj časa deloval z Rankom. Z besedami se ne da opisati, kaj vse sem se od njega naučil. Ranka krasijo tri stvari. Pri njem igrajo le dobri igralci. Pri njem ni kompromisov, socialnih vplivov in čustev. Tisti, ki igra, bo igral več kot 30 minut. Je trener 'drila'. Ponavlja en element tudi po tisočkrat, da postane avtomatizem in košarka zabava. Tako je tehnika razvita na najvišjem nivoju. Je najboljši trener tako imenovane košarke "run and gun". Pri njem je protinapad glavno orožje. Napad se začne že pred postavitvijo obrambe. S tem razvija odlike igralcev, kakršna sta hitrost in zaključevanje z obema rokama. Najbolj zaslužen je, da je košarka postala del jugoslovanskega šolstva. Njegova želja je, da je prvi, a obenem ustvari tudi kakšnega mladega igralca. Ob tem je vzgojil tudi številne odlične trenerje."

Na EP-ju U-20 malo dobrih igralcev
"Plavi" so leta 1970 v Tivoliju pred nabito polnimi tribunami gorečih domačih navijačev prvič stopili na svetovni vrh. Žeravica je v moštvo, ki je osvojilo zlato pred Brazilijo in Sovjetsko zvezo, za katero je igral tudi MVP turnirja Sergej Belov, uvrstil Ratka Tvrdića, Ljubodraga Simonovića, Vinka Jelovca, Trajka Rajkovića, Aljošo Žorgo, Dragana Kapičića, Iva Daneua, Krešimirja Ćosića, Damirja Šolmana, Nikolo Plećaša, Dragutina Čermaka in Petra Skansija. Žeravica se seveda teh uspehov rad spominja: "Izjemni spomini me vežejo na Ljubljano. Veliko truda je bilo vloženega v priprave na to prvenstvo. Malo se ve, koliko smo res organizacijsko bili pripravljeni, da smo pripeljali moštvo do takega uspeha. Nekaj uspehov je to moštvo že pred tem doseglo. Bili smo daleč najbolj sposobni in inteligentni med vsemi reprezentancami. S kombinacijo starejših in mladih igralcev smo naredili ta izjemen rezultat." V Ljubljani ga je 42 let pozneje poslušal tudi tedanji kapetan reprezentance Daneu.

Žeravica sam zase pravi, da še vedno ves čas spremlja košarko, je z njo vseskozi v stiku in ima še naprej izjemno visoka merila. Prav zaradi tega je do zdajšnjih mladih generacij precej kritičen: "Zelo malo je res dobrih igralcev. To je proizvod odnosov med trenerjem in igralci. Ne dovolijo jim, da se razigrajo, in s tem se ne da razviti individualnih odlik do popolnosti. Negativno me je presenetila Slovenija s tem moralnim padcem na dveh tekmah. V teh ekstremnih padcih v zadnji četrtini nedvomno tiči razlog. Tega ne znam pojasniti. Da neko moštvo tako slabo funkcionira, to me je res presenetilo. Pozitivno pa me je presenetil kot posameznik Francoz Westermann. On je tu daleč najboljši posameznik. Ima prirojene individualne kvalitete in je že zdaj perfekten. Od njega se lahko pričakuje, da bo postal NBA-igralec."

V moštvu Slovenije ni pravega vodje
Izpostavil je torej MVP-ja prvenstva Lea Westermanna, negativno presenečenje pa je zanj žal Slovenija. Žeravica razlog za vse skupaj morda vidi v dejstvu, da to moštvo, kot sam pravi, nima pravega vodje: "Zagotavljam vam, da to ni karakteristika naroda. Imel sem igralce iz Slovenije, ki so bili izjemno borci. Od nekdaj so bili slovenski igralci primer pravega požrtvovanja in boja za reprezentančni dres. Te padce je treba analizirati. Padec me je res presenetil. Ne vem, kaj se tu dogaja. Košarka je kompleksen šport. Mislim, da v tem moštvu ni vodje. Če bi bil, bi ta vodja v takih trenutkih pokazal največ in nekaj napravil. To je bilo očitno. Kot trenerju se mi taki padci zdijo velika ovira."

Uspešno sodelovanje s Kićom in Prajom
Veliki strokovnjak je deloval praktično z vsemi velikani jugoslovanske košarke. Bil je mentor skoraj vsem izvrstnim trenerjem, "skozi njegove roke" pa so šli tudi številni zvezdniki evropske in svetovne košarke. Največji pečat je pustil v Partizanu, glavna asociacija za črno-bele pa sta jasno Kićanović in Dalipagić. Po pričevanju naj bi bila "Kićo" in "Prajo", ki sta tvorila enega najboljših dvojcev v zgodovini košarke, v njunih zlatih časih sprta in naj celo ne bi govorila. S tem stanjem Žeravica pravi, da ni imel težav: "Javnost in sredstva informiranja ne bi imeli o ničemer pisati ter govoriti, če ne bi bilo izjemnih posameznikov. Redko zmaguje pet enakovrednih igralcev. To se je zgodilo le leta 2005 v Beogradu s slavjem Grčije. Sicer vedno lovorike prinašata dva ali trije izjemni posamezniki. S temi posamezniki imajo novinarji dovolj gradiva, da o čem pišejo. Tako je bilo s Kićanovićem in Dalipagićem. Sam nikoli nisem imel z njima težav, novinarji pa so pisali o njunem rivalstvu. Kritike tega rivalstva ni bilo mogoče dati, saj sta oba dosegala na tekmo po 40 točk, če pa je kdo od njiju dal manj kot 30, pa je bilo že polno kritik."

"Na svetovnem prvenstvu na Filipinih, ko je moštvo vodil Aca Nikolić, je bila igra tega moštva popolna. Dalipagić je bil izbran za najboljšega posameznika turnirja. V Beogradu sem gledal reportažo in videl, kako je Dalipagič dajal koše in vse žoge dobil od Kićanovića. Tedaj sem se res vprašal, kdo je boljši. Tisti, ki je dajal koše, ali Kićanović, ki mu je dajal prelepe podaje, v pravem času in v položajih, da je bilo Dalipagiću lahko polniti koš. To sta bila dva povsem različna igralca. Kićanović se je znal prilagoditi vsakemu položaju. Ko se je obramba spremenila, se je Kićo takoj prilagodil. To je naravna danost. Dalipagić je bil pravo nasprotje. Njemu sem recimo moral to naročiti," je dodal strokovnjak, ki je Jugoslavijo popeljal tudi do zlatega odličja na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 in srebrnega 12 let prej v Mexico Cityju.