Prvi selektor slovenske košarkarske reprezentance, ki jo je vodil leta 1992, 1994 in 1995, je neizbrisen pečat pustil v Tivoliju. Olimpijo je popeljal do 24 lovorik. Največja uspeha sta zmaga v Evropskem pokalu v Lozani 15. marca 1994 in nato preboj na zaključni turnir Evrolige aprila 1997 v Rimu, kjer so zmaji zasedli imenitno tretje mesto.

Devetkrat je bil izbran za slovenskega trenerja leta. S sistematičnim delom in poudarkom na individualnem razvoju igralcev je razvil več kot 50 igralcev, ki so zaigrali v Evroligi ali v Ligi NBA.

Vodil je tudi Split, Crveno zvezdo, Lietuvas Rytas, Anwil Wloclawek, Zadar in Skopje. Med letoma 2011 in 2014 je bil trener in vodja strokovnega štaba pri Heliosu.

72-letni Celjan je bil gost oddaje Dnevna soba, kjer je bil brez dlake na jeziku. Z njim se je pogovarjal Tomaž Hudomalj. Vabljeni k branju in poslušanju.

Si lahko predstavljate, da bi še vodili kakšno ekipo?
Svoje sem naredil in nimam kakšne posebne želje. Večkrat pridejo ljudje iz Olimpije po kakšni slabi sezoni. Skušajo me nagovoriti. Na klopi sem preživel 37 let, navadno pa trenerji po 20 ali 25 letih končajo to delo in prevzamejo lažjo funkcijo. 37 let je dovolj, rad bi še živel in ni treba, da obležim na robu igrišča.

Veliko je lepih spominov. Izstopata zmaga v Evropskem pokalu v Lozani leta 1994 in final four v Evroligi v Rimu leta 1997. Kako se spominjate teh čudovitih časov?
Neizmerno sem užival. Vsak dan sem šel z nasmeškom v službo, kar mnogo ljudem ne uspe. Največji uspeh je bila produkcija mladih igralcev. Na to sem najbolj ponosen. Zdaj so starejši in so mi neizmerno hvaležni. Prej me niso marali, saj sem jih preganjal. Ustvarili so si kariero in eksistenco.

Sorodna novica 20 let od F4 - mulcem brez imen je zadišal evropski vrh

Vzdušje v dvorani Tivoli je bilo izjemno. Pred dvorano je bilo grozno, ljudje so v dolgih vrstah čakali na vstopnice. Cena je bila 50 nemških mark za tekme v Evroligi in težko jih je bilo dobiti. Predlagal sem, da naj odprejo deset blagajn, da bodo hitreje dobili vstopnice. Zdaj stane pet ali deset evrov, a je nihče ne kupi. Ljudje niso neumni.

Zadnje minute tekem so bile nepozabne. Ljudje so stali in kričali, kocine so mi šle pokonci. Tega se še vedno spomnim.

Bil sem svetovni prvak, ko je bilo treba vsak poraz izkoristiti za motivacijo. Ko smo imeli niz šestih zmag, sem si želel, da nam iih nekdo da po ušesih, saj smo leteli previsoko. Zame je bil vsak poraz stopnica na poti k uspehu.

Olimpija je bila dolga leta članica Evrolige, zdaj pa je že nekaj let daleč od evropske elite. Kako vidite ta prepad, ki se je ustvaril v zadnjih letih?
Dvorana Stožice je preveč prazna, niti polovica ni polna. To pomeni, da Ljubljana potrebuje Evroligo. Druga liga oz. Evropski pokal je ne zanima. Ljubljana je razvajena. Mi smo postali resen evropski klub, ko smo začeli zmagovati na gostovanjih. Dobili smo tekmo v Barceloni, v Madridu, v Atenah in postali smo pravi klub.

Evroliga se zapira, to je tragedija. Vse težje je priti noter. Čez nekaj let bo to zaprt sistem, po vzoru Lige NBA. Mislim, da bo Liga NBA kupila Evroligo in težko se bo prebiti med elitno konkurenco, ki prinaša finančna sredstva. Če se Olimpija ne bo prebila v Evroligo v naslednjih letih, se bodo vrata dokončno zaprla.

Se vam zdi, da je Olimpija na pravi poti? Verjetno je tudi finančno smotrno slediti smernicam Evrolige. Bi teoretično sploh lahko še zaigrala na tako visoki ravni?
Vsi govorijo predvsem o denarju, a ni vse v tem. Paris je na vrhu Evrolige, čeprav ima zelo nizek proračun. Pred začetkom sezone je bilo vprašanje, ali bodo sploh igrali, saj nimajo dovolj denarja. S pametno klubsko politiko so sestavili triletni program. Ne samo da igrajo v Evroligi, ampak so na vrhu. Omenim lahko še Žalgiris, Asvel in Albo iz Berlina. Klubi z nizkimi proračuni premagujejo tekmece, ki imajo trikrat ali celo štirikrat večje proračune.

Pogrešam mlade slovenske fante. V vsaki generaciji imamo v Sloveniji pet ali šest talentov, ki bi lahko postali uspešni evropski igralci, morda pa bi igrali celo v Ligi NBA. Mladi igralci zdaj hodijo v tujino v polresne klube in so kot hlodovina v gospodarstvu. Morda komu uspe, Luka Dončić je le en. Večina se izgubi in za Slovenijo je vsak izgubljen talent prava katastrofa.

Potreboval sem šest ali sedem let, da sem našel tržno nišo, kako se obdržati v Evropi. Če bi Olimpija držala to raven, bi to pomenilo produkcijo. Iskanje talentiranih igralcev, ki jih pripravimo in nato hitro potisnemo naprej. V Ljubljani so komaj čakali, da potisnem dva nova igralca naprej. To je bil največji užitek zame. Novi obrazi prinašajo svežino, kakovost treninga se dvigne. Z njimi se ljudje lahko identificirajo. S tujsko legijo se težko. Če so tujci uspešni in nizajo zmage, potem morda. Če ni uspešna, jih mediji raztrgajo in to se dogaja pri Olimpiji zadnja leta.

Imate še vedno stik z mladimi košarkarji. Je v Sloveniji kakšno ime, ki ga vidite, da lahko pride na visoko raven?
Vsako leto jih je pet ali šest. Ni jih sto. Formula je vedno ista. Ker ne verjamejo, da bodo uspeli v Ljubljani, gredo v klube po Evropi. Večina se jih izgubi in po nekaj letih pride nazaj. To je res škoda.

Sorodna novica Sagadin: Union Olimpija in Krka nista več evropska kluba

Težava je tudi reprezentanca, ki je že dosegala izjemne izide. V tem trenutku se zdi, da je nastala praznina. Kako vi ocenjujete slovensko reprezentanco?
Naslednje obdobje bo pomenilo strm padec navzdol. To je jasno. Zdaj še imamo Dončića in nekaj mojih zadnjih proizvodov (Prepelič, Hrovat, Rebec ...). Imamo torej še vrhunske mojstre, na čelu pa je velemojster Luka Dončić. Ne vem, kdo jih bo nasledil, saj nimamo produkcije. Realno gledano slovenska reprezentanca nima približno možnosti, da bi posegala po vrhunskih izidih.

Slovenija je postala evropski prvak leta 2017, igrala je v polfinalu olimpijskih iger v Tokiu leta 2021. Kaj je bilo takrat drugače? V zadnjih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo se je Slovenija mučila z vsakim tekmecem.
Kvalifikacije so neregularne, saj Fiba ne omogoča, da bi vse reprezentance igrale z najboljšo zasedbo. Če imaš veliko igralcev v Ligi NBA ali Evroligi, si v zelo neugodnem položaju in imaš velike težave. Slovenija z Dončićem ali pa brez njega, razlika je velika.

V nogometu se vsa prvenstva prekinejo, ko igrajo reprezentance. V košarki tega Fiba ne zna zagotoviti.

Skozi šivankino uho smo se prebili do zmage nad Portugalci, ki nimajo visoke evropske kakovosti. Ne vem, kdo bo usmeril košarko na pot, da bo znova konkurenčna.

Že po prejšnjem evropskem prvenstvu smo veliko govorili o selektorju Aleksandru Sekuliću. Kakšno je vaše mnenje?
Nimamo veliko za menjati. Če bi dali stran pet igralcev iz te reprezentance, jih nimamo s kom za zamenjati, saj ni novih igralcev. V glavni vlogi je Luka Dončić. Vse se vrti okoli njega. Treba se je podrediti njemu in to Sekulić dela korektno. Angažirali so tudi očeta, zato imajo zagotovljeno udeležbo Luke Dončića. Zasnova igre je prirejena njemu. To trenutno prinaša izide, zato je vse v redu.

Smo morda celo malce nerealni? Imamo Dončića, ki je med najboljšimi na svetu, imamo enega igralca v Evroligi in še enega trenutno poškodovanega igralca v Ligi NBA, ki pa v klubu ne igra pomembne vloge. Pričakujemo preveč od reprezentance zaradi uspehov med letoma 2017 in 2021?
Ljubljansko občinstvo se je razvadilo ob uspehih Uniona Olimpije v Evroligi in skoraj isto občinstvo se je razvadilo ob uspehih reprezentance. Vsi pričakujejo, da bo nadaljevala na tako visoki ravni, žal pa to ne bo šlo.

Tako težavo imajo tudi Srbi in Hrvati. Ni več klubov, ki bi producirali vrhunske igralce. Poleg mene je nove igralce produciral še Duško Vujošević pri Partizanu v Beogradu. Zdaj nihče več tega ne dela. Slovenija je majhen prostor in neukvarjanje s produkcijo igralcev je samomor.

Imate kakšen načrt, kako to spremeniti. Slovenija se je že uvrstila na naslednje evropsko prvenstvo. Bi bilo smiselno na naslednjih tekmah preizkusiti kakšne mlajše igralce?
Vsekakor. Nekateri mladi talenti so že blizu izbrane vrste. Treba jih je vključiti in skušati do evropskega prvenstva usposobiti, na naslednjih kvalifikacijah pa bi že bili nosilci igre. To je edina prava pot. Če se poškoduje Luka Dončić, je vse na trhlih nogah. Vprašanje, ali bodo še kdaj odšle horde Slovencev na evropska prvenstva.

Tudi Olimpijo so spremljali navijači po celotni Evropi. Res je fantastično, ko imaš povsod svoje pristaše in nisi sam.

Ali ne znamo dovolj izkoristiti učinka Dončića in tudi Gorana Dragića, ki je letos končal kariero?
Klubi delajo slabo. Sezono začnejo avgusta in jo končajo 1. maja. Poleti zaprejo klub. To je obdobje, ki je rezervirano, da mladi fantje naredijo korak naprej. Klubi se s tem sploh ne ukvarjajo. Najlažje je pripeljati poceni Američane. ZDA vsako leto na univerzah producirajo ogromno igralcev, ki potem igrajo v Evropi, Avstraliji in na Kitajskem. Slovenski klubi lahko poceni dobijo tretjerazredne Američane, ki se selijo po Evropi in jemljejo denar. Odžirajo mesta domačim mladim igralcem. V slovenskem prvenstvu bi morali igrati le mladi domači fantje. Za tako raven ne potrebujemo treh ali štirih temnopoltih košarkarjev.

Če bi igrali domači fantje, bi tudi gledalci gledali tekme. V slovenskem prvenstvu ni obiska, ker imajo v vsaki ekipi glavno vlogo tujci. Ko sem bil v Crveni zvezdi, sem imel le dva tujca. Scoonie Penn in Obinna Ekezie sta zamašila luknjo, kjer nisem imel Srbov. Danes imata Crvena zvezda in Partizan po deset tujcev. Ni mi jasno, kako to Srbi prenesejo. To je zelo slabo za njihovo reprezentančno košarko in tudi za klubsko. Ko se bo malce pipa zaprla pri obeh beograjskih klubih, ne bodo imeli več nič. Umetne tvorbe z veliko tujci nimajo prihodnosti. Na žalost je celotna Evropa posejana s tujci.

Govoril sem s Šarunasom Jasikevičiusom in mu dejal, da naj potisne kakšnega Turka v začetno peterko, saj bodo drugače vsi navijači zbežali iz dvorane. Za te trenerje je pomemben le izid, ki ga najlažje dosežejo s priznanimi starejšimi tujci. Danes 35-letniki krojijo Evroligo.

Z Vujoševićem sva dokazala, da se lahko doseže uspeh tudi drugače. Marko Milić je bil s 17 leti v prvi peterki Olimpije. Ni bil edini, tudi Bečirović in Udrih sta se dokazala v najstniških letih. Zdaj vsi iščejo lažjo pot. Tujske legije v Evropi so katastrofa.

Je pritisk takojšnjega izida privedel do tega, da mladi fantje ne dobijo priložnosti in gredo takoj v tujino?
Fantje ocenijo, da doma nimajo možnosti, da bi nekaj postali. V ZDA je padel amaterizem na univerzah. Pred dvema letoma se je to spremenilo. Če imaš otroka v srednji šoli, naj konča gimnazijo z zadovoljivim uspehom, nato pa naj gre v Ligo NCAA igrat košarko. Dobil bo denar.

Lani so nekateri Slovenci dobili od 200.000 do 300.000 ameriških dolarjev na leto za igranje za univerzo. Igralci bodo pridobili izobrazbo in hkrati bodo že imeli začetni kapital. Če se jim ne bo uspelo prebiti v profesionalno košarko, bodo lahko odprli kakšno agencijo ali pa bife. Zagotovili si bodo sredstva za začetek v poslovnih vodah. Vse več mladih fantov iz Evrope bo odšlo v Ligo NCAA. Ne vem, kdo bo še igral v Sloveniji.

Še uživate v spremljanju košarke?
Evroligo gledam z užitkom. Vsak teden gledam tri ali štiri tekme, saj se igra obramba in obstaja neka kombinatorika. Lige NBA ne gledam v rednem delu, zanima me le končnica. V Ligi NBA se igra, kdo bo dal več košev. To je osiromašena košarka, vse gre v korist gledalcev. Končni izidi tekem so 140:120.

V Evroligi se igra kompleksna košarka, ni le tekmovanje, kdo bo dal več košev. V tem uživam. Pogledam tudi nekaj tekem Olimpije.