Karničar je konec novembra skupaj s soplezalcem in snemalcem Francem Oderlapom uspešno končal projekt "7 Summits" - smučanje z najvišjih vrhov vseh sedmih celin. Zadnji je padel še 4897 metrov visoki Mt. Vinson, najvišji vrh Antarktike, na katerega sta se uspešno povzpela tudi Marjana Lihteneker in Franci Rupnik. Čeprav se smučanje z Mt. Vinsona ne more primerjati z Mt. Everestom, ki ga je Karničar zmogel leta 2000, je bila tudi zadnja izkušnja nevarna. Strupen mraz in ledeniške razpoke bi bile lahko usodne ...

Čestitke! Padla je še najbolj ekstremna med ekstremnimi, Antarktika. Je bil mraz največja ovira?
Predstavljal sem si, da bo mrzlo; moram si kar očitati, da me je mraz presenetil. To se mi ne bi smelo zgoditi. Imel sem večino podatkov, vedel sem, da je to poletno obdobje, ko je vreme lepo in ni vetrov. V našem primeru smo imeli v 16 dneh prebivanja le štiri dni lepega vremena; če je tam oblačno, je vlaga nekoliko višja. V tistem mrazu vlaga in veter še bolj poudarita občutek mraza.

Je bilo res kar minus 50? Zdi se strašljivo. Najbrž pri tej temperaturi tehnika ne dela več. Ste posneli podvig, imate fotografije?
Termometer je pokazal -48, pa smo zaokrožili na -50 (smeh). S Francem Oderlapom se nama je v zadnjih dveh urah vzpona vreme povsem pokvarilo. Oblaki, veter ... Posnetki so, ampak belo na belo. Vidi se, da je mrzlo, ni pa razgleda. Srečo pa sta imela Franci Rupnik in Marjana Lihteneker, ki sta v lepem vremenu prišla na vrh in nastale so sijajne slike.

Kje so bile največje pasti zadnjega podviga?
Ne gre za posebne strmine, le med 3800 in 3.500 je nekoliko več naklona, vendar nikjer več kot 40 stopinj. Smučanje res ni težavno. Nevarno je le ob slabi vidljivostjo, saj je teren prepreden z ledeniškimi razpokami in je potrebno biti previden.

Smučarji imate najraje pršič. Vam se je želja uresničila, kajne?
Ja, vsaj delno, polovico hriba je prekrival pršič. To je bil absoluten užitek. S seboj sem imel Elanovo smučko 888, ki bo naslednje leto prišla na tržišče in je izjemno primerna za takšen sneg. Prima smučka, ki te drži na površju.

Na Everestu so smuči tehtale le en kilogram. Koliko tehta smučka 888?
Ne vem natančno, ampak vsaj dvakrat več kot tista, s katero sem smučal z Everesta. Na osemtisočak bi bilo tak par nemogoče spraviti.

Koliko časa je trajal spust?
Šla sva počasi. Če greš hitro, je še bolj mrzlo (smeh). V nekaterih odsekih sva se zaradi ledeniških razpok navezala na vrv. Z vrha do vznožja sva se peljala več kot dve uri. Res sem užival, rekel sem si, to je zadnja smučarija, uživajva vsak meter.

Je popolna belina pomirjujoča?
To je balzam za dušo, ki ima rada sneg in nagrada na koncu projekta. A je tudi druga plat. Stalna belina ob slabem vremenu pomeni težko berljivo pokrajino. Vse je belo in težko prepoznavaš oblike, razpoke, to je naporno.

Ste videli kakšno žival?
Na Antarktiki so živali samo ob obalah, v notranjosti ni ničesar.

Nekoč ste bili serviser norveškega smučarja Oleja Christiana Furusetha. Se še kaj slišita?
Ja, letos sem bil pri njem v Oslu. Še imava stike. On sicer ni več v športu, ampak je poslovnež. Ukvarja se z gradbeništvom!

Leta 2001 ste bili v Monte Carlu v družbi najboljših športnikov sveta na podelitvi laureusov. Pričakujete še kakšno podobno priznanje?
Veseli me, da ste to opazili. Takrat mi je bilo kar nerodno. Bil sem edini brez podpore medijev. Janica Kostelić je imela sijajno podporo, tam je bilo ogromno hrvaških novinarjev. Jaz pa sem zardeval, saj sem bil sam. Sicer pa mi zadošča, da sem prvi presmučal vseh sedem vrhov, povabilo na takšne prireditve pa mi kaj dosti ne da, čeprav sem ga vesel.

Katerega izmed sedmih vrhov bi si želeli še enkrat presmučati?
Absolutno Denali. Takrat je vse skupaj zaradi slabega vremena trajalo le 12 dni. Prav res si želim še enkrat na Aljasko. Zaradi narave in zaradi ljudi.

T. O.