Andrej Stare je 13 let deloval kot zdravnik pri nogometnem klubu Olimpija, zato dobro pozna razmere v slovenskem klubskem prostoru. Kot športni komentator RTV Slovenija pa je od blizu spremljal največje uspehe slovenske nogometne reprezentance, zato je primeren, da poda svoje videnje na »slovensko pravljico«, ki je vrh dosegla z uvrstitvama na Euro 2000 in SP 2002. Ob koncu pogovora nam je tudi zaupal, kateri igralci in klubi so ga najbolj navdušili v 40 letih spremljanja nogometne igre.

Podrobno ste spremljali zadnjih 15 let v slovenskem nogometu. So opazni kakšni napredki?
Napredki so izjemni. NZS s svojim predsednikom Rudijem Zavrlom je postopoma uspel pripeljati nogomet v druge vode, kjer so potrebni finančna disciplina, objekti in delo z mladimi. To so evropski standardi. Licenciranje in finančna konsolidacija vseh klubov sta temelja, da se pri nas organizira evropski nogomet. In ta trend gre navzgor.

Toda še vedno najbolj zaostajamo v infrastrukturi.
Infrastruktura je katastrofalna. Stadioni, ki so bili zgrajeni pred kratkim (Domžale, Nafta, Bela krajina …), so žal le "polobjekti". Uefa je do nas zelo prizanesljiva, ko nam dovoli igrati na teh objektih. Celjski stadion je sicer lep, a brez gledalcev. To je tragedija, podobna tisti iz Izole, ko so zgradili lep objekt, a je zmanjkalo denarja za nogomet. Mariborski stadion je tudi praktično v razpadu in je potreben temeljite prenove. Za igranje resnega nogometa Sloveniji tako ostane le Arena Petrol. Vse drugo je zastarelo, material je utrujen. Dokler ne bomo vlagali v infrastrukturo, v pomožne stadione z umetno travo, kjer bo mladina lahko igrala 12 mesecev na leto, toliko časa bomo zaostajali za razvito nogometno Evropo.

V košarki so se nekateri slovenski klubi rešili z ustanovitvijo Jadranske lige. Bi to lahko pomagalo slovenskemu nogometu?
Mislim, da ne. Naši klubi so preslabo organizirani in premalo močni, kar se lepo kaže v evropskih pokalih, saj naši predstavniki pokleknejo hitro proti že malo močnejšim nasprotnikom. Dokler slovenski predstavnik ne bo sposoben narediti treh ali štirih korakov v Evropi, toliko časa ne bo smisla. Ker če pridejo Crvena zvezda, Partizan, Dinamo, Hajduk, Reka … v konkurenci Bele krajine in Drave nimamo nobenih možnosti.

Trend v slovenski ligi raste, a gledalcev primanjkuje. Državni prvak iz Nove Gorice igra relativno lep nogomet, a na stadionu se zbere 500-600 gledalcev.
Kaj je lep nogomet, je drugo vprašanje. Nova Gorica je eno izmed tradicionalnih središč nogometa na severnem Primorskem, nikoli pa Gorica ni imela veliko gledalcev. Še največ v sezoni 1995/1996, ko je prvič osvojila državni naslov, sicer pa tam nikoli ni bilo pretiranega zanimanja za nogomet. Slovenska nogometna središča so Ljubljana, Maribor, Murska Sobota in Koper. Nogomet na tej osi bi bilo treba spet dvigniti vsaj za en nivo. Zelo mi je žal, da je popolnoma razpadel center v Zasavju na čelu s Trbovljami. Malo zanimanja je tudi v Celju.

Sami ste bili prisotni na najlepših epizodah slovenske pravljice, ki je vrh dosegla z uvrstitvijo na Euro 2000 in SP 2002. Kako danes gledate na te dogodke?
Nogomet, ki ga je pokazala naša reprezentanca pod vodstvom Srečka Katanca (imel je tudi srečo, da je imel selekcionirane igralce), je lahko presenečenje le za nepoznavalce nogometa. Slovenija je igrala izjemno moderen nogomet, po kakovosti smo bili primerljivi Evropi in celotnemu svetu, kar smo nenazadnje pokazali z uvrstitvijo na omenjeni tekmovanji. Tudi v naslednjem ciklusu smo bili blizu, saj smo igrali dodatne kvalifikacije za Euro 2004. V zadnjih kvalifikacijah pa smo bili relativno oddaljeni od uvrstitve na SP, saj je pomlajevanje reprezentance zahtevalo svoj davek. Mislim, da je Brane Oblak naredil pravo potezo, da je vključil mlade moči. Počakati pa bomo morali na naslednje kvalifikacije, da bomo videli pravo vrednost te reprezentance, sicer bomo morali počakati še kakšno obdobje, da se spet vsaj približamo uvrstitvi na največja tekmovanja.

Katančeva ekipa je igrala kvaliteten nogomet, čeprav je večina za svoje klube igrala sila malo. Paradoks?
Eden večjih problemov slovenskega nogometa je res v tem, da naši igralci v tujini igrajo bore malo. V zadnjem času se ta trend nekoliko boljša. Katančevi fantje so bili kakovostni in preizkušeni igralci, ki pa razen Zahoviča in Knavsa v močnih evropskih klubih niso redno igrali. A nogomet igra 11 igralcev, tako en izjemno kakovosten posameznik ne more narediti veliko, če nima pomoči preostale deseterice. Homogena celota je tista, ki odloča v današnjem nogometu. Posamezniki so danes jagoda na vrhu smetanove torte, a na dolgi rok posameznik ne more pripeljati ekipe do zmage.

Evropo ste prepotovali po dolgem in počez, videli ste ogromno nogometnih objektov, nato pa ste se vedno vračali za Bežigrad. So vas kolegi iz drugih držav kdaj zbadali na račun našega stadiona? Vam je bilo kdaj nerodno?
Dal sem iniciativo, da sva z gospodom Orlom leta 1992 postavila pokrito novinarsko tribuno, ki je stala vse do razpada Olimpije, da novinarji na tekmi Olimpija - Milan niso stali na dežju. Stadion za Bežigradom je prava sramota za Slovenijo. Nočem pljuvati na državo, za katero sem se tudi boril, ampak to je dejansko sramota brez primere. Centralni stadion za Bežigradom je bil zgrajen kot cerkev na prostem za evharistični kongres leta 1935 in šele potem so ga uporabljali kot nogometni objekt, ko je takratna Ljubljana igrala v 1. jugoslovanski ligi. Stadion je bil zgrajen po načrtih profesorja Plečnika in ni bil nikdar do pred enega leta niti z enim kamnom zaščiten kot kulturni spomenik. Upravniki tega objekta so se skrivali pod to lažjo od 70. let naprej samo zato, da jim ga ni bilo treba obnoviti. Če bi ga leta 2002 podrli, ne bi storili prav nobene škode.

V kakšnem stanju je objekt?
Ograja okrog stadiona je razžrta in uničena od uriniranja, tribune se krušijo in so smrtno nevarne. Edino, kar je bilo delno sanirano, je eno od stranišč ob Dunajski cesti, drugo je v katastrofalnem stanju. Slačilnice so bile prenovljene leta 1980 za kvalifikacije za SP med Jugoslavijo in Dansko (prej je bil notri boksarski ring). Objekt je v katastrofalnem stanju, saj vse zamaka. Poleg vsega ima stadion napačno lego, saj ima lego vzhod zahod, vsi ostali pa sever jug. Sama jama, v kateri je nogometno igrišče, leži okrog 10 metrov pod nivojem Slovenske ceste. Jamo bi bilo treba zasuti, saj so meteorna voda in dovodi danes v višini sredine tribun. Leta 1969 je bila narejena sanacija stadiona, ko so ga prekopali in zgradili 10-metrske kanale, tako da so prebili plast ilovice pod njim, a gledano celostno – stadion je katastrofa.

Med izbiro nov stadion - obnova Bežigrada torej ni nobene dileme?
Nisem arhitekt, a obnavljati stadion za Bežigradom je neumnost prve vrste. Ministrstvo za kulturo je objekt zaščitilo kot kulturni spomenik in s tem dalo obvezo za vzdrževanje. A kaj bi tam vzdrževali? Kamne, preperele od uriniranja? Tam se lahko vzdržuje le oltar oziroma častna tribuna, vse drugo bi bilo treba podreti. Rešitev je nov stadion, ki bi moral biti nekje ob obvoznici. Primeren bi bil s kapaciteto do 25.000 gledalcev. Predstavniki Mestne občine Ljubljana so bili z nami na gostovanju Olimpije pri danskem Brondbyju (v sezoni 1996/97), ki je imel takrat dve leti star stadion. Danci so nam ponudili projekt za 30 milijonov evrov. To je stadion, da bi si lahko obliznili vseh 20 prstov in še kaj.

Vendar?
Rečeno je bilo, da ni denarja, kar je silovita laž. Resnica je v tem, da ni volje in želje. Niti ministrstvo za šolstvo in šport niti ministrstvo za kulturo niti mestni predstavniki v zadnjih 10 letih niso pokazali niti kančka želje po novem stadionu. Pomagali nista niti uvrstitvi na EP in SP. Edina rešitev je privatni kapital. Stadion mora živeti sam sebe s svojo dejavnostjo.

Obrniva se malo na medicino in nogomet. Je doping v nogometu mogoč? V kakšni obliki se pojavlja?
Seveda! Mednarodni olimpijski komite je določil, da doping pomeni prevaro. Snovi, ki omogočajo prevaro, so različne: stimulatorji centralnega živčnega sistema, anabolni steroidi (ki povečujejo maso in moč mišic), analgetiki, diuretiki, hormonski preparati, krvni doping (menjava krvi) … V izraz doping ne uvrščamo le snovi, temveč tudi nedovoljene postopke. Doping je žal zakoreninjen v šport. Naša nekdanja atletinja je v svoji diplomski nalogi ugotovila, da bi 95 odstotkov športnikov v ekipnih športih starih med 16 in 18 let zaužili oziroma storili kar koli, če bi se njihovi rezultati s tem izboljšali. To je dejansko stanje. Mnenje, da so le trije ali štirje športniki (ki so jih ujeli) "lopovi", vsi drugi pa so angelčki - je zgolj metanje peska v oči. To je realnost vrhunskega športa in tudi nogometa.

V zadnjih letih je opažen trend večanja števila umrlih nogometašev (različnih starosti), ki umirajo med treningi oziroma tekmami. Zakaj?
Absolutno. Pol odgovora sem dal v prejšnjem vprašanju. Problem je v tem, da kontrola ne doseže vseh. Dokler bodo klubi, trenerji in menedžerji podpirali doping in ga financirali, ta ne bo zatrt. Seveda pa je pomembno še eno vprašanje: kdo bo izvajal kontrolo na lokalnih prireditvah in nižjih ligaških tekmovanjih? Kdo bo to izvajal in plačal? Znano je, da so bili v slovenski protidopinški komisiji tudi taki člani, ki so izrazito podpirali jemanje nedovoljenih poživil. Glede na majhno število športnikov je bilo v Sloveniji odkrito ogromno število grešnikov: v gimnastiki, plavanju, košarki … V nogometu, mislim, da takega primera ni bilo. Dobro pa se spomnim, da je vedno vladala panika, kadar je na evropsko tekmo prišla mednarodna antidopinška komisija.

Za konec nogometnega sklopa se ustaviva še pri najboljših igralcih nogometa vseh časov. Vam je bil ljubši Pele ali Maradona?
Težko je seštevati jabolka in hruške. Pele prihaja iz obdobja, ki se je končalo leta 1970. Na drugi strani je Maradona prvič opozoril nase leta 1979, ko je blestel na mladinskem SP-ju v Maleziji in imel svoj mundial leta 1986. Vsak pristaš nogometa ima svoj pogled na to, kdo je (naj)boljši. Moj okus je morda nekoliko drugačen. Peleja sem spremljal na dveh SP-jih. Leta 1966 so ga "zmasakrirali" Portugalci in Bolgari, štiri leta kasneje pa je imel podporo svoje izjemne ekipe, v kateri je igral Rivelino, ki je bil meni osebno še bolj všeč. Pele pa je bil tisti igralec, ki je vodil ta mozaik samih izvrstnih igralcev. Brazilija je imela takrat 11 Pelejev. Na drugi strani pa je Maradona leta 1986 pokazal, kaj lahko naredi posameznik. To, kar je dosegel proti Angležem s svojim znamenitim prodorom, je res nekaj fantastičnega. Svoje je dodal še s temperamentom in zato ima v svoji domovini status božanstva.

Kaj pa tuji klubi? Je kateri še posebej pritegnil vaše simpatije?
Nikdar nisem bil goreč pristaš kakega tujega kluba. Seveda se v določenih obdobjih morda pojavi kak klub, ki ti pomeni nekaj več. Simpatični so mi bili tako Inter, v določenih obdobjih madridski Real, Liverpool in Ajax v času Marca van Bastna. Med reprezentancami bi morda izpostavil Nizozemsko na SP-ju leta 1986. Na zadnjem EP-ju so name izjemen vtis pustili Čehi. Prva ekipa, ki mi je nasploh ostala v dobrem spominu, pa je bila Portugalska z Eusebijem na SP-ju leta 1966. In praktično ta reprezentanca je igrala kot Benfica v Ljubljani proti Olimpiji 1:1. To so res lepi spomini.

Naslednji teden ne zamudite …
Andrej Stare velja za enega najbolj zanesljivih zbirateljev športne statistike, zato ni čudno, da sodeluje tudi z Mednarodnim olimpijskim komitejem. V naslednjem prispevku (v ponedeljek 7. avgusta) bo spregovoril o svojih začetkih zbiranja športne statistike in o vplivu interneta. Zaupal nam bo tudi, kateri domači in tuji športnik bi si zaslužila oznako "najboljši vseh časov". Vse to in še marsičesa ne zamudite naslednji ponedeljek.

S. J./RTV SLO