Sodba za zdaj še ni objavljena, sodišče je objavilo le sporočilo za javnost.

Ozadje je tožba, ki jo je vložil nekdanji francoski nogometaš Lassane Diarra. Sodišče je odločalo o primeru Diarraja, ki je zahteval odškodnino od Fife in belgijske nogometne zveze v sporu po prekinitvi pogodbe z rusko Lokomotivo leta 2014.

Diarra je 2013 prestopil iz madridskega Reala k Lokomotivi. Leto pozneje je brez upravičenega pravnega razloga enostransko prekinil pogodbo, kar je v svoji odločitvi ugotovilo tudi Mednarodno športno razsodišče (Cas) v Lozani. A Diarra je imel po odhodu iz Moskve težavo najti nov klub. Dogovor z belgijskim Charleroijem je bil tako rekoč sklenjen, a je bil klub pripravljen skleniti pogodbo z njim pod dvema pogojema: da ni solidarno odgovoren in da lahko igralca registrira.

Fifa v svojih pravilih namreč predvideva kazen tudi za klub, ki v svoje vrste pripelje nogometaša, ki je prekinil pogodbo brez upravičenega pravnega razloga. Klub je tudi finančno soodgovoren v odnosu nogometaša do nekdanjega kluba. V primeru Diarraja je šlo za dobrih deset milijonov evrov. Klub pa je lahko kaznovan tudi z večmesečno ali enoletno prepovedjo nakupa novih igralcev, če bi se izkazalo, da so nogometaša v prestop nagovorili.

Diarra zahteva odškodnino zaradi prestrogih pravil

Diarra se ni sprijaznil z veljavnim ustrojem, ampak je odšel na sodišče in od Fife zahteval šest milijonov evrov odškodnine, ker ga Charleroi zaradi prestrogih pravil ni želel zaposliti. Sodišče v Monsu v Belgiji se je obrnilo na sodišče EU-ja z zahtevo, naj odloči o tem, ali pravilniki Fife preveč strogo omejujejo prost pretok delovne sile v EU-ju.

Zdaj je sodišče EU-ja odločilo, da pravila Fife presegajo mejo. Ta so športnike in klube obremenile z "znatnimi pravnimi, nepredvidljivimi in potencialno zelo velikimi finančnimi in pomembnimi športnimi tveganji", je sodišče zapisalo v sporočilu za javnost. Nekatera pravila bi lahko utemeljili s tem, da zagotavljajo določeno stopnjo stabilnosti v ekipah. Tukaj pa se zdi, da pravila presegajo to, menijo sodniki. Ta pravila ovirajo svobodo gibanja igralcev in omejujejo konkurenco med klubi, s čimer so v nasprotju s pravom EU-ja, so še zapisali pri ECJ-ju.

Oviranje svobode gibanja poklicnih nogometašev

Na eni strani lahko pravila Fife ovirajo svobodo gibanja poklicnih nogometašev, ki bi želeli razvijati svojo dejavnost tako, da bi delali za novi klub s sedežem na ozemlju druge države članice EU-ja. Fifina pravila namreč tem igralcem in klubom, ki jih želijo zaposliti, nalagajo znatna pravna tveganja, nepredvidljiva in potencialno zelo visoka finančna tveganja ter velika športna tveganja, ki lahko skupaj ovirajo mednarodni prestop navedenih igralcev.

Na drugi strani je sodišče ECJ-ja v zvezi s konkurenčnim pravom razsodilo, da je cilj spornih pravil omejiti ali celo preprečiti čezmejno konkurenco, ki bi lahko obstajala med vsemi profesionalnimi nogometnimi klubi s sedežem v EU-ju, z enostransko zaposlitvijo igralcev, ki imajo pogodbo z drugim klubom, ali tistih, za katere se trdi, da so jim pogodbo o zaposlitvi prekinili brez utemeljenega razloga (angl. just cause).

Odvetniki: To je Bosman 2.0

To pomeni, da bodo morali dele Fifinih trenutnih pravil o prestopih spremeniti, da bodo ostala veljavna v EU-ju.

Belgijsko sodišče mora zdaj odločiti o konkretnem primeru in uveljaviti zahteve sodišča EU-ja.

"Na neki način je afera Lassane Diarraja afera Bosman 2.0," je dejal nogometašev belgijski odvetnik Jean-Louis Dupont, ki je bil leta 1995 vpleten tudi v primer nogometaša Jean-Marca Bosmana.

Primer Bosmana je športnikom zagotovil zamenjavo kluba brez odškodnine po izteku pogodb, odpravil pa je tudi kvote za tuje igralce v klubih.