In danes je, navkljub tradicionalno deževni zimi, tudi zares obsijan s soncem. A nad svetovnim nogometnim prvenstvom so se včeraj zgrnili temni oblaki dvoma. V enem samem dnevu sta dva vrhunska sodnika - skupaj s svojima pomočnikoma - storila dve ogromni napaki. Mnogi boste zdaj skočili pokonci, češ da smo spremljevalci svetovnega nogometnega prvenstva hočeš-nočeš ujeti v past velikih: kadar koli se krivica zgodi velesilam, se moramo vsi postaviti na glavo.

Zakaj ni nezmotljivega sojenja?
In kolikor bi mi bila včerajšnja zmaga Anglije nad Nemčijo ljuba, sploh ne gre zato. Osnovno vprašanje je, zakaj na največjih svetovnih nogometnih tekmovanjih - svetovno prvenstvo pa je največje med vsemi - zakaj se torej na takih turnirjih ne uporablja vseh možnosti, da bi se kar najbolj približali idealnemu - nezmotljivemu sojenju?! Takemu, ki bi bilo enako za velike in male.

Približek idealu absolutne pravičnosti
Moje izhodišče je naslednje: absolutne pravice na svetu (in posledično v nogometu) ni in je nikoli ne bo. Vse, kar ljudje poskušamo v vsakdanjem življenju (in nogometu), je približek idealu - v našem primeru nezmotljivemu sojenju (in posledično pravičnosti). V obdobju, v katerem poskuša Mednarodna nogometna zveza (FIFA) na vse mogoče načine zaščititi vse mogoče interese nogometa, nogometašev, svojih članic in funkcionarjev (kar je povsem logično, razumljivo in, če hočete, legitimno - saj za to pa FIFA sploh je), je sočasno povsem nerazumljivo, da se ne želi z vsemi sredstvi, ki so na voljo, kar najbolj približati idealu absolutne pravičnosti.

Odprla bi se Pandorina skrinjica
Predsednik FIFE Joseph S. Blatter, ki ga ničesar ne obtožujem, ampak samo ugovarjam njegovim argumentom, že več let trdi, da bi uporaba sodobne tehnologije v sojenju uničila dušo nogometa in ga odtujila od bistva. Ker je to igra, ki je zaradi svetovne priljubljenosti očitno najbolj po meri človeka, bi prevelika odvisnost od tehnologije, prosto po Blatterju, odprla Pandorino skrinjico in odprla prosto pot nekakšnemu zasužnjenju nogometa.

Dolžina tekem bi se podaljšala
Visoki funkcionarji FIFE (in UEFE) so v zadnjih desetletjih tudi opozarjali na težave, ki bi jih povzročalo dodatno preverjanje morebitnih tehnoloških dokazov (pri čemer je televizijski posnetek še najbolj osnovna, a še zdaleč ne edina oblika): gre predvsem za zamude zaradi preverjanja, ki bi lahko imele kvarne posledice predvsem za gledalce na stadionih in pred zasloni. Skupna dolžina tekem bi postala nepredvidljiva, kar je še posebej slabo za ustvarjalce televizijskih programov, predvsem pa bi manj dinamična postala vsebina.

Napake so sestavni del igre
Blatter je nekoč tudi dejal, da so sodniške napake pač sestavni del nogometa kakor tudi napake igralcev. In prav sodniške napake naj bi pripomogle k ustvarjanju nogometnih mitov. V Sloveniji še danes govorimo o nepriznanem golu Darka Milaniča na sploh prvi kvalifikacijski tekmi naše reprezentance leta 1994 v Mariboru proti Italiji, ki ga nemški sodnik Bernd Heynemann ni videl. Tretji angleški gol na finalu SP-ju leta 1966 na Wembleyju proti Nemčiji je včeraj v Bloemfonteinu dobil sina, ki bo po slavi verjetno ujel očeta ...

Vseh omenjenih argumentov "proti" seveda ne kaže kar pavšalno popljuvati, lahko pa jih soočimo z nasprotnimi.

Pa poskusimo:
1. Tehnologija in odtujitev: v mnogih športih z žogo, na primer tenisu, kriketu, ragbiju, si na velikih tekmovanjih že pomagajo s televizijsko ali celo računalniško obdelano sliko ter posebnimi senzorji. Ni videti, da bi to ugonobilo ali zasužnjilo omenjene panoge. Vzemimo na primer tenis - t. i. sokolje oko (Hawk's Eye) uporabljajo celo v slovitem Wimbledonu (v nasprotju s pisanimi oblačili). Gre za primerno in potrebno dopolnitev tenisa na vrhunski ravni. Rekreativni teniški igralci se na svojih lokalnih Wimbledonih v dvobojih s prijatelji (ali znanci) veselo prepirajo za žoge, kradejo točke ... Sodijo si pač sami. Vrhunski in rekreativni tenis sta si podobna, a hkrati tako zelo različna. Lahko primerjamo tekmo svetovnega prvenstva v nogometu z obračunom v občinski ligi? Komaj! Vrhunski del športa je z obračanjem ogromnih količin denarja in medijsko pozornostjo v vsakem primeru že dramatično odtujen od svojih ljubiteljskih korenin. Zaradi uporabe tehnologije se ne bo nič dramatično spremenilo.

Napaka stadionskega režiserja
2. Katera tehnologija? Televizijska slika je le ena možnost, čeprav učinkovita. Včeraj zvečer na tekmi med Argentino in Mehiko so se Mehičani po prvem golu Carlosa Teveza na dveh velikih zaslonih stadiona v Soccer Cityju lahko prepričali, da je šlo za prepovedan položaj. V tem primeru se je stadionskemu režiserju (FIFE!) primerila napaka, saj smernice FIFE izrecno prepovedujejo ponavljanje spornih trenutkov in grobosti na velikih zaslonih, predvsem zato, da ne bi vplivale na nasilje na tribunah in da ne bi vplivale na sojenje.

Moral je potrditi zmoto
Položaj sodnika Rosettija je bil nevzdržen: prav mogoče je, da je, hote ali nehote, videl posnetek na zaslonih, a je iz najmanj dveh razlogov moral odločiti v prid napaki - zato, da se ne bi izpostavil očitku nedovoljenega upoštevanja televizijskega dokaza, pa tudi zato, da ne bi odrekel zaupanja svojemu stranskemu pomočniku. Zagotovo mu v tistem trenutku ni nihče zavidal položaja. Odločiti se je moral, morda celo zavestno v škodo večjemu približku pravičnosti.

Tehnologija v pomoč, odločil bi se sam
A sodniki imajo na voljo veliko več kot le t. i. "videodokaz". Uradni FIFIN opremljevalec Adidas že več let razvija sistem žoge s čipom, ki sodniku v trenutku - na ročno uro - javi, ali je v polnem obsegu prešla mejne črte igrišča (v konkretnem primeru golovo črto). Urugvajski sodnik Larrionda ob uporabi te tehnologije ne bi izgubil prav nič časa (in ugleda). In sploh - zakaj na največjih tekmah in tekmovanjih, kot so svetovna in celinska prvenstva (ali velike mednarodne kontinentalne lige), ne bi kljub kratkim premorom uporabili na desetine televizijskih kamer, ki so že v uporabi. Za najspornejše primere pač, gole, prekrške za 11-metrovke ali prepovedane položaje. Tehnologija bi bila sodniku le v pomoč, še vedno bi odločil sam – kot človek s potrebnim znanjem in strokovno oceno, ne pa suženj tehnike ...

Zaznamovana bosta z napakama
Navsezadnje gre tudi za zaščito sodnikov. Rosetti in Larrionda bosta do konca njunih karier zaznamovana z napakama, namesto da bi tudi v najkočljivejših položajih imela možnost kakovostnega odločanja na temelju več informacij. Kaj je v tem nečloveškega, tako naša življenja vsaj približno krmilimo že od pamtiveka. Zakaj bi morali v nogometu ostati obsojeni na 19. stoletje - tudi stadioni, igrišča, žoge, dresi, nogometni čevlji in priprave nogometašev so se spremenili. Saj ste brali zgodbo o tem, kako so "nastali" rumeni in rdeči kartoni. Prvič so jih uporabili šele na SP-ju pred štiridesetimi leti!

Zakaj bi se bali sprememb?
Številne spremembe so nogometu prinesle veliko dobrega. Zakaj bi se jih kdor koli moral bati? In ko smo pri prekinitvah – te so sestavni del nogometa. Število poškodb in dolžina "zdravljenja" na igrišču so pač neznanke, včasih jo zagodejo gledalci, občasno se "izgubi" tudi kakšna žoga. Dodatno preverjanje na največjih tekmah s sodobnimi sredstvi, ki omogočajo hitro odzivnost, ne bi smela biti težava. Na večji približek pravice je vredno počakati.
Raje o mojstrovinah kot napakah
3. Kaj pa "mit" nogometa in napak?! Hvala lepa za take mite. Namesto da bi se danes pogovarjali o napakah, bi se lahko o veliko lepših stvareh v nogometu: nemških protinapadih ali mojstrovinah Carlosa Teveza in Javierja Hernandeza. Nogomet bo vedno nepredvidljiv, vedno se bodo tresle prečke (Salcido), igralci bodo zmeraj tudi grešili (Osorio) ... Če nam bodo prihranjene dodatne debate o sodnikih (in tudi ob dodatnem dokazovanju v najbolj (in samo) ključnih primerih), se bomo ljubitelji nogometa lahko še bolj osredotočili na druge - pomembnejše in zanimivejše - stvari.

Uefa dela prve korake
Prepričan sem, da nihče v FIFI uporabe sodobne tehnologije ne zavrača iz zlobe ali egoizma. Pohvale vredni so premiki pri UEFI, ki bo v kvalifikacijah za Euro 2012 uporabljala šest sodnikov (tako kot v Evropski ligi), a so – ko gre za največja tekmovanja – premalo.

Morda pravi razlog tiči drugje?
Domnevam, da so razlogi drugje. Morda v generacijsko pogojenem nezaupanju v sodobno tehnologijo in prepričanju, da ta dejansko škoduje razvoju ter napredku človeštva (in nogometa). Slepa vera v vsemogočnost tehnologije je druga skrajnost, ki se mi zdi prav tako napačna. Ustvarjalec sodobne tehnologije je vendarle človek. Usposobljen in izobražen človek, ki se zaveda priložnosti in pasti njene uporabe, je njen najboljši mogoči gospodar. Sodobna tehnologija je v rokah pametnega človeka orodje, ki mu pomaga. Nezaupanje vanjo je zato v bistvu nezaupanje človeku samemu. In v tem kaže verjetno iskati tudi razloge za njeno dozdajšnje vztrajno zavračanje v nogometu: gre za (morda celo nagonsko) nezaupanje v ljudi, (nezavedno?) podcenjevanje ljudi, ki se skriva za krinko paternalistične skrbi nad čistostjo nogometne duše. S tem pa si nekdo in ve se, kdo, dejansko jemlje pravice, ki niso samo njegove. V tem primeru smo še daleč od približka pravice. Kot ljubitelji nogometa (in ljudje) pa imamo vsaj pravico vzeti (tehnološko) orodje v roke in se približati idealu, h kateremu smo kot enakopravni ljudje dolžni težiti.

Igor E. Bergant