Pogled v statistično drobovje tekme razkriva, da so lahko gostje zelo zadovoljni z izkupičkom, saj je Celje prevladovalo v večini prvin nogometne igre. Z vsem tem se je po tekmi strinjal tokratni gost podkasta, celjski igralec Aljoša Matko, ki je sinoči pretekel skoraj dolžino pol maratona in se razdajal za moštvo velikokrat tudi kot obrambni igralec.

Belokranjec, ki je v osnovi napadalec, je imel proti Fiorentini veliko obrambnih nalog. V prvem polčasu je skrbno pazil na Folorunsha, v drugem delu pa več igral proti tekmečevim vratom. Pri edinem golu Celja je poskrbel za enajstmetrovko, ko je naprej ukradel žogo Fagioliju, jo nato oddal proti Sešlarju, ta pa mu jo je želel vrniti, a je Matka nepravilno pred gostujočimi vrati oviral Pongračić. Izmučen, a z dobrimi občutki, je po tekmi najboljši strelec lanske sezone domačega prvenstva stopil pred mikrofon.

Aljoša, najprej ocena tekma. Zdelo se je, da ste bili na tekmi, ki je potekala v valovih, nekajkrat precej boljši, a na koncu rezultat ni bil takšen, ki ste si ga želeli.
Nimamo si kaj očitati. Odigrali smo vrhunsko tekmo, ustvarjali smo si priložnosti in bili v obrambi kompaktni. Še enkrat smo dokazali, da lahko v Evropi enakovredno igramo proti ekipam, ki so na papirju precej vrednejše od nas.

Kako težko je izvleči pozitivne plati s takšne tekme, ko se na koncu rezultat vendarle bolj veseli nasprotnik?
Po tekmi smo se v garderobi gledali med seboj. Vsi smo drug drugemu na očeh videli, da smo si zaslužili več, kot smo iztržili. Iz tega vidika je malo težje. V Firence ne gremo na izlet, ampak iztržit napredovanje.

Imeli ste dve lepi priložnosti za izenačenje. Najprej Vuklišević z glavo in tik pred koncem še Edmilson, a se je izkazal vratar Fiorentine David De Gea. Katere priložnosti vam je bolj žal, da je niste izkoristili?
Škoda za zadnji strel Edmilsona. Vem, da bi stadion eksplodiral, splošen vtis bi bil še boljši, lahko bi se pogovarjali o vrhunski predstavi. Zaradi rezultata smo morda malce slabše volje, a s fanti smo si v garderobi po tekmi pogledali v oči in si rekli, da smo storili vse, kar smo lahko.

Kako vas je Albert Riera pripravil na številne taktične ukane, ki ste jih pripravili Fiorentini?
Vedeli smo, kakšen sistem ima tekmec in temu primerno smo pripravili našo taktiko, sploh pri pokrivanju njihovih igralcev. Seznanjeni smo bili s tem, da oni po celem igrišču pokrivajo ena na ena in da moramo izkoristiti ta prostor za njihovimi osrednjimi branilci. To smo dobro počeli, je pa res, da smo mi moštvo, ki je precej bolj vajeno igrati z žogo v svoji posesti. Privaditi smo se morali na to, da smo tokrat morali več igrati neposredno v globino. Mislim, da je to takšna stvar, ki jo še lahko popravimo pred povratno tekmo.

Prvi zadetek ... ne moremo se znebiti občutka, da je bil ta prepoceni prejet?
Se strinjam. Njihov osrednji branilec je vzel žogo, odigrali so dvojno podajo, mi pa smo bili morda v kazenskem prostoru premalo agresivni. Imeli so tudi nekaj sreče, saj je žoga šla našemu vratarju med nogami. Ko dobiš takšen gol, je še težje. Če te nasprotnik res izigra in si brez možnosti, da preprečiš gol, se s tem lažje sprijazniš. Ko pa dobiš takšen gol, je še težje, a smo ves čas verjeli in na koncu se tudi vrnili v igro. A s tem smo spoznali, zakaj igra Fiorentina na takšni ravni, zakaj se bori za mesta, ki iz italijanskega prvenstva vodijo v Ligo prvakov.

Koliko ste na zelenici občutili agresivnost in pristop italijanske Serie A?
Videli smo, da je recimo Folorunsho proti meni prava gora. A se mi zdi, da sem mu bil v dvobojih vedno dovolj blizu in mu nekajkrat odvzel žogo. Sam sem sicer nepopustljiv tip nogometaša in se mi je lažje prilagoditi na igralce, ki so telesno močnejši od mene. Ko pogledaš nekatere njihove igralce, so videti kot omare. Recimo Moise Kean pa ni videti orjak, a ko pride v dvoboj z osrednjim branilcem, odbija vse okoli sebe, predvsem v italijanski ligi.

Celjski navijači vas imajo radi. Tudi ko vam ni šlo, so vas spodbujali. Ste nekakšen ljubljenec celjske publike. Na družbenem omrežju X je nastal celo profil z imenom "Ali je Aljoša Matko zadel?" Po 169 dneh čakanja ste dosegli dva zadetka v nedeljo proti Bravu. Ste čutili navijaško podporo?
Da, sem. Podpora navijačev v Celju je res izjemna. Sem igralec, ki na igrišču vedno da vse od sebe. Kjer koli sem bil, so to navijači začutili. V vsakem klubu, kjer sem bil, so me imeli navijači radi, predvsem zaradi moje borbenosti. V letošnji sezoni sem v jesenskem obdobju igral celo bolje kot v lanski sezoni, ko sem bil prvi strelec lige. A žoga nikakor ni hotela v gol. Veliko sem delal na sebi. Treniral sem na polno in čakal ter naposled tudi dočakal gol.

Ni skrivnost, da ste si poleti želeli prestopi v ekipo Slovan iz Bratislave. Koliko je morda za vaš padec forme kriv propad tega prestopa?
Da, to je bila neka prelomnica. Vse je bilo praktično dogovorjeno, vodilni možje obeh klubov so se sestali. Dogovorjeno je bilo, da se Marko Tolić seli v Celje, jaz pa v Bratislavo. Manjkal mi je le še zdravniški pregled, da bi zapečatili prestop. A v nogometu se marsikaj zgodi v enem samem dnevu ali pa v nekaj urah. Nikoli nisem izvedel, zakaj nisem okrepil Slovana. Bilo je zanimanje zame tudi drugih klubov. V prvi sezoni sem dosegel 14, v drugi 18 golov, postal državni prvak, bil na zboru reprezentance in prestop bi bilo nadaljevanje neke naravne poti. Žal se ni izšlo, je pa res, da slovenska liga drugje ni tako cenjena, zato se klubi za plačilo večje odškodnine lažje odločijo pri na nakupu igralca iz kakšne druge lige. Pozimi sem spet želel oditi, saj sem želel menjati okolje, a se spet ni izšlo. Nato sem se z vsem skupaj sprijaznil in si rekel, da moram igrati kot najbolje znam, saj nikoli ne veš, kdaj bo prišla nova priložnost za odhod v tujino.

Kaj pa vajin odnos z Albertom Rierom? Zdi se, da je značajsko zelo močna oseba, ki jo ljubiš ali jo sovražiš. Vmesne poti praktično niti sam ne dopušča. Tudi vidva sta imela nekaj napetih trenutkov ...
Vedel je, kaj lahko dobi od mene, a v tistem trenutku je dobil občutek, da mu ne dajem, tistega, česar sem sposoben. On je trener, on odloča, jaz ga moram spoštovati. S tem odnosom nisva imela nikoli težav. Kadar koli sem igral, ali bil na klopi, sem izpolnjeval vse zadane naloge. Nikoli nisem šel proti svojemu trenerju in se mi zdi, da sva v zadnjem času precej stabilizirala najin odnos. Takšen je. Kot ste rekli, ali ga imaš rad ali pa ne. Vmesne poti ni. Sem pa vesel, da je moj trener, saj se lahko od njega veliko naučim. Če bom kdaj zamenjal okolje, mi bo njegovo znanje prišlo še kako prav. Pod njegovo taktirko sem igral na štirih, petih položajih. Prepriča te, da si sposoben za igranje na različnih položajih.

Malo za šalo malo zares ... Vaš soigralec Žan Karničnik je pred dnevi izvedel, da bo po njem poimenoval stadion v Radljah ob Dravi. Kdaj bo v Beli krajini kakšen stadion poimenovan po vas?
(Smeh) V garderobi sem, mislim, da celo jaz, začel zbadanje, ko sem na družbenih omrežjih zasledil novico, da naš Žaki dobiva stadion z njegovim imenom. Potem so mi pri simpatičnem zbadanju seveda sledili preostali soigralci. Bilo je veliko smeha na ta račun in tudi to je dokaz, da smo povezani. Prej sicer nismo bili navajeni na tolikšno število tujcev, a so se odlično vklopili. Tudi v prostem času se veliko družimo, sploh midva z Nietom, ki živiva v isti zgradbi in tudi najini otroci preživljajo skupaj prosti čas. V tej zgradbi nas je pet igralcev celjskega kluba, tako da smo tudi zunaj igrišča precej skupaj.

Voditelj epizode je Luka Petrič, zraven še radijska reporterja Marko Cirman in Jože Pepevnik.