Prepričal je tudi novinarje športne redakcije MMC-ja, zato smo ga proglasili za MMC-jevo športno osebnost leta. Samir Handanović je tako po Zlatku Dediću in Petri Majdič tretji športnik, ki mu podeljujemo ta naziv. Osebi, ki je po našem mnenju najbolj zaznamovala slovenski šport v letošnjem letu v najširšem pomenu te oznake.

Samir, v četrtek ste nogometaši Udineseja po krajšem premoru znova začeli trenirati, danes (v petek, op. a.) dopoldne pa ste se odpravili na obisk pediatrične klinike in razveselili otroke. Ste bili zraven?
Ne, ker nisem bil v tej skupini igralcev. Eni so otroke šli obiskati že danes, drugi pa bomo šli verjetno v bližnji prihodnosti na kakšno drugo stvar. Je pa vsekakor dobro iti vsake toliko časa v bolnišnico, da vidiš, da tudi, če ti včasih kaj ne gre kot po maslu, da je zdravje najbolj pomembna stvar za vse. Za vsakogar je v redu, če gre vsake toliko časa pogledat v pediatrično bolnišnico ali kaj podobnega. Da je na realnih tleh in da ve, kaj je v življenju pomembno in kaj ni tako pomembno.

Vedno se radi odzovete podobnim akcijam, poleti ste sodelovali tudi na dobrodelni tekmi v Biljah.
Kar se tiče otrok, vedno rad pomagam. Nerad izostajam. Mislim, da je to primarna stvar, ker so športniki prvi idoli otrokom, ko ti rastejo. Tega mi ne smemo pozabljati. Ne maram pa hodit na kakšne stvari, ki jih kdo izrablja za promocijo kakšnih drugih stvari. Še najraje grem, ko sploh nihče ne ve za to.

Konec leta je po navadi priložnost, da potegnemo črto pod tistim, kar se nam je dogajalo skozi zadnjih 12 mesecev. Ko vi takole potegnete črto, s kakšno oceno bi ocenili leto 2011, če lahko ocenjujete z ocenami od 1 do 10?
Mah, ne bi dajal nobenih ocen. V klubu smo presegli pričakovanja, mislim na lansko sezono. Mi pač razmišljamo bolj po sezonah kot po koledarskih letih. Novo leto mi ne pomeni tega, da bi moral zdaj potegniti neko črto. Svoje cilje imam v življenju zastavljene, vsak dan se obnašam isto, vem, kaj je moj primarni cilj, kaj je moje delo in poskušam ravnati v tej smeri. Nimam kakšnih želja. Za novo leto kaj spijemo, malo proslavimo, kot vsi navadni ljudje. Drugega januarja imamo že nov trening, tako da nimam kaj veliko od tega.

Bom vprašal drugače - katera obramba vam je v letu 2011 ostala v najlepšem spominu in kateri prejeti gol bi radi čim prej pozabili?
Moral bi malo premisliti ... Hmm ... Recimo, da mi je od obramb najbolj ostala v spominu tista na tekmi proti Chievu, ko sem ubranil strel Fernandesa z glavo. Od zadetkov pa bi najraje pozabil gol, ki sem ga prejel v 93. minuti tekme proti Romi in smo izgubili na zelo neumen način. Zadel je Totti.

Kot pri vsakem tudi pri vas še obstajajo rezerve. Kaj bi si kot vrhunski vratar želeli še izboljšati?
Vedno se velike stvari gradijo na majhnih stvareh. Izboljševati je treba te majhne stvari, da narediš korak naprej. Da imaš prav obrnjeno nogo, da si na pravem položaju, ko je nekje žoga in podobno. Težko razlagam takšne stvari tistim, ki se ne ukvarjajo z mojim poklicem. Tisti, ki se ukvarjajo, vedo, za kaj gre. To je tako, kot da bi gradil hišo. Začneš z enim kamnom. Tako moramo mi graditi naše kariere. Z videoposnetki gledaš sam sebe. Veliko dam na mnenje tistih, ki so mi pomagali v Italiji in so povezani z vratarji. Njim zaupam. Nimam pa neke posebne stvari, ki bi jo želel izboljšati.

Kako pa izboljšati te malenkosti? Gre pri tem zgolj za novo znanje ali so pomembnejše izkušnje?
Vse je pomembno. Danes je tehnologija tako napredovala, da imaš s tem dodatni vpogled v to, kar delaš. Vsakdo mora sam pri sebi razčistiti, ali je zadovoljen s tem, kar je, ali ni. Imeti pa moraš tudi ljudi, ki vidijo, kje delaš napake in te poskušajo usmerjati tako, da razmišljaš o teh stvareh, jih popravljaš na treningih in ne razmišljaš o njih na tekmi. Spet bom ponovil, da težko razlagam drugim o teh stvareh, pa ne zato, ker bi koga podcenjeval. Da dojameš, zakaj gre, moraš res biti vratar.

Koliko ljudi se v vašem klubu ukvarja samo z vratarji?
Z vratarji se ukvarjata dva, je pa tu še atletski trener. A kot pravim, vratar se mora ukvarjati predvsem sam s sabo. Vedeti moraš, kaj hočeš. Potem pa je pomembno, da imaš na voljo tudi vse strukture v klubu. Ali jih boš uporabljal ali ne, je tvoja izbira. Pomemben je, denimo, človek, ki pripravlja videoposnetke, zame je zelo pomembna tudi restavracija, da imaš hrano pripravljeno takoj po treningih in tekmah. Tu so še druge stvari - wellnessi, bazeni ... To so vse malenkosti, ki pripomorejo k temu, da razmišljaš samo o nogometu. To je najbolj pomembna stvar. Ko veš, kaj hočeš, veš, kaj je tvoj primarni cilj in vse podrejaš temu. Klub ti pa pri nas nudi vse, da bi bil boljši.

Se pri treningu iz leta v leto pojavlja veliko novosti?
Niso novosti, so neki koncepti, ki pa jih ne poznajo vsi ali pa jih mogoče niso videli vsi. Ob prihodu v Italijo sem imel srečo, da sem spoznal človeka, ki mi je dal pravo miselnost in neke koncepte, ki jim poskušam slediti skozi vso svojo kariero. Novosti so le te, da so žoge vse hitrejše, da so igrišča vse hitrejša in da se dela na tem, da bi bil nogomet spektakel in da bi bilo čim več zadetkov. Mi smo pa tisti, ki se moramo sami s sabo ukvarjati, da bi to preprečili. Da delamo čim manj napak.

Kje pa mislite, da ste naredili največji napredek v zadnjih letih?
Vsak vratar napreduje s tekmami. Če samo treniraš, ne napreduješ nič. Da bi branil, pa moraš imeti neko osebnost. Vratar je zelo specifična stvar. On je vedno sam na igrišču, za njim je samo še mreža. Tudi karakter vratarja kot človeka se razvija od nekih začetkov naprej. Mislim, da je moja kariera vedno šla po stopnicah in da nisem delal nekih preskokov. Moj napredek je prineslo konstantno branjenje v zadnjih šestih sezonah na težkih tekmah. Pomembno je, da veš, kje so tvoje napake, kje si upaš stati, kje si ne upaš stati, kako bi lahko posredoval nekje, ali si se pripravil na tekmeca ali se nisi in tako dalje. Veliko je tudi predvidevanja, "čitanja" igre, občutka za prostor, kar se ne da naučiti. To ti prinesejo samo tekme.

Na novoletni prireditvi NZS-ja sem se pogovarjal z Branetom Oblakom. Dejal je, da ste včasih prevečkrat šli iz vrat, zdaj pa ste to izboljšali oziroma ste postali bolj vratar na črti. Kaj pravite na to njegovo mnenje?
Ne maram, da me imajo za linijskega vratarja. Vratar mora biti na golu, da nekaj reši, ne pa da čaka, da se konča tekma. Povezano s tem, kako daleč stojiš od gola, je tudi to, v kakšni ekipi igraš, kakšne so karakteristike tvojih soigralcev. Ljudje, ki morda gledajo samo kakšno tekmo, težko ocenijo stvari globalno. Meni je všeč, da hočem nekaj več, da ne branim samo tistega, kar moram, ampak da lahko dam ekipi nekaj več, neko dodano vrednost.

Pred tremi leti ste na silvestrovo gostovali v naši spletni klepetalnici in na zadnje vprašanje - kaj je vaša največja želja - odgovorili takole: "Največja želja je, da zaigram v velikem klubu in z njim nekaj osvojim. Želim si, da se z reprezentanco uvrstimo na EP in SP ter da si ustvarim družino." V tem času sta se vam dve želji že izpolnili - s slovensko reprezentanco ste lani igrali na SP-ju, letos ste dobili sina. Kdaj se bo po vašem mnenju izpolnila še tista tretja stvar - da zaigrate v velikem klubu in nekaj osvojite?
To je "bit" vsega, kar delam. Ne vem. Če bom pravi, se bo to uresničilo. Čas bo pokazal, čas je merilo za vse. Za igralce, za trenerje, za vse. Ko enkrat končaš kariero, potegneš črto. Danes ti ni treba nikomur več razlagati, greš na Wikipedio, pogledaš, kaj si bil, vidiš, kaj si osvojil. Stvari so zelo enostavne. Šele po karieri bom lahko rekel, s čim sem bil zadovoljen ali nisem bil. Ko neki cilj dosežeš, pa si moraš takoj postaviti drugega. Neki končni cilj pa moraš imeti - kaj bi rad v življenju sploh naredil, kaj je zate pomembno.
Že večkrat ste poudarili, da je v bistvu tudi Udinese velik klub in da bi se preselili samo še v tiste res največje klube.
Tu imam vse. Imel sem možnost iti drugam in bi tudi odšel, če ne bi bil tu zadovoljen. Tukaj se počutim dobro. Če bom zamenjal klub, ga bom zamenjal samo za nekaj, kar mislim, da je boljše od Udineseja in kjer bom imel možnost, da se borim za nekaj.

Za zdaj vam odlično kaže v italijanskem prvenstvu. Bi lahko tudi z Udinesejem osvojili kakšno lovoriko?
Ne vem, nogomet je nepredvidljiv. Veliko zarečenega kruha se lahko poje. Vse je mogoče. Mislim, da dobro delamo in da imamo dobro ekipo. Zakaj pa ne? Ne smeš si postavljati omejitev.

Še pred kratkim ste v Udineseju vsi poudarjali, da vas zanima le tistih 40 točk, ki nekako veljajo za tisto mejo, ki označuje obstanek ...
To je primarni cilj kluba vsako sezono. Tako je vedno. Vsako leto isto, odkar sem jaz tukaj. Ko osvojiš teh 40 točk, greš naprej in imaš drugi cilj.

Vseeno pa je najbrž zdaj čas, da se cilji postavijo višje. S čim bi bili vi osebno zadovoljni ob koncu sezone?
Saj pravim, ne vem, kje so naše meje. Igramo na treh frontah, zdaj bomo izgubili tri igralce, ki gredo na afriško prvenstvo in nam ne bodo mogli pomagati na sedmih tekmah (Asamoah, Benatia in Doubai, morda tudi Badu, op. a.). Bomo videli, kako se bodo stvari razvijale. Mora še nekaj časa preteči, nismo niti na polovici sezone. Manjkajo še tri tekme. Težko bi zdaj povedal, s čim bi bil zadovoljen.

Vas je presenetilo, da gre Udineseju tako dobro? Pred sezono je ob odhodih treh pomembnih nogometašev le redkokdo pričakoval, da lahko ponovite izjemno lansko sezono. Stavnice so vas postavljale na sedmo mesto.
Moram biti iskren: nisem pričakoval, da nam bo šlo tako dobro. Toda vedno je v Vidmu tako, da gredo najboljši stran, pridejo pa novi neznani igralci. In vedno se med njimi najde nekdo, ki je prav tako zelo dober, se hitro vklopi v ekipo in ti da nek doprinos in neko novo svežino v ekipo. Udinese vsako leto dokazuje, da zna zadeti s temi igralci. Tudi letos se je to zgodilo. Mislim pa, da ima veliko zaslug za naše rezultate tudi trener, njegov štab in celoten kompleks Udineseja, ki nam daje vse možnosti za tak rezultat.

Kako bi primerjali Francesca Guidolina z vašim prejšnjim trenerjem Pasqualejem Marinom, s katerim ste tudi dosegali lepe uspehe?
Nerad delam primerjave, zato ne bom nič govoril. Če si nekdo zasluži pohvale, da ima znanje in rezultate, ga pohvalim, ne bi pa rad primerjal trenerjev.

Jesen je bila za vas izjemno naporna. Poleg tekem v Serie A ste odigrali kvalifikacije za Ligo prvakov in nato šest tekem v Evropski ligi. Še posebej naporen je bil zadnji teden pred prazniki, ko ste imeli na sporedu tri zelo pomembna srečanja proti Celticu, Laziu in Juventusu. Ste že težko pričakovali krajši dopust?
V bistvu sem, a bolj v tem smislu, da malo zamenjam okolje in ljudi. Drugače me tudi na dopustu spremlja nogomet. Ni tako, da bi se rad spočil od nogometa. Včasih je le tekem preveč in si v enem tednu mogoče doma samo dva ali tri dni. Vseskozi si na potovanjih, v hotelih, na letalih in v bistvu ti včasih paše, da misli pobegnejo tudi drugam. Da se malo sprostiš, vidiš bližnje in druge ljudi, ki jih dolgo časa nisi videl, in z njimi kakšno rečeš.

Najbrž ste bili v teh dneh v Ljubljani?
V Ljubljani, ja, doma. Z družino, s starimi prijatelji, sošolci. Z mojo "klapo", s katero sem se družil.

Se je našel tudi čas za kakšno rekreacijo ali kaj podobnega?
Seveda, to je obvezno. Mali nogomet sem igral, celo trikrat ali štirikrat v tem tednu.

Hranite posnetke vseh svojih tekem. Ste si morda v zadnjih dneh ogledali kakšno staro tekmo?
Ne, nisem gledal. Pogledal sem samo zadnjo tekmo proti Juventusu. Pa še to takoj po tekmi, ne zdaj med prazniki. Nisem takoj zaspal, bila je takoj ponovitev in sem jo pogledal.

Kako takole nekoliko z distance spremljate dogajanje v domovini? Sledite novicam iz Slovenije?
Ja, vem, kaj se dogaja. Na internetu vsak dan pogledam kakšne novice. Sem na tekočem. Tudi na televiziji vidim vse slovenske programe. Dnevnik gledam vsak dan, če sem le doma.

Se vam zdi, da se življenje v Ljubljani in Vidmu kaj bistveno razlikuje?
V Italiji je drug način življenja kot v Sloveniji, a meni je v obeh mestih dobro. Zame ni nekih velikih razlik. Videm je resda mirno mesto. Ker sem živel tudi v Rimu, je zame pomembno, da ni nekega čakanja glede prevozov. Kamor koli greš, si v petih minutah. Na splošno pa je težko najti kaj boljšega, kot je življenje v Italiji. Kjer koli sem bil, sem se odlično počutil. V Sloveniji je podobno, vsaj jaz tako gledam na to.

Reciva še kakšno o nogometu v Ljubljani. Vas čudi, da se na tekmah Olimpije ne zbere več ljudi? Dolgo je bila na lestvici blizu Maribora, igrala dobro, navduševal je Dare Vršič, pa se je na tekmah zbralo le po nekaj sto gledalcev.
To je težko vprašanje. V Ljubljani ni nogomet na prvem mestu, tudi liga ni dobro promovirana, ker na televiziji ni oddaj, da bi se govorilo o tem. Očitno ljudi ne zanima. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, verjetno neki večji preskok v Evropi ali pa osvojitev kakšne lovorike. Mislim, da bi se moralo veliko stvari spremeniti. Me pa čudi, da je tako malo ljudi. Tudi stadion je nov. Škoda. Vedno je vse povezano tudi s financami, mislim, da je to glavna težava. Ti moraš ljudem nekaj nuditi, da pridejo na tekmo. Mislim, da bo moralo preteči še nekaj časa, da se stvari uredijo.

Tudi v Vidmu razmišljajo o novem stadionu. Imate kakšne podatke, kdaj naj bi bil zgrajen?
Graditi naj bi se začel poleti. Ne vem pa natančno, kaj in kako. Ne spremljam veliko dogajanja okrog tega. Sprejel naj bi 25.000 gledalcev, tribune bodo pokrite. To morajo počasi v Italiji vsi začeti delati. Glavna težava je infrastruktura.