Pokal konfederacij boste lahko na naši spletni strani temeljito spremljali tudi skozi dnevnike in "južnoafriško abecedo" Igorja E. Berganta.
Verjamemo, da boste z veseljem prebirali zanimivosti, ki jih bo pisal novinar in komentator TV Slovenija. Vse tekme z največjega nogometnega dogodka letošnjega poletja, ki se bo začel v nedeljo, boste lahko v prenosu videli na 2. programu TV Slovenija in MMC-jevem kanalu, bogat bo tudi studijski program. Igor začenja abecedo s črkama A in B.

Apartheid – kar bi v slovenskem prevodu te nizozemske (oziroma burske) besede pomenilo "ločenost" - je za marsikoga prva beseda, ki mu pride na misel ob omenjanju Južnoafriške republike. To ni nenavadno, saj je apartheid zaznamoval zgodovino te dežele v drugi polovici 20. stoletja, točneje med letoma 1948 in 1994. Ob tem je pomembno dodati, da so v Južnoafriški republiki politiko rasnega razlikovanja izvajali že pred tem. V tem ta dežela pravzaprav ni bila nič posebnega, celo v ZDA so bili temnopolti še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja žrtve rasističnih razlag zakonov, sodb in uradnih postopkov ali uveljavljenih praks.

Toda apartheid je vendarle nekaj posebnega. Gre namreč za ciničen in perfiden sistem zakonov in predpisov, s katerimi je leta 1948 Nacionalna stranka, ki je predstavljala interese pretežnega dela burske bele manjšine v Južnoafriški republiki, temnopolto prebivalstvo sistematično ropala osnovnih človekovih pravic, izločevala iz javnega življenja in ga gospodarsko izkoriščala ter izčrpavala. Apartheid je temeljil na izhodišču, da je treba za normalno delovanje družbe njene prebivalce ločiti na rase (belo, mešano, črno in indijsko), jim podeliti različne državljanske pravice in naposled ločiti tudi prostorsko – od avtobusov in plaž do stanovanj, naselij in naposled – celo države. Eden izmed argumentov domnevne nujnosti apartheida je bil tudi boj proti komunizmu, ki se je v Afriki širil v valu osvobajanja kolonij. S tega vidika je apartheid, ki je bil po pojavni obliki in vsebini brat nacizma in fašizma, delno tudi proizvod hladne vojne, zato tudi nista presenetljivi letnici njegovega začetka ter konca.

Kdor želi o apartheidu izvedeti več, je o njem na voljo veliko knjig in spletnih člankov. O grozljivih posledicah apartheida je prejšnjo sredo govoril tudi film "Rdeči prah", ki ste ga ob 20.00 lahko videli na našem 1. sporedu. Na koncu se je apartheid tudi sam sesul v prah – celo za njegove največje zagovornike je sčasoma postal moralno nevzdržen, k civilizacijskemu preobratu pa so očitno pripomogli konec hladne vojne, sankcije preostanka sveta, nezmožnost bele manjšine, da bi gospodarsko in vojaško-policijsko vzdrževala zločinski režim, in – predvsem – notranji odpor, katerega simbol je bil Nelson Mandela. Nekdanji voditelj vojaškega krila Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) je 27 let preživel v zaporu, a kljub temu ostal neomajen zagovornik pravice in sprave. Navsezadnje pa so se proti apartheidu ves čas na različne dejavno borili tudi mnogi pripadniki bele manjšine, med njimi tudi zdajšnji predsednik organizacijskega komiteja SP-ja 2010 Danny Jordaan.

B – Bafana Bafana

Tudi ta izraz utegne biti marsikateremu slovenskemu ljubitelju nogometa znan. Gre za vzdevek (moške) južnoafriške nogometne reprezentance. V prevodu iz jezikov ljudstev Zulu, Xhosa in Sotho (ki so si podobni in sodijo v skupno skupino bantujske jezikovne veje Nguni) "Bafana Bafana" pomeni "Fantje fantje". Izraz za nogometno ekipo je star in izvira še iz časa rasne ločenosti reprezentanc – vse do dokončnega zloma apartheida (glej pod A) leta 1994 – se nogomet v Južnoafriški republiki vsaj uradno ni smel "mešati": belci so ga igrali posebej (in bolj malo, saj sta bila med njimi bolj priljubljena ragbi in kriket), mešani (coloured) posebej, Indijci posebej, seveda pa je to veljalo tudi za večinsko temnopolto prebivalstvo. Prav temnopoltim nogometašem so pravili "Bafana Bafana" …

To je tudi razlog, da so v JAR-u pred nekaj leti (in zaradi svetovnega prvenstva) začeli razmišljati o spremembi vzdevka reprezentance, ki še vedno spominja na boleče čase politično utemeljenega rasizma. A akcija ni uspela, predvsem zato, ker je izraz "Bafana bafana" preveč zakoreninjen, morebitno iskanje vzora v (bogatem) živalskem svetu Južnoafriške republike pa bi bilo le bledo posnemanje ragbija. To ekipo (ki je še vedno pretežno bela) že stoletje in več spremlja naziv "Springboks" (južnoafriške gazele). Poleg tega pa so vse primerne živali kot vzdevke že pred leti uporabili v drugih afriških državah – v Kameruni imajo leve, na Slonokoščeni obali slone, v Nigeriji orle … V Zairu so imeli leoparde …

Zaradi rasizma je bil južnoafriški nogomet do začetka devetdesetih let izključen iz mednarodnih tekmovanj. Od leta 1994 pa so "Fantje fantje" dokaj uspešni – leta 1996 so osvojili naslov afriških prvakov, v letih 1998 in 2002 pa so dvakrat igrali na zaključnih turnirjih svetovnega prvenstva.

Seveda, pred sedmimi leti so se v Daeguju v Južni Koreji na SP-ju 2002 pomerili tudi s Slovenijo in zmagali z 1:0, edini gol pa je že v 4. minuti dosegel Siyabonga "Bhele" Nomvethe. Pri nas se je spominjamo po tem, da je šlo za prvo tekmo po silovitem izbruhu spora med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovičem, v Južnoafriški republiki pa jo pomnijo predvsem kot edino - da, edino - zmago "Fantov fantov" na zaključnih turnirjih svetovnih prvenstev sploh! Skratka, Slovence imajo radi. Navsezadnje smo edina nacija v vesolju, ki ji jo je "Bafani bafani" uspelo premagati na SP-jih.

In za konec - obstaja tudi "Banyana banyana" … In kaj je to? Ženska reprezentanca. "Punce punce", vendar …

Igor E. Bergant