Najznamenitejšo športno areno v Južni Afriki ste lahko v nekoliko polepšani podobi spoznali na otvoritveni tekmi Pokala konfederacij. Uradno ime stadiona v Johannesburgu je sicer Coca-Cola Park, a ga na uradnih prireditvah Mednarodne nogometne zveze ne sme uporabljati. Sponzorska imena na tekmovanjih, ki jih neposredno organizira FIFA (enako velja tudi za UEFO), so namreč prepovedana, pa čeprav je Coca Cola tudi uradni pokrovitelj SP-ja.

Red je red … Ko smo že pri imenih – izvirnik Ellis Park seveda imena ni dobil po postmodernističnemu ameriškemu pisatelju Brettu Eastonu Ellisu (Less Than Zero, American Psycho) – ta je premlad (rojen 1964), pač pa po johannesburškem mestnem svetniku JD Ellisu, ki je leta 1927 Tranvaalski ragbijski zvezi omogočil izgradnjo stadiona in ji v imenu mesta celo odobril posojilo. V zahvalo so se mu zahvalili s poimenovanjem stadiona, ki je bil zgrajen leto dni kasneje … Pomislite, da bi bilo tako v Ljubljani … Da bi dobili Stadion Petra Božiča? No ja, seveda bi gospod, ki bi se v Free Statu bržkone pisal Pieter Natal (pokrajina s tem imenom pa je spet nekje drugje, zato pustimo to), prej moral zagotoviti še kakih 200 milijonov evrov kredita. G. Ellis je za kasnejši Ellis Park leta 1927 napraskal za preračunano okroglo 5000 evrov kredita … In je bilo dovolj za izgradnjo nove športne arene …

Ragbi? Seveda, Ellis Park je bil do zloma apartheida (glej – A) praviloma stadion za šport, ki ga v Južni Afriki še vedno igrajo pretežno belci (potomci Burov in Britancev z enako vnemo). Pa tudi prva tekma je bila v tem športu – med Transvaalom in Novo Zelandijo junija 1928. Kasneje so na stadionu igrali tudi kriket (v Južni Afriki šport belcev in potomcev priseljencev iz Indije), a so se ljubitelji te zapletene igre kmalu preselili na svoje. Šele po zlomu apartheida je na stadionu dobil domovinsko pravico tudi nogomet, od leta 2005 pa je športni objekt takorekoč v nogometnih rokah: lastnik je postala mešana družba s kapitalom, ki je večinoma v lasti temnopolte manjšine. Eden solastnikov je tudi sloviti nogometni klub iz Soweta – Orlando Pirates -, ki tu igra tudi svoje tekme južnoafriške Premier league. Stadion je sicer ostal tudi prizorišče tekem v ragbiju, saj tu še vedno domuje tudi lokalni klub (Golden) Lions, ki nastopa v t.i. pokalu Currie (najmočnejša južnoafriška ragbijska liga) in v ligi Super 14, ki združuje najboljše klube z južne poloble, torej Južne Afrike, Avstralije in Nove Zelandije.

A vrnimo se spet nekoliko nazaj: leta 1995 je bil Ellis Park eno izmed prizorišč svetovnega prvenstva v ragbiju. To je bila prva velika prireditev v državi po zlomu apartheida in volilni zmagi Nelsona Mandele na prvih pravih demokratičnih volitvah v Južni Afriki leto dni pred tem. Stadion je gostil finale med domačo reprezentanco in Novo Zelandijo, Mandela je bil častni gost srečanja, gostitelji pa so zmagali s 15 proti 12 – po podaljšku. Mandelova predaja pokala (seveda belemu) kapetanu domače reprezentance Françoisu Pienaarju je bil trenutek, ki ne bi mogel biti bolj nabit s čustvi: Mandela, naslov svetovnih prvakov, "mavrična" nacija, združena pod novo zastavo … Prvi črni predsednik, beli kapetan, vse južnoafriške nacije in rase navdušene na tribunah Ellsi Parka, dotlej za belo elito rezervirane arene… To je bil trenutek, v katerem je marsikdo pomislil, da Južna Afrika lahko preseže dramatično kruta nasprotja minulih stoletij. 24. junij 1995 je za mnoge Južnoafričane - ne glede na rasno pripadnost in socialni položaj - rojstni dan upanja v boljši jutri.

Sočasno pa je v zgodovino stadiona neizbrisno vklesan tudi 11. april 2001, ki se ga tu spomnijo kot dan velike tragedije: na veliki nogometni tekmi oziroma derbiju dveh ekip iz Soweta – Orlando Pirates in Kaizer Chiefs – je prišlo do nepopisne gneče, v kateri je umrlo 43 ljudi. Na stadionu, na katerem je (bilo tedaj in je še zdaj) dovolj prostora za 60 tisoč gledalcev, jih je bilo na tisoče preveč, nepregledna množica pa je še silila na tribune. To je še vedno največja tovrstna nesreča v Južni Afriki, čeprav še zdaleč ne edina.

Ellis Park bo letos prizorišče finala Pokala konfederacij, gostil pa bo tudi tekme SP 2010. A tedaj bo že v senci arene z imenom Soccer City, ki jo na robu Soweta še gradijo. Ta raste v neposredni bližini velikega sejmišča (Nasrec) na mestu nekdanjega stadiona FNB, ki je domovanje ekipe Kaizer Chiefs.

Lega Ellis Parka je v primerjavi z novo nastajajočo areno sicer meščanu bolj prijazna, saj je bliže mestnemu središču, v neposredni bližini pa je tudi atletski stadion. Toda pozor! Okolica Ellis Parka je lahko zelo nevarna, saj policiji tam že več kot desetletje ni uspelo izkoreniniti uličnega kriminala. Pravzaprav je prav staro mestno središče najnevarnejši del najnevarnejšega južnoafriškega mesta – Johannesburga. Nadzirajo ga tolpe – tako vsaj pravijo domačini – priseljencev iz Nigerije, Zimbabveja in Malavija. Uradni policijski podatki naj bi bili sicer spodbudni, a dejstvo ostaja: Južna Afrika je s povprečno 39 umori na 100 tisoč prebivalcev na leto (se pravi skupaj nekaj več kot 14 tisoč na leto, podatki so za leto 2007) še vedno v svetovnem vrhu, čeprav je po padcu kriminala in krvnih deliktov za slabo četrtino zdaj zaostala za Kolumbijo ali Gvatemalo. Za primerjavo, v vsej Sloveniji je bilo v letu 2007 umorjenih 21 ljudi.

F – Free State
Kaj pa je to? Free State? Svobodna država? Italija in ZDA se bosta pomerili v glavnem mestu te nekoč prav zares neodvisne države – Bloemfonteinu. Danes se tako imenuje provinca, ki je bila nekoč Oranje-Vrystaat (po bursko), Britanci pa so ji rekli Orange Free State. Mi pa ji lahko – za nazaj – rečemo Oranžna svobodna država, glavno mesto pa bi prevedli kot Rožni vodomet. Navsezadnje je oranžna v imenu (nekoč) neodvisne dežele povezana z vodo – beli (burski) priseljenci so reko, onstran katere so se naselili in kasneje ustanovili svojo državo poimenovali Oranje (Oranžna reka) v spomin na kraljevsko dinastijo svojih prednikov z Nizozemske. Se sliši zapleteno? V resnici je še bolj…

Naj poskusim razložiti čim bolj preprosto: Nizozemski priseljenci so v Južno Afriko, točneje Kaapstad (Cape Town – glej C) prišli ob koncu 17. stoletja in se bolj ali manj držali večinoma skrajnega jugozahodnega dela današnje skupne države. Ko je gospodarska kriza (ne zdajšnja, pač pa tista, ki jo je leta 1789 zanetila francoska revolucija in vse, kar je sledilo) skorajda uničila pretežnega delodajalca priseljencev (Vzhodno-indijsko trgovsko družbo), so si Cape Town in okolico brez boja prilastili Britanci. Do teh so bili nizozemski staroselci (ki so bili pretežno kmečkega izvora in so se v zaledju Cape Towna pretežno preživljali s kmetijstvom – zato boeri oziroma – po naše – kmetje) sila skeptični. Britanci so (bili) naduti, pobirali so visoke davke (še vedno), imeli so kraljice in kralje (še zdaj), ki jih Buri niso marali, med drugim pa so Britanci kmalu po prevzemu oblasti v koloniji Cape ukinili suženjstvo. Kako nezaslišano…!

Marsikoga izmed Burov je to precej razkačilo. Ob koncu prve polovice 19. stoletja so imeli najodločnejši med Buri vsega poln kufer in so se odpravili proti severovzhodu – da bodo gospodarji samim sebi (in, seveda, temnopoltim…). Naložili so svoje vozove in šli kot voortrekkerji (pionirji) odkrivat nov svet, prečkali so Oranžno reko, se tam naselili (in sočasno tudi bolj ali manj nasilno odselili tamkajšnje temnopolte prebivalce), imeli z njimi nekaj krvavih vojn (ki so jih dobili) ter se naposled otresli še britanskih zahtev po obvladovanju vsega in vsakogar. Leta 1852 so – končno – v Bloemfonteinu ustanovili svojo državo, ki je obstala 48 let. V tem času so imeli nove vojne s temnopoltimi plemeni, se prepirali z Britanci, nekajkrat pa so se počili tudi z burskimi brati v sosednji (prav tako neodvisni) državi Transvaal (po naše – Onstran reke Vaal). V tem času so se sicer nekajkrat želeli tudi združiti, a na koncu so prevladala nasprotja. Bloemfontein in Pretoria (prestolnica Transvaala) se pač nista prenesla. Na koncu je vendarle prišlo do združitve, a po sili – ko so na prelomu stoletja Britanci v dveh t.i. burskih vojnah pokorili obe neupogljivi burski državici (ste pozabili – Vrystaat in Transvaal), je nastala Južnoafriška unija, skupnost štirih držav – britanskih Capea in Natala (tam, kjer je Durban) ter Orange Free Stata (v jeziku novih/starih gospodarjev) in Transvaala.

Mimogrede, k (nasilni) združitvi vseh štirih kolonij so Britance nesporno motivirala tudi bogata nahajališča zlata in diamantov v Free Statu in Transvaalu. V današnjem Free Statu, kakor se zdaj imenuje južnoafriška provinca, ki bolj ali manj ustreza nekdanjim mejam Vrystaata, po nekaterih podatkih izkopljejo približno 20 odstotkov vsega zlata na svetu. Prestolnica province Bloemfontein je tudi ena izmed treh prestolnic današnje Južne Afrike, in sicer pravosodna: v njem ima sedež tukajšnje vrhovno sodišče. Pa tudi rože (točneje vrtnice) lepo uspevajo, čeprav ima mesto uradno medtem že drugo ime – Mangaung, kar v jeziku tu prevladujočega plemena Sotho pomeni – kraj gepardov. A Free State ostaja Free State, z vso burno (in bursko) zgodovino…

Igor E. Bergant