To so navijači topničarjev še najbolj občutili v nedeljo, ko jih je s kar 8:2 na Old Traffordu porazil veliki tekmec Manchester United in njihovem klubu prizadejal najhujši poraz v zadnjih 115 letih. Nazadnje so Londončani osem zadetkov prejeli 12. decembra 1896, ko je takratni Woolwich Arsenal z 8:0 izgubil proti ekipi Loughborough. Točka iz uvodnih treh krogov pa je tudi najslabši štart v sezono, odkar od leta 1996 na menedžerskem stolčku sedi Arsene Wenger.
V iskanju stare zmagovite formule
Francoski strateg je po prihodu na Highbury leta 1996 popolnoma preporodil topničarje, ki so pod njegovim vodstvom trikrat osvojili angleško krono. V klub je vpeljal svojo filozofijo in svoj način igre, s katerima je bil Arsenal vrsto let v samem vrhu angleškega nogometa. Vrhunec je dosegel v sezoni 2003/04, ki so jo njegovi varovanci sklenili s 26 zmagami, 12 remiji in naslovom angleškega prvaka. Nato pa se je počasi, a vztrajno začel zaton. Zmagovita formula, ki so jo sestavljali Sol Campbell, Ashley Cole, Fredrik Ljungberg, Patrick Vieira, Robert Pires, Dennis Bergkamp, Sylvain Wiltord in Thiery Henry, je v naslednjih sezonah razpadla, v klubu pa niso razvili nove, ki bi v prihodnosti navrgla prepotrebno srebrnino. Zadnjo lovoriko so topničarji osvojili v sezoni 2004/05, ko so v finalu FA-pokala odpravili prav rdeče vrage.
Na mladih svet (ne) stoji
Številni za to krivijo prav menedžerja Wengerja, ki sicer slovi kot prekaljen in pameten kupec na nogometnem trgu. Dejstvo je, da je imel Wenger, čeprav je klub nedaleč stran od Highburyja gradil novi, modernejši stadion, v prestopnih rokih vselej na voljo denarna sredstva, ki pa jih v nasprotju s številnimi nogometni kolegi ni brezglavo razmetaval. Pravzaprav je z denarjem ravnal zelo skrbno, poceni je kupoval mlade, talentirane igralce, jim ponudil priložnost in nekatere izmed njih razvil v odlične nogometaše. To je bil njegov dolgoročni načrt, s katerim bi si v prihodnosti zagotovil udarno enajsterico, za katero bi, vsaj kar se odškodnin tiče, porabil zelo malo denarja. Toda takšen pristop v modernem nogometu, ki je prežet s turbokapitalizmom, ni več rešitev. Klubi lahko z bogatimi pogodbami in obljubljenim zaslužkom kupijo zvestobo nogometaša, čigar odhod ima lahko za prejšnji klub hude posledice. Navsezadnje se je to pri Arsenalu že nekajkrat zgodilo, najodmevnejši pa so prestopi Cola (Chelsea), Emmanuela Adebayorja in nazadnje še Samirja Nasrija (oba v Man City).
Prekratka klop in neizkušenost
Glavna težava Arsenala v zadnjih sezonah ni kakovost udarne enajsterice, temveč rezervna klop, na kateri večkrat sedijo neizkušeni mladeniči, ki so ob poškodbah ključnih igralcev pahnjeni v (ne)milost surovega otoškega nogometa. Tako kot letos, ko so proti Liverpoolu zaigrali 19-letna Emmanuel Frimpong in Carl Jenkinson ter 18-letni Ignasi Miquel, v nedeljo pa sta na zelenici Old Trafforda svoj prvi nastop v Premier ligi vknjižila še 20-letni Francis Coquelin in 18-letni Alex Oxlade-Chamberlain. Igrati derbi z neizkušenimi nogometaši je vselej zelo tvegano početje. V preteklosti se je Francozu to izšlo, saj se je lahko kljub vsem težavam zanesel na veterane, kot sta, denimo, Henry in Vieira, v letošnji sezoni pa ekipa Arsenala, zlasti v obrambi, deluje precej nebogljeno in nemočno. Res je, Arsenal ima strahovite težave s poškodbami in prepovedmi igranja, a dostojnih zamenjav za odsotne enostavno ni - in za to sta kriva izključno menedžer in vodstvo kluba, uspeha željni navijači pa počasi že izgubljajo potrpljenje.
Škoda denarja za igralce svetovnega kova?
Emirates je razdeljen na dva tabora. Nekateri Wengerju še vedno popolnoma zaupajo, drugi so mnenja, da je čas za spremembo. Zagotovo pa se oba tabora strinjata, da bi moral biti Francoz na nogometnem trgu nekoliko drznejši. Dolgo se je vedelo, da bo klub zapustil Cesc Fabregas, kar nekaj časa pa se je tudi šušljalo o odhodu Nasrija, a se klub z Wengerjem na čelu očitno na to ni pripravil. Namesto da bi topničarji dalj časa iskali zamenjavo in na Emirates pripeljali zvezdnika svetovnega kova, ki bi dostojno nadomestil odličnega Španca oziroma Francoza, so se raje odločili za nakup mladih Jenkinsona in Oxlade-Chamberlaina - za igralca brez kakršnih koli izkušenj z igranjem v najelitnejši angleški nogometni druščini. Najbolj ironično pa je to, da vodstvo kluba na čelu z izvršnim direktorjem Ivanom Gazidisom noče zapravljati denarja za zvezdnike oziroma za njihove plače, medtem ko mladim (obetavnim) igralcem ponuja bogate pogodbe, ki so ob pogajanjih z drugimi klubi ob morebitnih prestopih vselej kamen spotike, saj zainteresirani klubi igralcem ne morejo zagotoviti enake oziroma boljše pogodbe.

Zgodovina je dobra učiteljica
Podobno zgodbo je na začetku 90. let prejšnjega stoletja doživljal Liverpool. Po odhodu Kennyja Dalglisha in prihodu Graema Sounessa leta 1991 se je na Anfieldu začela 'revolucija', po kateri se klub dvajset let pozneje še vedno pobira. Souness je namreč želel pomladiti ekipo, znebil se je kakovostnih, veteranskih nogometašev in jih za velike odškodnine nadomestil z mladimi perspektivnimi igralci, ki to niso bili. S tem je klubu napravil medvedjo uslugo, zaradi katere so rdeči izgubili stik z vrhom Premier lige in so v 90. letih osvojili zgolj tri lovorike. Če se na Emiratesu položaj ne bo hitro popravil, lahko podobna usoda doleti tudi Arsenal.

Še trije dnevi do konca prestopnega roka
Wenger se je zdaj znašel v sila nezavidljivem položaju. Ekipa sicer ni slaba, a se ob poškodbah nekaterih standardnih članov začetne enajsterice ne more kosati z najboljšimi v Angliji. Francoz mora hitro ukrepati in do konca prestopnega roka (še trije dnevi, op. a.) v Arsenal pripeljati kakovostne okrepitve. Navijači si želijo odmevno ime oziroma izkušene nogometaše, in ne mladih obetajočih igralcev, ki še niso pripravljeni na igranje v Premier ligi. V mošnjičku ima dovolj denarja, da v klub zvabi igralce, ki bodo topničarje rešili iz trenutne krize. V nasprotnem primeru bodo morali na okrepitve počakati do januarja, takrat pa bo za uresničitev ciljev, ki so si jih zadali pred začetkom sezone, morda že prepozno.