Slovenski odbojkarji so v polfinalu olimpijskih kvalifikacij v Berlinu izgubili s Francijo s 3:2 v nizih. Slovenija je vodila z 2:0, a ostala brez želenega finala z Nemčijo, ki je v drugem polfinalu premagala Bolgarijo. Slovenske olimpijske sanje za Tokio so končane.

Se vam je kdaj naježila koža ob spremljanju športnih dogodkov? Ste morda v Stožicah na lanskem evropskem prvenstvu v odbojki doživeli prepevanje slovenske himne? Potem veste, koliko energije in čustev je lahko v zraku v določenem trenutku športne evforije.

In če se postavimo na drugo stran. Kakšno je lahko razočaranje, ko si opravil izjemno delo, odigral morda najboljši del tekme v karieri in ti za zmago zmanjka en sam niz, ko je na nasprotni strani mreže edino moštvo v Evropi, ki ga še nisi premagal in ko igraš za svoje sanje, kot so kvalifikacijski turnir za olimpijske igre opredelili slovenski reprezentanti?

Včeraj smo občutili kanček evforije ob vrhunskem začetku slovenske reprezentance, na koncu pa sem že na poti v drobovje dvorane, kjer so nam bili na voljo igralci, razmišljal, kaj po takšni tekmi sploh lahko vprašaš igralca sredi 30 let, ki mu manjka zgolj olimpijski nastop.

Po poti štiri nadstropja niže sem preletel sporočila in zapise na družbenih omrežjih in nekdo je zapisal, da bi lahko iz spoštovanja do fantov tokrat intervjuje izpustili. Pa so bili igralci, tako kot odbojkarji vselej, več kot profesionalni in tudi zelo slikoviti.

Jan Kozamernik predstavlja mlajši del reprezentance, še bo imel olimpijske priložnosti, a je bil zelo jasen: "Res je, mogoče zame to ni zadnja priložnost, ampak v takšni postavi, kot smo, bi bila velika čast, da bi lahko zaigral na olimpijskih igrah."

Sorodna novica Francozi olimpijske sanje spremenili v nočno moro

Kaj ni uspelo slovenski reprezentanci, je bilo jasno takoj, ko so Francozi končali peti niz. Ni se ji uspelo uvrstiti na olimpijske igre. A prav je, da se vprašamo, kaj je slovenski odbojkarski reprezentanci uspelo? V zadnjih letih, še bolje zadnjem desetletju. Pred osmimi leti so bili Slovenci v Sofiji na olimpijskih kvalifikacijah zgolj opazovalci boja med Srbijo in Bolgarijo, štiri leta pozneje so kot evropski podprvaki ostali brez nastopa v kvalifikacijah, ker so bili prenizko na evropski lestvici.

In trenutno? Trenutno je slovenska reprezentanca sedma v Evropi, še drugič v štirih letih srebrna na evropskem prvenstvu in reprezentanca, ki jo resno jemlje ves svet. Za to ni dovolj izjemen posameznik, zato je potrebna izjemna celota, ki jo ima slovenska reprezentanca, ki jo je gradila v medsebojnih odnosih skrbno kot starši družino.

V športu, še posebej kolektivnem, pa je tako, da je v karieri več grenkih kot sladkih izkušenj. Zmagovalec je en sam, še posebej tu v Berlinu. Zato je še toliko pomembnejši odgovor kapetana Tineta Urnauta na vprašanje, ali je slovenska reprezentanca že rekla zadnjo besedo. "Ne, dokler sem jaz v reprezentanci in nosim dres, ne!"

Naj te besede ostanejo kot misel na to, da je še mogoč napredek in da se bomo, pa čeprav ne v Tokiu, še veselili ob tekmah slovenske odbojkarske reprezentance.