Pričakovali smo igro mačke z mišjo, dočakali pa dober odpor in izenačen zaključek, v katerem so Italijanski podprvaki dokazali razliko v kakovosti posameznikov.

ACH Volley je prve uspehe dosegel na podoben način. Z večinoma domačo zasedbo, poceni moštvom in veliko mero borbenosti, ki je ni manjkalo niti včeraj. Največji uspeh so znova prinesli slovenski igralci, ki so se nabrali v najboljšem slovenskem odbojkarskem kolektivu in kar malce žal nam je lahko, da je finančni položaj klub prisilil, da se vrne k pravzaprav osnovnemu poslanstvu, razvoju odbojke v Sloveniji. Pol cenejše moštvo kot lansko je na prvem gostovanju odigralo vsaj pol bolje kot lansko moštvo, še vedno polno povprečnih tujcev, ki so šele ob koncu evropske sezone z napredovanjem vsaj delno upravičili vložek.

Če se bo morda v drugi del uvrstila letošnja zasedba, bo to veliko presenečenje, na drugi strani pa nova velika naložba v slovenske igralce. Včeraj so debitirali kar trije. Janko Bregant pri 27 letih ni najmlajši, a je prvo priložnost zgrabil z obema rokama. Povsem drugače je s tremi Jani. Brulec in Pokeršnik sta sinoči prav tako prvič stopila na igrišče v Ligi prvakov, Klobučar pa je velika rezerva, saj še ni povsem okreval po poškodbi.

ACH Volley ni stalnica med najboljšo dvanajsterico in če se bo tja uvrstil letos, potem bo to še en znak več vodilnim v klubu in regiji, zakaj je treba vztrajati s klubom v Ligi prvakov. Le na ta način bodo slovenski igralci imeli priložnost za skok med najboljše, le na ta način bodo lahko pokazali svoj potencial. Hkrati pa lahko le upamo, da morda lepši finančni časi brez dolgov in s polno malho ne bodo znova zavedli tistih, ki sestavljajo moštvo do te mere, da ne bodo več iskali potrebnih dopolnitev v moštvu, ampak povprečneže, ki nimajo pravega odnosa do kluba oziroma je njihova mera želje in borbenosti zgolj na profesionalni ravni.

Včasih je želja pomembnejša od znanja oziroma je preprosto manj več.