odlično delati na klopi slovenskih odbojkarjev. Z novim selektorjem so se Slovenci prvič uvrstili na svetovno prvenstvo in so še vedno brez poraza tudi v svetovni ligi.

Slovenijo drugi turnir v svetovni ligi čaka ta konec tedna na Japonskem, kjer si je selektor vzel čas za daljši pogovor za Val 202.

Z igralci ste se že spoznali, odigrali kvalifikacije za svetovno prvenstvo in prve tekme v svetovni ligi. Kaj lahko rečete o reprezentanci zdaj, ko ste jo že dodobra spoznali?
Tako kot sem rekel že na začetku. Mislim, da je Slovenija zelo kakovostna reprezentanca in temu primerno visoki morajo biti tudi zastavljeni cilji. Mi smo prvi del opravili uspešno in se po kratkih pripravah kvalificirali na svetovno prvenstvo, kar je za to generacijo zelo pomembna stvar in hkrati tudi normalna, saj slovenski igralci igrajo po najboljših klubih v Evropi, in zares bi bila velika škoda, če nam to ne bi uspelo. To je šele začetek, smo sredi svetovne lige. Na prvih treh tekmah smo zmagali, turnirji pa niso lahki. Večina igralcev je bila prvič na tako dolgem potovanju. Tu je časovna razlika, uspelo se nam je prilagoditi in igrati iz tekme v tekmo bolje. Imamo cilj in tudi kakovost, da se bojujemo za vstop v prvo skupino svetovne lige. To bi bil zares pomemben korak tudi za popularnost same odbojke. Igrati z Brazilijo, Srbijo, Rusijo, Italijo in Poljsko je tudi prestiž. To je naš cilj in prizadevamo si za to, da nam uspe. Ne bo preprosto, mesec dni bomo igrali in potovali. V 20 dneh priprav smo naredili, kar smo naredili, in zdaj, tako kot sem rekel, moramo igralcem pomanjkljivosti in napake odpravljati s pogovorom in na tekmah.

Kakovost slovenskih igralcev ni sporna, o tem ste že govorili. Kakšni pa so igralci zdaj, ko ste jih spoznali tudi po človeški plati? So presegli vaša pričakovanja, ste pričakovali, da prihajate v tako okolje?
Pričakoval sem, da so delavni in vredni zaupanja. Všeč mi je, da imajo značaj, mislim, da bi morali še bolj verjeti vase in se zavedati svoje kakovosti. Jaz vem, da zmorejo veliko, ampak morajo biti predvsem oni lačni rezultatov. Ta izjemna srebrna kolajna na evropskem prvenstvu je bila presenečenje za vse. Ampak s tem se igralci ne smejo zadovoljiti. To je stvar preteklosti, kot športniki pa se moramo dokazovati iz dneva v dan. Moramo si želeti zmagovati, in prav to je najtežje. Če želimo v prvo skupino, moramo zmagovati iz dneva v dan. Nasprotniki so boljši in slabši, a v vsakem primeru nas ne sme zanimati, kdo je na drugi strani, zanimati nas mora naša igra in da mi igramo najbolje, kar znamo. To, kar nekateri pravijo, da se zmagovalec rodi, mislim, da ne drži, mislim, da se je treba tudi zmagovati naučiti.

Slovenija bo prehodila celotno pot do prve skupine svetovne lige, če se bo tja uvrstila. Na tej poti zmaguje. Je zato ta pot toliko pomembnejša kot kakšen nenaraven preskok med najboljše?
Vsi ti koraki so normalni. Slovenija je mlada reprezentanca, ki je začela na začetku. Ob pogovorih s trenerji, ki so bili v Koreji, so nam govorili, da spadamo v prvo skupino. Zanesljivo, a nihče nam tega mesta med elito ni poklonil. Moramo ga osvojiti na igrišču. In zato je pomembno, da ves čas razmišljamo o tem.

Se zaradi zmag spreminja razmišljanje moštva? Je lažje delovati in rasti kot moštvo skozi zmage?
Ko smo se prvič srečali v Kranjski Gori in smo govorili o ciljih, ste me malo čudno gledali, ker sem ves čas govoril, na katerih tekmah vse moramo zmagati. Ne smemo se izgovarjati, ker smo trenutno boljši od teh reprezentanc. Kako bomo igrali z najboljšimi, če nismo favoriti proti Gruziji in podobnim reprezentancam. Ampak smo dokazali, kakšna je naša kakovost. Belgija, ki smo jo premagali v kvalifikacijah, je sredi Srbije premagala gostitelje, lanske zmagovalce svetovne lige. Kakovost naše reprezentance je takšna, da kdor koli je na drugi strani mreže, tudi Brazilija, Italija, Srbija, lahko z njimi igramo na isti ravni, če ne bolje. Težava bo verjetno v kontinuiteti, saj bodo tekme vedno težje in ni več dobrih in slabih reprezentanc, so le še dobre in še boljše. In takrat, če bomo izgubili tekmo ali dve, se ne bo podrl svet. Tudi to je šola. Igrati z najboljšimi ves čas, to potrebuje drugačno psihološko pripravo, saj se moraš po porazih hitro pobrati. Ni časa, da bi razmišljal za nazaj, ker igraš z najboljšimi.

Kot igralec ste imeli ogromno izkušenj, zdaj tudi že kot trener. Kaj vam pomeni biti trener slovenske reprezentance v primerjavi z izkušnjami iz Perugie, Irana in Turčije?
To je velika čast. Veliko velikih imen je bilo v igri za mesto selektorja in prestiž je voditi evropske podprvake. Zanesljivo sem na to ponosen. Mi smo športniki, tako kot igralci, ponos je nekaj, a moram zahtevati več od sebe in igralcev. Moramo gledati naprej in si želeti narediti še večji rezultat. Tako kot mi je uspelo s Perugio in Iranom. Mene zanima samo, da sem prvi, če je to mogoče, in da tem izjemnim fantom vcepim željo po zmagah in da skupaj naredimo še korak višje.

Pokazali ste že svoj temperament na prvih turnirjih. Koliko ste ga že pokazali, koliko je še skritega?
Mi smo se šele spoznavali. Nisem tiste vrste trener, da bi ujčkal igralce v smislu, vse je v redu, bomo že nekako. Bili ste z nami v Južni Koreji in ste videli, da sem večkrat povzdignil glas. Turnir v Ljubljani ni bil prava podoba, saj z izjemo Belgije nismo imeli kakovostnih tekmecev. Tu je drugače, vsak lahko igra dobro. Večina reprezentanc je izkušenejših, igrajo takšne turnirje že vrsto let. Zato moramo poslušati drug drugega in predvsem izpolniti zastavljeni načrt. Pri tem pride do čustev in agresivnosti. Dober primer je tekma s Finsko. Nekdo bi umirjal igralce in jim prigovarjal, vse bo v redu, počasi. Jaz pa sem bil izredno agresiven, in to se je na koncu obrestovalo, ker smo tako spreobrnili potek tekme. To je moj način dela. Igralci se morajo zavedati, da je to v žaru boja, za zmage. Trener je takšen, komu ustreza in komu ne, pa bomo videli.

Temperament verjetno iščete tudi pri igralcih. V slovenski reprezentanci je to že nekaj let Tine Urnaut. Je tudi po vašem mnenju on tisti, ki lahko s svojim nastopom poveže ekipo, naredi razliko na igrišču za celotno moštvo?
Zagotovo je Tine tisti, ne nazadnje je izbran za kapetana. Ampak je cel kup zanimivih igralcev, ki igrajo v moštvih za vrh lig. Na vsaki tekmi igrajo za zmage in tudi zmagovati se je treba naučiti. Tine ima pravi značaj, a na zadnji tekmi smo videli, da so to lahko tudi Čebulj, Pajenk, Gasparini s svojo neverjetno pozitivno energijo. Vinčič kot organizator, lahko naštejem vse, a mladih ne bom izpostavljal. Oni morajo biti naši vojaki in se morajo naučiti vesti in delovati tako, da bodo lahko čez nekaj let tudi sami v vlogi vodij moštva. Imamo veliko zanimivih igralcev, ki lahko v določenih delih igre prevzemajo odgovornost in mi kot trenerju pomagajo, da se določena zamisel izvede na igrišču ali pa da s svojo kakovostjo dvignejo moštvo, ko ne gre vse po načrtih.

Pravite, da bi morali igralci še bolj verjeti vase, se zavedati svojih odlik. Nekakšno razmišljanje, ki izhaja iz vaše države. Mislite, da Slovencem manjka tega ponosa, te samozavesti?
To je zanimivo. Morate vedeti, da so slovenski igralci profesionalni in disciplinirani, tako da potrebujejo še samozavest, da bi v prepletu to prineslo kakovostni preskok. Nimam namena spreminjati miselnosti igralcev, to ni mogoče. Lahko pa poskrbim, da se naučijo nekaj novega, da se naučijo drugačnega pristopa. Tako kot mi komuniciramo tako na igrišču kot zunaj njega, je trenutno zares odlično. Ali bo to prineslo rezultate, pa ne vem, začetek je dober.

Kvalifikacije za svetovno prvenstvo so bile prvi etapni cilj, ki ste ga opravili z odliko. Ste pričakovali več podpore okolja in gledalcev?
V karieri sem večkrat doživel to, da na začetku nekega projekta ni gledalcev in navijačev. Sem pričakoval malo več, ampak morda tudi nasprotniki niso bili tako zveneči, da bi pritegnili gledalce. Odbojka ima težko nalogo, da tekmuje s košarko, rokometom in seveda nogometom za mesto pod soncem. To lahko naredimo le z zmagami. V principu ni pomembno, ali je to Italija, Srbija ali Iran, ljudje imajo radi zmagovalce. In z dobrimi rezultati lahko pridobimo občinstvo. Z zmagami pa bomo v Slovenijo pripeljali tudi najboljše reprezentance, da bi v prihodnosti lahko ljubitelji odbojke v živo videli to, kar zdaj gledajo po televiziji.

Tudi vi ste v Srbiji v 90. letih orali ledino. Odbojka tudi pri vas ni bila prvi šport, pa je po naslovu olimpijskega prvaka v Sydneyju našla svoje mesto. Kako vam je uspelo popeljati odbojko na takšno raven?
Moja generacija je orala ledino. Vzpon se je začel leta 1995, ko so nam znova po vojni dovolili tekmovati. Le s športom smo lahko odšli v svet, in tako se je začelo. Najprej so prišle ene kvalifikacije, potem druge, bili smo eden od prvih športov, ki je začel tekmovati. Občinstvo je bilo željno dogodkov in mi smo to na neki način izkoristili. Rezultati so prišli hitro, a tekmeci niso bili zveneči. Najprej smo igrali proti Danski, Makedoniji, Švedski, a smo ob dobri reklami napolnili najprej manjše dvorane, potem pa je po šivih pokal tudi Pionir na tekmi svetovne lige z Italijo. Ampak tudi mi smo rastli korak za korakom. Izkoristili smo slab položaj v državi, ljudje imajo radi zmagovalce, takrat je bilo to še toliko pomembnejše, pa tudi drugi športi niso tako serijsko zmagovali kot mi. Krona vsega pa je bila seveda zlata medalja v Sydneyju. Kar je dobro, je, da to še traja, odbojka drži korak s košarko in drugimi športi. Ni lahko, ampak je veliko talenta, odbojko imajo ljudje radi, sicer bolj reprezentanco kot klube, ker v klubih je stanje slabo, a k sreči veliko naših igralcev igra v tujini in prek televizijskih zaslonov jih lahko ljudje gledajo, in ko se reprezentanca zbere doma, jih je prejšnji teden spremljalo šest, sedem tisoč ljudi, in to je pozitivno.

Kaj je vam osebno prinesla zlata olimpijska kolajna? Verjetno ste bili junaki?
Po pravici povedano, je vedno ostal grenak priokus, ker nikakor nismo mogli zares proslaviti te zlate kolajne. Nihče pravzaprav ni zares verjel, da bomo osvojili zlato medaljo. Vso prtljago smo imeli že zapakirano. Stvari so bile že na letalu in takoj po tekmi smo šli na letalo in domov. Doma pa težave, Miloševič je prepovedal javne shode in tako smo se pojavili v Beogradu in le malo ljudi nas je pričakalo. Potem pozneje so sicer pripravili za nas zabavo v Novem Sadu, a veliko nas je že odšlo po domovih, ker smo bili mesec in pol brez družin. In tako nam je danes malo žal, da se nismo imeli priložnosti poveseliti. Vsi bi verjetno radi ostali dan dlje v Sydneyju, da bi se poveselili skupaj ali pa da bi bil prihod v domovino pravi po tako velikem uspehu. Ampak zlata medalja je prinesla ogromno. Prinesla je zares visok položaj srbske odbojke v svetu. Saj že naziv olimpijski prvak pove vse. Ampak rezultati se nadaljujejo, lani smo prvič osvojili svetovno ligo in ni strahu za srbsko odbojko. Vedno se pojavi kakšen nov zanimiv igralec. Smo jim pa tudi mi odprli vrata v svet. V naših časih je bila edina pot v Italijo in to je bila edina država za igranje odbojke na najvišji ravni. Danes je to lažje, odbojka se igra povsod, v Rusiji, Poljski, Turčiji, Braziliji, Japonski, Koreji, povsod se igra dobra odbojka. In mi smo novim generacijam odprli pot. Mi smo se mogli dokazati z rezultati, tem mlajšim na poti do vrhunskih klubov tega ni več potrebno. In hkrati je zelo močno vodstvo naše odbojkarske zveze. Gospod Boričič je predsednik evropske zveze, drugi mož svetovne zveze, in to vse pomaga, da ni treba tako kot v Sloveniji začeti znova, ampak da je srbska odbojka v elitni druščini.

Ni bilo mogoče proslaviti zlate kolajne iz Sydneyja. Je bilo drugače ob prvem podvigu v Atlanti, ko ste osvojili bronasto medaljo?
Vse je bilo zares sijajno. Imam dve kolajni z dvojih olimpijskih iger. Embargo mi je vzel še eno, morda v mojih najboljših letih. Ampak na dveh olimpijadah dve kolajni, to je nekaj posebnega, redkokdo se lahko pohvali s tem. Smo popularni. Poleg tega nas je presenetila tudi država, ki nam zagotavlja neke vrste športno rento po štiridesetem letu. Vsi, ki so osvojili olimpijsko kolajno, imajo neke vrste športno pokojnino. In to je za veliko športnikov še posebej iz manjših športov velika stvar. Ceni se to, da zastopamo državo in osvajamo kolajne na velikih tekmovanjih. Zanesljivo ni lahka situacija pri nas, ampak plavamo. Vsak športnik ima svoje cilje in sploh v manjših športih, pri tistih, ki ne morejo služiti denarja v tujini, recimo v judu in boksu, imaš neki cilj, nekaj, kar na koncu vsaj malo odtehta odrekanja. Nekateri ne končajo šole zaradi športa in potem država na tak način pomaga tekmovalcem, da lažje osvajajo kolajne.

Za dobrega igralca ni nujno, da se razvije v vrhunskega trenerja. Mislite, da bi lahko bili vrhunski trener, tudi če ne bi imeli prej vrhunske igralske kariere?
Ne vem, to je težko. Dokler sem igral, nisem nikoli razmišljal, da bi postal trener. V šali sem vedno dejal: dober trener je mrtev trener. Ampak v nekem trenutku se je vse spremenilo. Sem iz majhnega mesta, kjer je bila odbojka zelo popularna. Veliko Gradište je bil prvak tudi v nekdanji skupni državi in moji reprezentančni kolegi Trifunović, Mitić smo bili zaljubljeni v odbojko. Nisem je začel igrati zaradi drugih interesov, ampak izključno iz ljubezni do tega športa. In potem sem ob koncu kariere, ko sem se pripravljal za klubsko sezono v tujini, dobil povabilo moštva iz Velikega Gradišta, če bi lahko pomagal ekipi. In ujeli smo se na pripravah. Naslednje leto so nekaj tednov po tem, ko sem odšel v klub, premagali Vojvodino v pokalu, pa potem naslednje leto smo na pripravljalnih tekmah zmagovali in videl sem, da ima vse skupaj neki smisel. Da način, na katerega gledam na odbojko, in moj pristop prinašata rezultate. Potem sem vpisal športno akademijo, se izšolal, da bi bil pripravljen na trenerske izzive. Začel sem v Radničkem v Kragujevcu in v prvih dveh letih osvojil dva naslova, prva v zgodovini kluba. Premagali smo Partizan, Crveno zvezdo in Vojvodino, in to brez enega samega reprezentanta. Potem pa se je začelo zares, dobil sem ponudbo Perugie, ki se je komaj rešila izpada iz elitne italijanske lige. In potem so se začeli uspehi. Kot vse kaže, imam neki pravi trenerski občutek. Ampak kot rečeno, na začetku o tem nisem razmišljal. Če mi pomaga, da sem bi prej vrhunski igralec? Mislim, da. Ne želim ponavljati napak, ki sem jih kot igralec videl pri trenerjih. Poskušam spremeniti stvari, ki mi kot igralcu niso bile všeč. In mislim, da je v vseh ekipah, v katerih sem bil trener, vladalo zelo dobro vdušje, kar pa mislim, da je ključnega pomena.

Je v športu prostor za demokracijo, do katere točke lahko vlada v ekipah ali reprezentanci?
Vsi v reprezentanco prihajajo zaradi veselja. Nimajo drugih interesov. Vsak si želi prestavljati svojo državo. Večina je v sezoni pod pritiskom, verjetno so tudi utrujeni od tega. In moje razmišljanje je, da če bi bila vojaška disciplina in bi bila veriga ves čas zategnjena, bi slej kot prej počila. Mislim, da moramo imeti normalen odnos, moja naloga kot trenerja pa je, da ves čas skušam loviti ravnotežje, kaj je dobro, kje se sme popuščati in koliko, da ostajata red in disciplina. To je ena izmed odlik trenerja, da razume igralce in vsakega posameznika čim bolje osebnostno spozna. S kom je lahko bolj prijateljski, koga je treba zaščititi, kdo je morda celo malo aroganten, pa ga je treba imeti na kratko. To so stvari, ki po mojem mnenju trenerja naredijo vrhunskega. Vsi gremo lahko na medmrežje in si pogledamo, kako je videti odbojkarski trening. So neka odstopanja, ampak treninga in igre se ne da izmisliti. Kdaj, kako in zakaj se lotiti kakšnega treninga, to pa so detajli, ki delajo razlike med trenerji. Mislim, da je treba imeti normalne odnose, če delamo z normalnimi športniki. Za zdaj imam zares dobre izkušnje s slovenskimi igralci, morda kdo misli, da je večja zvezda od drugega, ampak to je popolnoma normalno. Trener pa mora vsem vcepiti, da jih ceni, da bi potem igralci nekega dne za trenerja naredili vse na igrišču.

Kdo je na vas pustil največji pečat kot igralca ali trenerja, kdo vas je najbolj oblikoval kot športno osebnost?
Najprej je bil moj sen, da igram v Italiji, in takrat sta lahko igrala le dva tujca v eni ekipi. In le Italija je bila dežela, kjer si dobil plačo, in predvsem so bila italijanska moštva edina, s katerimi si lahko naredil velik rezultat v evropskem merilu.
In ti igralci tam so bili nekaj posebnega, recimo Andrea Zorzi, Luketa, Vulo so bili igralci, ki so me zaznamovali. Potem pa zanesljivo moji reprezentančni kolegi. Grbič, Vujevič in Miljkovič, morda sem bil od njih nekoliko starejši, ampak smo bili toliko časa skupaj in navsezadnje osvojili olimpijado. Tega seveda ne moreš pozabiti in to ostane v tebi. Danes rad vidim nove igralce. Odbojka se razvija, a ne tako korenito, kot bi mislili. Vedno dam primer Gorana Vujoviča, ki je igral z mano dolgo, nato vztrajal do 40. leta in bil pri 40 najboljši sprejemalec italijanskega prvenstva. Mi pa govorimo, kako je danes žoga hitrejša, koliko močnejši so igralci, močnejši servisi. A on je bil najboljši sprejemalec v razmiku 15 let.
Kdor ima kakovost, ta traja. Videli smo Papija, Zlatanova in vsi ti veliki igralci so dolgo igrali. Recimo Miljković, prišel sem letos v Turčijo v moštvo, ko je bilo osmo in na koncu smo osvojili prvenstvo. Miljkovič je res pravi primer profesionalca. Govorimo o igralcu, ki je največkrat nagrajen korektor na svetu. Niti enkrat ni prišel do mene in mi rekel: ne bi skakal dopoldne, boli me noga … Od prvega do zadnjega trenutka je bil pripravljen na vse. In to se je pokazalo, da je prava pot. Predvsem po njegovi zaslugi, pa tudi zaslugi vseh drugih igralcev, ki so bili izjemni, tudi naš Vinčič, ki je veliko pomenil moštvu. In na koncu sem tudi jaz pustil vtis nanj, saj so bile izjave po koncu prvenstva zame res prijetno presenečenje.

Verjetno si kot trener želite nekoč voditi srbsko reprezentanco? Pred leti je mesto zapustil Igor Kolakovič, vi ste bili takrat v Iranu. Ste se takrat spogledovali s selektorskim stolčkom Srbije?
Mislim, da nikoli nisem bil v igri za vodenje srbske reprezentance. Mislim, da so o tem več govorili in pisali novinarji, ki so morda želeli mene. Takrat sem imel še veljavno dveletno pogodbo z Iranom. Biti trener reprezentance, s katero si osvojil olimpijado, bi bila velika čast, a hkrati tudi velika obveza. Ne bežim od odgovornosti, ker se sicer ne bi ukvarjal s športom, ampak zares ni lahko biti trener Srbije. Tako kot povsod so vsi trenerji in vsi vedo vse, ne oproščajo napak, zanje so samo uspehi. Najlažje je komentirati, zakaj ni tega naredil tako, vedno imajo kakšne igralce, s katerimi simpatizirajo, morda celo takšne, ki jih ni v reprezentanci. In potem ti komentarji morda najbolj bolijo. Ko delaš, je prav, da je veliko komentarjev. Ampak v Srbiji to presega meje dobrega okusa. Ni lepo tega brati ali poslušati. Vem, ker imam sina, ki je po mojem mnenju velik talent. In tudi trenerji, ki ga v Italiji spremljajo, menijo, da je res velik talent. V Srbiji pa se pojavljajo komentarji, kot je: evo, očkovega sinčka, pa ga potiskajo, ampak boste videli, da ni tako.

Veliko prijateljev imate v odbojkarskih krogih, kaj so rekli, ko ste prevzeli Slovenijo? Kakšen je bil odziv ljudi, ki vas spremljajo skozi kariero?
Vsi ti, s katerimi sodelujem, so bili navdušeni. Težko bo zdaj Srbiji. In tudi vsi moji prijatelji so bili zadovoljni s tem. Spremljajo odbojko in vedo, kakšna je kakovost slovenske reprezentance, in vsi so mi rekli, da je to zares odlična poteza. To sem si mislil že od samega začetka, in tudi če kdo reče kaj drugega, mislim, da se moti.

Kaj vam v tej vaši bogati karieri pomenita zasebnost in družina?
Zdaj smo precej ločeni. Ženo si malo deliva s sinom, malo je z njim, malo z mano, njej je super, veliko potuje (smeh). Sin je zrastel, kmalu bo star 18 let. Odbojka ga je okupirala, mislim, da bo poleti prišel tudi na priprave slovenske reprezentance, da bi bil lahko z očetom, in res se tega veselim. Zelo smo povezani, kolikor se da, smo skupaj in jasno, da mi družina pomeni ogromno. To je najpomembnejša stvar.

Tudi igralci imajo družine. Velikokrat se v reprezentancah zgodi, da zaradi družinskih obveznosti igralci izpustijo kakšno akcijo. V slovenski odbojkarski reprezentanci se je to redko dogajalo, ampak kako bi to reševali?
Ni jim lahko. Ampak se trudimo, da bi jim to olajšali. Tudi program priprav sestavljamo tako, da bomo malo v Kranjski Gori, malo v Ljubljani, malo v Mariboru, da jim omogočimo, da bi bili tudi oni s svojimi najbližjimi, družinami, dekleti, ženami. Kot sem že rekel, oni pridejo v reprezentanco iz ljubezni, ker so ponosni, da so slovenski reprezentanti, in mislim, da bi bilo napačno, če jim z izjemo tekmovalnega obdobja ne bi dovolil, da so z družinami. Mi pravzaprav samo treniramo, ko pa pridejo tekmovanja, kot je bil turnir v Ljubljani, potem so nekoliko strožja pravila, ker je tudi obveznosti precej več. Ampak trudimo se, da jim damo priložnost, da so čim manj obremenjeni. Seveda treningi da, ampak zunaj treninga pa naj uživajo z družinami, da bi lahko bili na treningu še boljši in dali še več, kot mogoče zaradi utrujenosti lahko.

Že lahko uživate v Sloveniji? Koliko ste jo že spoznali?
Seveda uživam v Sloveniji. Kranjska Gora je pustila odličen vtis, čeprav imam sam rajši morje. Ampak to je razumljivo, vse življenje sem tekel po hribih in imel priprave na teh destinacijah. In ko mi nekdo reče, da gre na dopust v hribe, si mislim svoje. Kot športniki smo imeli priprave tudi v nekdanji skupni državi, tudi takrat sem že bil v reprezentanci in kam smo odšli? V Kranjsko Goro. Teci gor in dol in na neki način mi zato hribi niso bili nikoli pri srcu. Ampak je zares prelepo, narava je izjemna. Ljudje nam res pomagajo na vsakem koraku in zares se dobro počutim v Sloveniji. In če bodo še rezultati dobri, da se usidramo v srca navijačev, potem bodo tudi moji igralci prave zvezde, kar morajo biti.

Za konec še misel o cilju, ki je bila rdeča nit najinega pogovora. Kakšen je ta cilj?
Moj cilj je preprost, vedno zmagati, to sicer ni mogoče. Ampak to je cilj. Zadali smo si visoke cilje. Primer je svetovna liga, morda so tekme še zadnja stvar. Prišli smo na Japonsko in samo iz Koreje smo potovali več kot 10 ur. K sreči ni časovne razlike. V Koreji je bilo sedem ur časovne razlike, pa ljudje najbrž ne vedo, da bi potrebovali za optimalno prilagajanje sedem dni. Čaka nas še pekel na poti do Egipta, znova sedem ur razlike. Trenerji s tem nimamo težav, a je naša naloga, da sestavimo igralce, da so optimalno pripravljeni, da bi lahko odigrali najbolje. Res je velika želja, da osvojimo ta drugi razred svetovne lige in da smo prihodnje leto v prvi skupini. Potem pa znova priprave in evropsko prvenstvo. To je še daleč, ampak uspeh bi bil zame polfinale. Imamo pa kakovost, da igramo z vsemi. Skupina je težka, ampak to je še tako daleč, da o tem ne razmišljam. Samo razmišljam, da se pripravimo na naslednjo tekmo in da zmagamo tudi na treh tekmah na Japonskem, da si olajšamo pot na zaključni turnir v Avstralijo.

Hvala za pogovor, uspešno vodenje Slovenije v želji, da bi se morda lahko s slovenskimi navijači razveselili kakšnega velikega uspeha.
Tudi jaz upam, hvala za pogovor in upam, da bomo še klepetali in da se skupaj naučimo jesti s kitajskimi palčkami, ki so mi padale po tleh ves intervju, a tudi mi potrebujemo malo sprostitve.