Igrala je v Italiji, Azerbajdžanu, Rusiji, Franciji, na Poljskem in Češkem ter bila med drugim leta 2012 s Cannesom finalistka najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, lige prvakov. Simpatična Primorka je zdaj znova doma, po 14 letih jo bomo znova lahko spremljali v slovenskem državnem prvenstvu, nosila bo dres ljubljanskega Calcita. Državne prvakinje je pred novo sezono prevzel italijanski strokovnjak Alessando Beltrami, ki ima ogromno zaslug za vrnitev Tine Lipicer Samec na odbojkarska igrišča.

O njej pravi, da bo za ekipo pomembna ne le kot igralka, pač pa tudi kot karizmatična osebnost. Obenem je prepričan, da bo s svojim znanjem in izkušnjami pomagala soigralkam, da pridejo na precej višjo kakovostno raven. Z odlično odbojkarico smo se pogovarjali, potem ko se je po enoletnem premoru znova vrnila na odbojkarska igrišča.

Tina Lipicer Samec, dobrodošli znova na igrišču. Kako se počutite?
Hvala za dobrodošlico, počutim se v redu, v dvorani imam občutek, kot da sem sredi sezone, kot da nisem nikoli končala. Imam pa še nekaj težav s telesno pripravo, s trenerjem smo preračunali, koliko časa še potrebujem, in kot kaže, bom čez približno mesec in pol v optimalni formi. Malo je težko, kajti glava hoče, telo ne pusti, treba je malce potrpljenja in bo vse v redu. Če ne bo kakih poškodb, in upam da jih res ne bo, bo kmalu vse steklo, tako kot je treba.

Kako to, da ste se odločili, da se vrnete na igrišča?
To me vsi sprašujejo. V bistvu je bila odločitev kar težka in je trajalo dolgo, preden sem jo sprejela. Začelo se je kot šala, a je potem preraslo v resne pogovore z Alessandrom Beltramijem, ko je padla odločitev, da on pride za trenerja v Ljubljano. Izrazil je željo, da bi se pridružila ekipi, da bi še eno sezono sodeloval z mano. Sama pa sem morala zbistriti misli in razmisliti, kaj hočem, ali je to še vedno tisto, kar si želim, ali ne. Vrnitev je tako splet več stvari, delno me je prepričal trener, poleg tega pa sem tudi spoznala, da je mogoče prišel čas, da del tega, kar sem dobila v tujini, dam tudi Sloveniji.

Kakšno vlogo je imel pri vsem tem vaš mož Vasja, ki je priznan odbojkarski trener?
Vedno mi stoji ob strani in mi je rekel, da bo, kar koli se bom odločila, zagotovo v redu. Lani, ko sem pavzirala, sva bila veliko skupaj, bila sem pri njem na Poljskem in končno sva imela čas tudi drug za drugega. To je bilo pravzaprav tisto, kar sva v vseh teh letih najbolj pogrešala. Poročena sva deset let, ampak sva bila zaradi klubskih obveznosti zelo malo skupaj. On se je strinjal, da se vrnem, takoj mi je sicer povedal, da bo zagotovo nekaj časa trajalo, da pridem v pravo formo, predvsem telesno. Rekel je, da bom potrebovala tri mesece, jaz upam, da bo vseeno malo manj, ampak po navadi ima vedno prav. Je vesel moje vrnitve na igrišča, poleg tega je blizu, saj je trener v Italiji, tako da sva lahko tudi veliko skupaj.

Kakšen je občutek za žogo? Verjetno ga niste izgubili?
Ne, že ko sem prišla na prvi trening, se mi je zdelo, kot da nisem nikoli končala. Ne skrivam, da telesno še nisem dobro pripravljena, medtem ko z žogo nimam težav. V tej začetni fazi priprav smo sicer še bolj osredotočeni na telesno pripravo, ko bo ta optimalna, sploh ne bo nobenih težav.

Kaj je tisto, kar vas najbolj privlači pri odbojki, vas vleče nazaj na igrišča?
V bistvu gre za eno stvar, ki jo je v normalnem življenju zelo težko najti. To je tisti adrenalin, ki ga imaš pred tekmo in na igrišču, zadovoljstvo. Mogoče bi kdo rekel, saj v kaki drugi stvari je tudi, ampak mislim, da je v športu poseben adrenalin, ki ga drugje ne moreš najti, in to sem pogrešala. Pogrešala sem ta ritem življenja, da greš dvakrat na dan na trening, da si v ekipi, da je neki ekipni duh. To so stvari, ki jih morda tisti, ki se ne ukvarjajo s športom, ne morejo razumeti. Zaradi vsega naštetega verjetno velika večina športnikov, sploh tistih, ki so res vrhunski, težko konča kariero. To je naše življenje, to je naša služba in po toliko letih oditi v neki drug spekter življenja ni lahko, to je zelo težek korak.

V klubu sodelujete z Alessandrom Beltramijem, ki ga poznate že od prej. Ste lahko tudi neka vez med njim in ekipo, glede na to, da dobro poznate način dela, da pomagate preostalim igralkam, ki se priključujejo?
Alessandra poznam zelo dobro, ker sva skupaj delala dve sezoni, tudi zaradi njega sem se odločila, da se vrnem, zato ker vem, da bo sposoben pripeljati me v optimalno formo. Zagotovo je meni dosti lažje, ker poznam njegov način dela in tudi vem, da na treningih ni še niti dobro začel in da glavno šele prihaja. Za punce bo na začetku malce težko, predvsem mentalno, mislim, da smo tu pri nas manj navajeni trenirati na ta način, da smo ves čas osredotočeni na trening, ampak smo bolj fizično prisotni, z glavo pa ne povsem pri stvari. On zahteva, da si med dveurnim treningom dve uri osredotočen zgolj na delo. To bo za dekleta malce težje na začetku, ko bodo to osvojile, pa mislim, da ne bo nobenega problema, stvari se bodo izboljševale iz dneva v dan.

Kam lahko Calcit pod vodstvom Alessandra Beltramija in tudi z vašo pomočjo seže v letošnji sezoni?
Najpomembnejša stvar je, da igralke napredujejo, in mislim, da bo Beltramijevo vodenje ekipe prineslo dvig ravni odbojke pri nas. Osredotočiti se moramo na lovorike, osvojiti državni naslov in vrniti v svoje vitrine pokalno lovoriko, pozornost pa moramo nameniti tudi drugim stvarem. V ligi prvakov na preboj iz kvalifikacij sicer težko računamo, saj nam je žreb namenil Modeno, toda v pokalu CEV bi lahko dosegle marsikaj. Ampak kot sem že omenila, bistveno je, da on prinese v ekipo nov način dela, nov sistem in da te igralke napredujejo.