V prvem septembrskem Tedniku se je novinar Toni Cahunek ozrl na pretekle poletne olimpijske igre v Londonu. Slovenija je tokrat osvojila štiri medalje, pri čemer je judoistka Urška Žolnir postala prva Slovenka z zlatom (v posamičnem športu).

Vsaka medalja je kot Triglav ali Everest
Športni komentantor Andrej Stare je opozoril na izrednost podvigov, ki pa jih "jutri" bolj ali manj pozabimo: "Vsaka medalja, ki jo osvojijo slovenski športniki, je velika kot Triglav oz. Mount Everest. Glede na odnos celotne družbe, tistih, ki imajo nadzor nad sredstvi, je to izreden uspeh. Večina naših olimpijskih junakov bo pozabljenih, saj se bo širša družba na njih spomnila šele čez 4 leta, ko bodo naslednje olimpijske igre."

Koliko je še pravega olimpijskega duha v tem pehanju za medaljami? MMC-jev novinar in analitik Slavko Jerič odgovarja: "Nekaj simboličnega duha olimpizma je še ostalo. To je res dogodek, kjer se družijo šprotniki vseh držav, vseh celin, ki nimajo takšnih možnosti za trening in napredek. Po drugi strani pa kar nekaj potencialnih kandidatov za medalje ni smelo nastopati."

Tudi igram vlada elita sveta
Ob vseh zgodbah in nezgodah dogodka, ki vsake štiri leta za dva tedna pritegne pozornost vsega sveta, pa je končni izkupiček OI samo preslikava sveta, v katerem živimo. Na vrhu sta ZDA in Kitajska, ki jima sledijo razvite države in tudi "sumljive" države, ki s športnimi uspehi kompenzirajo druge primanjkljaje.

Športni filozof Milan Hosta povzema: "Vedeti moramo, da se sama olimpijska ideja kopa tudi v rasizmu in elitizmu ... Če pogledamo dobitnike medalj po državah, vidimo, da gre za elito sveta, in mi spadamo med to elito. Tudi na račun drugih."

Vabljeni k ogledu prispevka, ki osvetljuje več plati olimpijskih medalj.