Navijačem, ki so gledali ali poslušali, kako se jim je kolajna izmuznila ali pa kako so jo nato srečni, veseli in ponosni držali v svojih rokah. Osebno mislim, da navijačem. In tisti, ki so včeraj bili na po prenovitvi osrednjem ljubljanskem prireditvenem prostoru, so prišli na svoj račun.

Scenarij prireditve je bil znan
Že prej so namreč vedeli, kaj lahko pričakujejo, saj se zadnji sprejemi med seboj ne razlikujejo prav močno - pogovori z najboljšimi in njihovimi trenerji, nekaj govorov, nekaj glasbenih točk in po koncu televizijskega prenosa skorajšnje slovo.

Urška Žolnir se seli v višjo kategorijo
Prvi junakinji, zlati Urški Žolnir, je tak sprejem ustrezal. Kmalu po prihodu iz Londona je nadaljevala treninge, čeprav ni prepričana, da bo vztrajala do Ria de Janeira. Takoj po uradnem delu je z veseljem podelila nekaj avtogramov, opravila nekaj intervjujev, potem pa si zaželela, da bi bila čim prej doma. Urška Žolnir se bo preselila v višjo kategorijo, med judoistke do 70 kilogramov, in ker vsi verjamemo, da bo nadaljevala garanje, ji uspehe lahko preprečijo le poškodbe.

Vsi poznajo pot do (vnovičnega) vrha
Preostali dobitniki odličij so ostali ter skrbeli za odlično vzdušje na odru in zunaj njega. Primož Kozmus, Luka Špik in Iztok Čop vedo, kako je biti na vrhu, se od njega posloviti in se nanj vrniti. Čeprav ne izžarevajo tako posebne skromnosti, kot jo zlata Urška, so športniki, ki jih ne bomo nikdar pozabili in ki si zaslužijo tudi vse denarne nagrade, ki jih za uspehe v Londonu podeljujeta država in Olimpijski komite Slovenije.

Bo Debevec ustrelil še desete igre?
Preden nadaljujem razmišljanje, komu so sprejemi namenjeni, naj povem še, da najizkušenejšega Rajmonda Debevca zaradi tekmovalnih obveznosti ni bilo. Njegova zdaj najboljša disciplina 60 leže pa ga bo morda popeljala tudi na olimpijske igre pri skorajda šestdesetih letih. Prireditelj še ni določen, Rajmond pa bi čez osem let tekmoval že na svojih desetih.

Manjkale so zastave
Navijačev se je včeraj zbralo skoraj tri tisoč. Ali je to veliko ali malo, se ne bom opredeljeval, gotovo pa sem pogrešal nekaj. Zabavo, šov … in slovenske zastave. Kot je povedala že Urška Žolnir po prihodu domov, ta kolajna je slovenska, od vseh nas. In prav se mi zdi, da se športnim junakom poklonijo navijači kot posamezniki in kot državljani - s svojo zastavo, ki jo športniki ponesejo najdlje od domovine. In po njihovih zaslugah našo himno slišijo milijonska občinstva. Na igrah v Londonu so jo zaradi Urške Žolnir. Če se morebiti zgodi, da je na kakšnih igrah ne bomo poslušali, pa je prav, da zadoni vsaj med sprejemom. Ne samo z odra, tako kot je treba, z grl čim več srčnih navijačev in ob vihranju zastav. S katerega koli področja naši po svetu izstopajoči državljani prihajajo, pokažimo jim, da smo ponosni, da so Slovenci, in da smo na to, od kod prihajamo, ponosni tudi mi.