Pri 18 letih je Franka Anić ugotovila, da na Hrvaškem v močni taekvondojski reprezentanci (v njeni kategoriji je imela primat bronasta iz Pekinga 2008 Sandra Šarić) še nekaj časa ne bo dobila priložnosti za nastop na velikih tekmovanjih, zato se je odločila, da se ponudi domovini svoje matere, Sloveniji.

Zvesta ostala Korčuli, a spremenila zastavo
S tem je bila nagrajena tudi predanost matere Martine, ki je bila na športni poti mlade Franke njena največja zaveznica, podpornica in tudi pokroviteljica. Anićeva, doma iz Blata, je "pot pesti in noge" spoznala pri 13 letih na demonstraciji v svoji šoli. Skupaj s sestro sta se odločili preizkusiti korejski borilni šport, po nekaj mesecih vadbe se je zaljubila v taekvondo in 36-kilometrska pot med Blatom in mestom Korčula je postala stalnica. Zdaj študentka v Zagrebu je ostala zvesta klubu TK Forteca iz Korčule, kjer vadi pod vodstvom trenerja Anteja Šegedina.

Po izborjenem olimpijskem nastopu je bila Anićeva dvakrat čisto blizu osvojitve medalje. Poraz v boju za bron proti Američanki Paige McPherson je bil najbolj boleč ravno za mlado Korčulanko, ki je v solzah prišla do novinarjev in si najprej vzela nekaj minut za ohladitev čustev, nato pa je stopila pred mikrofone RTV Slovenije.

Videti ste zelo razočarani, toda 5. mesto je pomemben mejnik za slovenski taekvondo. Kako ste doživeli tekmovalni dan?
Zelo sem razočarana. Po boju s Korejko v polfinalu se mi ni uspelo pripraviti na odločilni obračun, nisem se počutila dobro. To se je videlo v boju, ki ni šel po načrtu, ko sem na začetku tudi malo zaspala. A moram pošteno priznati, da je bila Američanka boljša.

Ste tako razočarani, ker ste bili tako blizu medalji ali zaradi predstave v boju za bron?
Dvoboj je bil tako kot v polfinalu izenačen vse do 3. runde, ko je padla zbranost. Ponovila se mi je napaka iz prvega današnjega dvoboja. Moja krivda. V taktičnem smislu nisem naredila tega, kar bi morala. Morala bi držati tekmico na razdalji, ji ne dovoliti, da se mi približa. Vendar pa sem ob zaostanku morala napasti, morala sem se ji sama približati in zgodilo se je, kar se je. Morda je bila tu tudi trema. Ko veš, da se boriš za olimpijsko kolajno in da je obenem to tvoja zadnja priložnost …

Ali so vam pregledi videoposnetkov, ki jih je tudi na vašo zahtevo uveljavljal vaš trener, zmotili zbranost?
Ne, to je normalno za taekvondo, s pregledi dobiš še nekaj premora, da si odahneš. Odlično je tudi, da zdaj občinstvo vidi posnetek in spozna, da niso sodniki tukaj nobenega oškodovali.

Imate zanimivo športno pot. Kako ste jo doživljali v zadnjih treh letih, ko ste se odločili, da boste svojo olimpijsko priložnost iskali pod slovensko zastavo?
Ker je moja mama Martina iz Grgarja pri Novi Gorici, sem se lahko odločila za Slovenijo, saj je na Hrvaškem med dekleti v moji kategoriji izredno močna konkurenca. Zagotovo, 100-odstotno, si ne bi mogla izbojevati nastopa na olimpijskih igrah, vsaj za London. Leta 2010 sem prvič nastopila za slovensko reprezentanco, že prvi nastop na OP Nizozemske je bil uspešen - 3. mesto, in vse od takrat gre moja pot navzgor.

21 let imate, pred vami je še veliko priložnosti. Kako zdaj razmišljate o prihodnosti?
Zdajle ni nič, tako kot bi moralo biti. Moramo malo razmisliti, se spočiti. Zagotovo načrtujem nastop v Riu de Janeiru, vse bom naredila, da ponovim ta uspeh in osvojim olimpijsko medaljo.

TRENER ANTE ŠEGEDIN

Peto mesto je odličen uspeh, a Franka je vseno s solzami v očeh prišla pred novinarje. Kako ste vi doživeli njen boj za bron?
Ko smo prišli v London, smo vedeli, da je Franka med najboljšimi tekmovalkami na turnirju. V prvih dveh dvobojih je pokazala vrhunsko pripravljenost. Nato sta prišla obračuna s tekmovalkama iz velikih, močnih reprezentanc. V boju za bron je povedla s 3:1, a se ni razpletlo tako, kot bi se lahko. Vzdušje je naredilo svoje. 5. mesto je vrhunski izid za dekle, ki je staro 21. let. Pred Franko sta zagotovo še najmanj dva olimpijska ciklusa.

Kaj je šlo narobe v zadnji borbi?
Vzdušje je naredilo svoje, videli ste, koliko je bilo Američanov na tribuni, pritisk je bil izjemen. Mlad človek, kot je Franka, zelo težko zdrži, če tega ni vajen. Kot trener ji nič ne zamerim, mislil, da je to šele začetek njene vrhunske taekvondojske kariere. Ob olimpijskih igrah jo čakajo še evropska in svetovna prvenstva, kjer ona še ni rekla in pokazala svojega. V taekvondoju mora tekmovalec dozoreti, s Franko ne prehitevamo. Hrvaška in Slovenija sta majhni državi v našem športu, a smo dokazali, da se lahko merimo z velesilami.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem OKS-u in slovenski taekvondojski zvezi, ker so dali priložnost naši Franki, ki je po materi Slovenka, da nastopa za Slovenijo. To se je izkazalo za popoln zadetek, in mislim, da bo to sodelovanje še veliko boljše in uspešnejše.

SELEKTOR DUŠAN PANTAR

Kako ste doživeli boj Franke z Američanko?
Groza. Vsekakor je to velik uspeh, blizu smo bili pa še večjemu. Škoda. Če bi šla Franka manj zadržano v boju. Zadržanosti je bil kriv močan udarec v nos v polfinalu s Korejko. Krvavitev smo ustavili, ampak dihati je morala predvsem skozi usta, prisoten je bil podzavesten strah za nos in ni bila sproščena.

Nekajkrat ste uspešno protestirali, še sredi borbe je bil boj odprt in izenačen.
Da, možnosti so še dolgo bile, a se je tudi videla premoč McPhersonove, ki je delovala bolj suvereno. Če bi bila Franka tako sproščena, kot zna biti, bi bilo drugače.

Sledita še dva nastopa slovenskih taekvondistov. Kakšna so pričakovanja?
Vsekakor bo vroče in napeto. Že ob 10.15 ima Ivan borbo s Korejcem, branilcem naslova. Vemo, da je Dongmin Ča dober, a je dober tudi Ivan. Nuša ima nastop ob 12.30 s Kazahstanko, je srčna in pripravljena. Upam, da pridemo čim dlje.

Iz Londona