"Pred letom je mesto gorelo in Mo bi bil v naši "beli" boljši četrti sumljiv. Zdaj pa se zaradi njega veseli celo mesto, beli, črni, zeleni ali rožnati. Mogoče svetovljanstvo in multikulturnost našega mesta le ni bila napačna," mi nekaj minut po silnem navdušenju razlaga Henry, Londončan 6. generacije.

V soboto zvečer se je nazdravljalo na v Somaliji rojenega Britanca, ki je svoje mesto obogatil z dvema zlatima olimpijskima medaljama na 5.000 in 10.000 metrov. "Upam, da bo nekega dne šel tudi na maraton. Greš jutri na maraton? Boš videl, tam bo pol mesta, ki ni moglo na prizorišča," je bilo povabilo sogovorca pri večerji.

Obdržati dediščino in zanos iger
Maraton je poosebljenje olimpijske ideje "Važno je sodelovati". London se je res zgrnil ob progo skozi središče britanske prestolnice in imel kaj videti. 85 zmagovalcev, ki so opravili z 42.195 metri, na čelu katerih je bil Ugandčan Stephen Kiprotich.

Vzdušje med množico je bilo izjemno, številni so le obžalovali, da je že konec olimpijskih iger. Drugi so poudarjali, da so tukaj še paraolimpijske igre, za katere so medtem prodali že več kot dva milijona vstopnic. Nekateri pa so se upravičeno spraševali: kaj bo jutri? Gospodarska kriza se med igrami ni razblinila, šova bo konec, vsakdanje skrbi bodo ostale. Koliko bo ostalo športnega zanosa, ki je preplavil London in Veliko Britanijo?

Klubi in šole odpirajo vrata
Na drugo vprašanje prireditelji in vlada zagotavljajo, da imajo odgovor. V okviru programi "Pridruži se" bo drugi konec tedna pet tisoč šol po vsej Veliki Britaniji odprlo svoja vrata in povabilo okoliške športne klube, da prepričajo in nanovačijo otroke. Dediščina in navdih generacije, ki sta vodilo in geslo londonskih iger, tako ne bo samo v zgrajenih objektih, temveč predvsem v novem športnem zagonu naroda. "Ni slaba ideja, mogoče vredna posnemanja."

Nesrečna ura razlike
Med tistimi, ki pa se jim igre zdijo čisto dovolj dolge, če ne predolge, smo predvsem novinarji. Skoraj tritedenski maraton se končuje, zdaj nas čaka samo še častni krog - kako se čim prej prebiti proti domu. Igre so bile velik uspeh za prireditelje in nadvse prijetne za obiskovalce ter navijače, a za novinarje? "Bolj tako tako. Dobro smo občutili, kje in kako se je varčevalo pri stroških." Osebno me je sicer najbolj pestila časovna razlika - ko je bilo dneva konec je bila ura v Sloveniji ena zjutraj, članki so pa najbolj prišli do izraza v dopoldanskih urah, ko pa je bila tukaj ura manj. Čas za spanje: 3, 4, 5 ur. "Pa pustimo to ..."

Preveč britanska zabava?
Britanci trdijo, da so bile ljudske igre, a na srečo nismo videli kakšnih množičnih fizkulturnih šovov a la Arirang, kvečjemu zadovoljne in duhovite "ustvarjalce iger". Hkrati prireditelji ponosno zatrjujejo, da boljše olimpijske zabave še ni bilo. "Roko na srce, vse je bilo preveč britansko ... Odprtje, prijaznost, pravila, zdaj celo še zabava," je bila pritožba Brazilca, ki sicer v Londonu dela in živi že desetletje.

"Se strinjam!" London 2012 je bil krasna zabava, a predvsem britanska zabava, s priokusom sveta. Brazilci za Rio 2016 obljubljajo drugače: "To bo svetovna zabava, s priokusom brazilskega!"

Kaj Rio, kmalu bo že Soči
"Bomo videli čez štiri leta, ni druge," in začnem premlevati, ali bi se mogoče raje izplačalo Rio de Janeiro obiskati za "Copa do Mundo" (kopa du mundu) ali za "Jogos Olimpicos" (žogas olimpikos). V tem trenutku se na novinarsko postajališče pripelje rdeči londonski dvonadstropnik z oglasom, na katerem svetlolaska v bikiniju s "snowboardom" leti iz zasneženega Kavkaza na črnomorsko plažo. "Vidimo se v Sočiju 2014".

Iz Londona