Besedna zveza "olimpijski turisti" me preprosto razjezi. V redu, kakšen športnik res pusti neprepričljiv vtis, ki ga po možnosti še poslabša s kakšno prehitro izrečeno mislijo, pri čemer gre del krivde tudi na novinarje, ki zahtevamo izjavo že prve trenutke po porazu ali neuspehu. A to je predvsem vtis - neuspehi in bolečina razočaranja so daleč najhujši za športnika samega, trenerja, selektorja, družino, šele tam daleč na obzorju so javnost, mediji in država. Predvsem pa so merila za nastop na poletnih ali zimskih OI zelo jasna.

Jasno določene norme in poti
Mednarodni olimpijski komite je določil okvirno število športnikov po posameznih športih, bistveno pa je, da skupno število v Londonu 2012 ni preseglo številke 10.500. Nato so norme in sisteme kvalifikacij določile svetovne panožne zveze, zatem sledi še sito nacionalnih olimpijskih komitejev in seveda sama konkurenca znotraj posamične države. Majhen delež mest se na podlagi Coubertinovega načela "Pomembno je sodelovati" podeli tudi eksotom, pri čemer pa Slovenija ne pride v poštev.

Torej - norme in pravila za uvrstitev so znana že dolgo pred samimi olimpijskim tekmovanjem in vsakdo, kdor pride do OI, je tam zasluženo in upravičeno, pa naj se "davkoplačevalec" še tako pritožuje nad brezkrvnim ali preslabim nastopom ali pa premalo spodbudno in zabavno izjavo.

Same igre "časti" MOK
In smo pri očitku: "Koliko mi za ta turizem plačujemo?" Za nastopanje športnikov na olimpijskih igrah posamezni državljani ne prispevajo ravno veliko, saj MOK krije tako potne stroške kot nastanitev tako športnikov, trenerjev kot tudi funkcionarjev. Tako kot za športnike tudi za zadnji dve kategoriji obstajajo kvote. Za nameček je MOK v zadnjih obdobjih začel namenjati tudi nekaj denarja za zaključne priprave, mladim obetajočim športnikom pa so na voljo tudi štipendije MOK-a. V preteklem šolskem letu je OKS razpisal 172 štipendij. Zdaj tudi veste, kam gre del denarja "edino zveličavnih pokroviteljev". ("Ponosni smo, da sprejemamo samo kartice ..., točimo pijačo ... itd.")

Dejstvu, da je večina olimpijskih športov večinsko financiranih iz javnih sredstev, bo težko ubežati, saj lahko na trgu preživi lahko le peščica. Delitev pogače in rangiranje športov pa je stvar športne strategije. "Dorečena gor ali dol, takole je."

Tekma se vidi, treninga pa ne
"Ah, z nekaj treninga bi pa tudi jaz izpolnil kakšno normo v "levem" športu." Osebno vem, da ni variante, da bi mi to uspelo, ker je prepozno. Za skorajda vsakim nastopom gre za leta, desetletja treninga in odrekanje ter predanost športu, nekateri pa so tudi samo tako blagoslovljeni s talentom, da jim uspe priiti do iger tudi v samo nekaj letih. "No, mogoče bi po vsem tem "sprehajanju" po Londonu bil celo malce konkurenčen v hitri hoji, a kaj, ko vemo, da tam v resnici vsi grešijo s poltekom."

Dlje si na igrah, bolj si želiš domov
In za konec še: "Nastopiš, izpadeš in imaš dva tedna počitnic." Ne, gre čisto tako, saj le manjšina športnikov ostane v olimpijski vasi celotno obdobje iger. Pa tudi tisti, ki so zaradi urnika tekmovanj prisiljeni v podaljšano bivanje, se hitro nalezejo sindroma spremljevalcev delegacije in novinarjev: "Odštevamo dneve do vrnitve domov kot v vojski."

Rio in Brazilija vabita
Torej, če ste nezadovoljni s slovenskimi nastopi v Londonu in mislite, da bi se odrezali bolje, ali preprosto želite postati "olimpijski turist", pot pod noge do najbližjega kluba, zavihajte rokave in na trening ter se z veseljem vidimo v Riu de Janeiru 2016.

Iz Londona