Razprava o močeh sanjskih moštev in želji Kobeja Bryanta, da bi z londonsko izdajo "sanjačev" po priljubljenosti in uspehu presegel prvo izdajo, je že malo razvodenela, vendar ni dvoma, da se splača potruditi in v živo ujeti šov najboljših košarkarjev na svetu. Ponedeljkov cilj dneva je bila tako zaključna tekma predtekmovanja ZDA - Argentina.

Dvojna ali celo trojna akreditacija
Biti na poletnih olimpijskih igrah in ne videti "dream teama" je svojevrsten greh tako med navijači kot novinarji. Ogorčen boj za ogled tekem ameriške košarkarske reprezentance ne poteka samo med obiskovalci, temveč tudi predstavniki sedme sile.

Olimpijska akreditacija, še posebej tista lastnika medijskih pravic, kot jo imam v okviru RTV Slovenije, načeloma odpira vrata vseh športnih prizorišč v Londonu. A obstajajo častne izjeme, kot so slovesnost ob odprtju in na koncu, plavalni finali, finale moškega teniškega turnirja in seveda prav vse tekme košarkarjev ZDA.
Te dodatne vstopnice za akreditirane se delijo po ključu nacionalnih olimpijskih komitejev, pri čemer Sloveniji v povprečju na tekmo pripadajo tri vstopnice v košarkarski raj. Pomanjkljivost teh pa je, da s tem ne moreš v tako zaželeno mešano cono in s tem do stika z igralci, izjav in gradiva za zgodbe. Za tak privilegij si je treba izboriti še dodatno "vstopnico" - zeleni ali modri trak za rokav, ki pa so ob mojem prihodu seveda že pošli.

Kako biti na dveh mestih hkrati?
Ker je bil ob 21. uri po londonskem času tudi sprejem za srebrnega Primoža Kozmusa, je bilo jasno, da bom del tekme, ki se je začela ob 22.15, zamudil. Po uradnem delu in krajšem pogovoru s trenerjem Boštjana Mačka (zgodba o njem še sledi), sem se v pol ure že znašel pred dvorano v Olimpijskem parku. Zamudil le 15 minut igre in videl izenačen ter atraktiven konec polčasa, kjer pa je bilo, roko na srce, skoraj manj obrambe kot na tekmi vseh zvezd. Pač tekma ni bila usodnega pomena za nobeno stran.

V nadaljevanju pa na žalost prepolne novinarske tribune Kevin Durant ni dopustil tesne tekme in ena, dva tri je prednost ZDA eksplodirala. Par trojk in bilo je +10, še nekaj zmede pri Argentincih in slabo zapiranje pod košem in že je bilo krepkih +20 za Američane.

Praznih rok do stika s "sanjači"
Po tekmi sem z nekaj prepričevanja in predvsem čakanja, da se je mešana cona malce sprazni, le lahko vstopil v mix-cono, a za visoko ceno. Moj argument je bil, da začutim vzdušje, odnos superzvezdnikov. Izjemoma sem dobil spremljevalca, a tudi "no photo, no questions, no recording" (brez slikanja, brez spraševanja, brez snemanja). Novinarsko porazen dogovor, osebno pa zanimiva izkušnja.

Pristal sem naravnost pred krvnikovm "gavčev" Kevinom Durantom. "Drugi polčas je bil takšen, kot želimo tu igrati. Nisem se oziral, kje je črta (za tri točke). Ko sem ujel žogo, sem jo vrgel," je bil hladnokrven Durant, čigar samozavest bi lahko v zraku rezal z nožem. Pristopi LeBron James in povzame razplet tekme: "Ko zadeneš nekaj lahkih košev pod obročem, se odpre prostor za trojke in videli ste, česa je sposoben KD."

Če bi se zalomilo, so tu še navijači
Dvoma ni, vse razen košarkarskega zlata bo za ZDA polom. Fizično, tehnično in skakalno so premočni, ena izenačena tekma z Litvo in tesen 1. polčas z Argentino sta bila ustrezni svarili za varovance trenerja "K-ja".

Če bi se ob ustrezni obrambi nasprotnika in slabem dnevu le zataknilo, pa imajo Američani še enega aduta - navijače. V Londonu živi dobra polovica izmed okoli 200 tisoč Američanov, ki prebivajo v Veliki Britaniji, hkrati pa lahko računajo na močno anglo-ameriško navijaško zavezništvo.

Neuspeh ZDA dober za košarko na OI-ju
A ta podpora le ni brezpogojna. Ob odhodu domov sem na Javelinu srečal londonskega Američana Scotta, odetega v "zastavo zvezd in črt", ki se je rade volje razgovoril o videnem na zadnji košarkarski tekmi v Olimpijskem parku (izločilni boji bodo potekali v veliko večji O2 Areni).

"Če ne bo tu zlata za ZDA, bo to veliko večje presenečenje kot Atene 2004."

"Vem, samo po tiho si tega še zdaleč ne želim. Najprej, zaradi blatenja pravega "dream teama", potem pa predvsem zaradi same košarke."

"Kako to? Ves v ameriških barvah in hripavega glasu pa tako razmišljanje."

"Veš, sam sem najprej oboževalec lokostrelstva, potem košarke. Tudi sam streljam, sem le v deželi Robina Hooda. Za lokostrelstvo ni nič boljšega, kot da Južna Koreja občasno tudi izgubi kakšno zlato. In za košarko je isto: če bi Američani izgubili, ni možnosti, da bi se uresničil načrt Davida Sterna, da bi spremenil olimpijsko košarko po zgledu impotentnega nogometnega turnirja. Američani se želimo za poraze maščevati z obrestmi."

Iz Londona