Nenadna upokojitev, nato zahtevna vrnitev, ki se je po lanskem bronu na SP-ju v Daegu zdela kot sanjska, se je letos pošteno zapletla. 59 dni pred branjenjem olimpijskega naslova je prek "čivka" obvestil, da je odpustil trenerja. A samostojna vadba v osami se je bogato obrestovala: osvojil je drugo olimpijsko medaljo. Zdaj napoveduje, da si želi nastopiti še na igrah v Riu de Janeiru 2016.

Primož Kozmus, z vami smo bili priče enemu čarobnemu večeru. Kaj vam je rojilo po glavi, da ste še za pol ure obsedeli na stadionu?
Šlo je za slavje in predvsem srečanje z navijači, za katere sem si vzel čas, saj so me prišli sem spodbujati. Mislim, da je to prav in da so to najlepši trenutki.

Olimpijskega zlata niste ubranili, je pa zato tukaj olimpijsko srebro. Kako ste zadovoljni z njim?
Zagotovo sem zadovoljen z njim! Ko potegnem črto pod celo sezono, je to res velik uspeh zame. Pars si je zaslužil zmago, mogoče niti ne toliko zaradi tega metanja nocoj, ampak zaradi tega, kar je pokazal čez vso sezono.

Ali je bilo zlato ulovljivo?
Pars in s tem zlato sta bila nocoj dosegljiva. Poskušal sem se zbrati za "zlati" met, ampak mi ni uspelo. Tehnično meta nisem naredil tako, kot bi ga moral. Ampak v redu, jaz sem zelo zadovoljen, srebro je fantastično!

Ste bili pred prihodom v London kaj zaskrbljeni zaradi neprepričljive forme?
Težko mi je bilo, ker se forma ni in ni vzpenjala, a je zadnji trening v Brežicah pokazal, da gre na bolje. Sprejel sem nekaj tveganih odločitev in izšlo se mi je.

Lahko primerjate nastop pred štirimi leti in zdaj?
V Pekingu sem bil bolje pripravljen, tam je bilo tehnično sicer tudi slabše, a sem bil fizično bolj natreniran. Vzdušje je bilo povsod odlično, užival sem na obeh tekmovanjih, morda tukaj celo bolj.

Ste mislili, da bo za zlato zadostoval "samo" met čez 80 metrov?
Nisem pričakoval, da bo v finalu samo en met čez 80 metrov, glede na to, da sta bila dva čez že v kvalifikacijah. Mislil sem, da bom tudi sam vrgel čez to mejo. Prvi met je bil dober, korekten, potem sem ga začel lomiti. Ko sem nato hotel metati na polno, sem tehnično padel. Tega sem se bal, in točno to se je zgodilo. Ampak na srečo so bili tudi drugi slabši.

Med tekmovanjem ste se spopadli z dvema prekinitvama. Enkrat zaradi vašega drugega meta, ko je kladivo obviselo v mreži.
(smeh)

Drugič zaradi finala šprinta moških na 100 m. Ali se da zbrati v takšnih trenutkih?
Zagotovo je tudi za nas "stotka" nekaj posebnega. Koncentriral sem se sicer na zadnji met, vendar sem vseeno s kotičkom očesa pogledal šprint. To je največji dogodek olimpijskih iger in sem vesel, da sem bil tam.

Ste verjeli, da bo že vaš prvi met dovolj za srebro?
Ne. Želel sem si čim daljše mete, ampak te velike tekme so skoraj vedno kar nekoliko čudne. Prvi meti so lepi, tako na "easy". Ko pa hočeš nekaj na hitro in na silo pa kladivo ne potegne daleč. Na koncu so za odličja zadostovali res nekoliko kratki meti, ampak dobro je, da sem bil med njimi.

Po treh zaporednih neuspešnih metih ste pristopili do ograde in pomočnika pri treningu Primoža Četrtiča. Kaj sta se pogovarjala?
Zadnja dva meseca sem najtesneje sodeloval s Primožem. Njegova naloga je bila, da posname met in pogleda tehnične napake ter mi tudi kaj svetuje. Tokrat sem jaz vedel, kaj je narobe, še zdaj vem, kako bi moral narediti, a mi tega v zadnjih dveh metih ni uspelo popraviti.

Pokazali in dokazali ste, da ste tako imenovani slovenski "starci" res nekaj posebnega, saj ste v Londonu osvojili prav vse štiri medalje za Slovenijo.
To je generacija, ki res držimo slovenski šport gor. Bomo videli, koliko nas bo še nadaljevalo, jaz upam, da še veliko. In gremo dalje, še za ene olimpijske igre lahko potegnemo.

Potem je Rio de Janeiro 2016 vaš naslednji izziv?
Tako je!

Kako to, da ste po tako viharni sezoni na najpomembnejši tekmi spet v vrhu?
Sezono je bila res težka, zato sem tega srebra tudi tako zelo vesel. So pa težave, takšne in drugačne, veliki izzivi, izziv se je pobirati. Imam velike izkušnje in se znam potegniti iz težav. Dejansko že imam toliko staža, da se znam izkopati iz neprijetnih položajev.

Ali zdaj prihaja slavje in čas za družino?
Zagotovo! Najprej bom tukaj v Londonu še nekaj dni s prijatelji in z navijači, mislim, da bomo osvojili slovenski pub. Potem pa grem seveda domov k družini.

Iz Londona