Zadnje treninge na Pokljuki je opravil prejšnji torek, v četrtek pa je sledila pot v Rusijo, kjer celotna biatlonska ekipa že spoznava zahtevne proge in spremenljive razmere. 28-letni Bauer se je letos le na uvodni tekmi na Švedskem zavihtel med najboljšo deseterico v svetovnem pokalu, zato upa, da mu bo uvrstitev sezone uspela prav na olimpijskih igrah. Pred štirimi leti je dokazal, da je na največji tekmi zmožen iz sebe iztisniti največ.

V Vancouvru ste bili zares blizu odličju. Se velikokrat spomnite te tekme?
Šlo je le za okoli deset metrov. Zadovoljen sem bil s četrtim mestom, trije tekmovalci so bili takrat boljši. To je bila super uvrstitev, dokazal sem sebi, da sem sposoben biti v vrhu. Takrat se nisem obremenjeval z izidom in dosegel sem visoko mesto.
Kakšni so cilji v Sočiju?
Forma se stopnjuje, občutki so pravi. Pomembna je psihološka priprava za tako veliko tekmo. Že sodelovanje na teh igrah je zame svojevrsten uspeh. Želim si uvrstitev med deseterico. Želel bi se približati četrtemu mestu iz Vancouvra, čeprav ne bo lahko, kandidatov je zares veliko. Vrh je še širši kot pred štirimi leti. Veliko je odvisno od razmer.
Letošnjo sezono ste začeli z devetim mestom v Östersundu, potem pa niste več ponovili uvrstitve med deseterico.
Sezona se za zdaj ni izšla po načrtih. V biatlonu samo ena malenkost ne deluje dobro, pa je vse skupaj videti zelo slabo. Ostajam optimist, saj me od svetovnega vrha ločijo le malenkosti.
Kakšne so proge v Sočiju, kjer ni veliko tekem svetovnega pokala?
Lani smo bili priča zelo spremenljivim razmeram, Soči leži na vremensko zelo pestrem območju. Možni so tudi snežni meteži in veliko nihanje temperatur. Zelo pomembno bo dobro delo servisne službe - mi imamo zelo dobro. Nihče izmed tekmovalcev se ne bo počutil kot doma, saj tu ni bilo veliko tekem. Tehnično zahtevni spusti in strmi vzponi mi odgovarjajo.
Žal v Sočiju ne bo mešane štafete, ki je pred dvema letoma v Ruhpoldingu osvojila srebrno odličje na svetovnem prvenstvu.
Vsem nam je žal zaradi tega, a zdaj ne moremo več ničesar spremeniti. Dokazali smo, da smo vedno lahko v igri za medalje, a so nam zaprli vrata.
Koga najbolj cenite v biatlonski karavani?
Vsekakor starejše tekmovalce, ki so že dolgo v vrhu. Moja vzornika sta bila Ole Einar Björndalen in Raphael Poiree, pri Slovencih pa Janez Marič, ki je z zgodovinsko zmago v Östersundu pred več kot desetletjem dokazal, da lahko tudi Slovenci posegamo po najvišjih mestih. To je bila dodatna spodbuda za vse nas.
Kako je vplival prihod Jakova Faka v reprezentanco?
Zdaj smo tudi mi pridobili samozavest. Na treningih ne zaostajamo za njim. To je zelo pomembno tudi za štafetni nastop, kjer smo z njim seveda precej bolj konkurenčni.
Na katerem prizorišču v svetovnem pokalu najraje tekmujete?
Rad imam strme klance in hladno podnebje, vsekakor rad tekmujem v Skandinaviji. Tudi Oberhof mi je všeč. Največ ljudi je v Nemčiji, tam je zares lepo tekmovati. Tudi v Anterselvi in v Hochfilznu je vedno odlično vzdušje.
Pred začetkom letošnje zime ste dosegli veliko zmago zunaj tekmovalnih aren - končali ste diplomo z naslovom "Struktura tekmovalne uspešnosti na svetovnem prvenstvu v biatlonu 2013". Prejeli ste oceno deset.
Študij je trajal kar dolgo. Odločil sem se, da končam pred olimpijskimi igrami. Hotel sem iti sproščeno v olimpijsko sezono. Uspelo mi je. Zdaj imam naziv profesorja športne vzgoje, čeprav se ne vidim v tem. Nameravam še kar nekaj let vztrajati v vrhunskem športu, če bo le zdravje dopuščalo.
Zelo radi imate filme. Katere si najraje ogledate?
Na pripravah so velikokrat dolgi večeri. Potrebujemo kakšen odklop, zato si rad pogledam kakšen film. Rad imam neodvisne filme, predvsem evropske. Hodim tudi po filmskih festivalih. Ko sem pisal diplomsko nalogo, sem jih moral precej skrbneje izbirati, saj ni bilo veliko časa.
Radi imate tudi alpinizem. Kako resno se ukvarjate z njim?
Zelo uživam v naravi. Rad imam jadralno padalstvo, plezanje, turno smučanje. Po karieri se bom bolj posvetil alpinizmu.