O olimpijskih igrah v Sočiju smo se pogovarjali z dobro poznavalko Rusije Vlasto Jeseničnik, ki je RTV-jeva dopisnica.

Kako so se Rusi izkazali kot gostitelji? V dneh pred igrami je bilo nemalo težav, zdaj pa se zdi, da vse teče kot dobro naoljen stroj.
Pred igrami in ob začetku iger je bilo precej kritik, zlasti v zahodnih medijih. A treba je priznati, da se prireditelji res trudijo. Na začetku smo imeli novinarji težave z internetom, vsi hoteli še niso bili dokončani, nekateri kolegi so se pritoževali nad znanjem angleščine prostovoljcev, varnostni ukrepi so izjemno strogi. Vzdušje sredi iger in zdaj ob koncu je odlično. Mislim, da bo po končanih igrah vendarle prevladala ocena, da so bile igre dobre. Vsekakor so Rusi vanje ogromno vložili.

O teh igrah se je veliko govorilo kot o Putinovih igrah. Je v ruski javnosti to predstavljeno kot njegov uspeh?
Igre so v domačih, državnih medijih predstavljene kot uspeh Putina in kot uspeh Rusije. Rusija je dokazala, da je sposobna organizirati tako megalomanski dogodek, kot so olimpijske igre.

Putin je kar nekoliko v ozadju, kajne?
Bil je seveda na odprtju iger, ogledal si je tudi nekaj dogodkov, umetnostno drsanje, pa hokejske tekme ruske reprezentance. Povsem nepričakovano je obiskal tudi avstrijsko hišo in našim sosedom naredil veliko reklamo.

Kaj pa domačini? Kako prebivalci Sočija dojemajo te igre?
Govorila sem z veliko lokalnimi prebivalci. Moram reči, da so vsi veseli, da igre končno potekajo. Zadnja leta, ko so gradili olimpijske objekte, nove ceste, novo železniško progo, so bile zanje res težka. Velikokrat so namreč ostali brez vode, elektrike, bilo je ogromno prahu, hrupa ... So pa še vedno negativni odzivi, veliko je kritik, da je bilo ukradeno ogromno denarja. Nekateri podjetniki so uspeli priti do odličnih pogodb, a ob tem je izginilo veliko denarja. Domačini v Adlerju so mi povedali, da so si po ukazu mestnih oblasti morali narediti nove rdeče strehe. Da bi bilo tudi iz zraka vse videti lepše. V Adlerju je letališče, in ko letala pristajajo, se mesto vidi. Govorila sem z ljudmi, ki so jim podrli hiše na območju olimpijskega parka v Adlerju, kjer so postavili nove stadione. Izgubili so hiše, v zameno pa dobili majhna stanovanja. Glede tega je precej kritik, veliko ljudi opozarja, da so mnogi delavci, ki so tu garali mesece in leta, ostali brez denarja. Delavci, ki so prišli v Soči iz Uzbekistana, Tadžikistana, severnega Kavkaza. Teh zgodb je ogromno. Pa zgodb o uničenem okolju, kršenju človekovih pravic.

Kaj pa bo s temi stanovanji, ko jih bomo novinarji in preostali udeleženci iger zapustili? Kdo bo živel v njih?
Tudi o tem sem govorila s prebivalci Sočija. Stanovanja v olimpijski vasi v Adlerju bodo na prodaj. Okoli 3.200 evrov bo treba odšteti za kvadratni meter. Druga stanovanja, ki so tudi manj kvalitetna, bodo dobili zaposleni v državni upravi, se pravi policisti, vojaki, učitelji, zdravniki ... Veliko teh hotelskih apartmajev, v katerih trenutno živimo novinarji, bodo predelali in jih dali v najem zaposlenim v javni upravi.

Ruski mediji dajejo največ poudarka hokeju.
Tako je, vsi so pričakovali Rusijo v finalu, razočaranje, ker jih v finalu ne bo, je velikansko. Ruska javnost je od svojih športnikov na domačih igrah pričakovala veliko, največ prav od hokejistov. Ekipa zvezdnikov, ki igrajo v ameriškem NHL-u, je zelo razočarala. Takoj po tekmi s Finci, ki so jim preprečili pot v polfinale, se je začelo iskanje krivca. Splošna ocena je, da so bili v reprezentanci odlični posamezniki, ki pa niso igrali kot ekipa. In seveda, kriva sta tudi trener in strokovna ekipa. Znanec mi je po tekmi Rusija - Slovenija, ki so jo risi po odlični igri sicer izgubili, poslal SMS. Čestital je za igro Slovencev, ob tem pa napisal, da je razlika med slovensko in rusko reprezentanco v tem, da Slovenci dajejo gole, ko lahko, Rusi pa, kadar želijo. Po tekmi s Finci se mi je znova oglasil. Takrat mi je razočarano priznal, da med slovenskimi in ruskimi hokejisti ni nobene razlike. Oboji so prišli do četrtfinala. Ruski navijači so poraz domače reprezentance težko preboleli. Hokej je vendarle kralj zimskih športov. Vstopnic za finale je menda zdaj več kot dovolj. Še dobro, da so fantastično nastopili ruski umetnostni drsalci in da je Rusija po osvojenih medaljah v vrhu. V primerjavi z igrami v Vancouvru so Rusi zelo uspešni.

Kdo pa je zanje tuja zvezda? Govorimo spet o hokejistih?
Da, na prvem mestu so spet hokejisti in umetnostni drsalci. Rusi najbolj spremljajo tiste športe, ki so njim zanimivi, to pa je poleg prej omenjenih še biatlon.

Soči je znan kot poletno letovišče. Kateremu sloju pa je prvotno namenjen?
To mesto je v carskih in v sovjetskih časih veljalo za mesto elite, čeprav so sem iz vseh koncev nekdanje Sovjetske zveze prihajali tudi delavci. Mesto slovi po sanatorijih, zdravilni mineralni vodi, blagem podnebju. Ni bilo enostavno priti sem, ker je bil Soči vedno drag. Za potrebe olimpijskih iger je bilo zgrajenih ogromno hotelov, tudi najdražjih, s štirimi, petimi zvezdicami. Cilj mestnih oblasti je, da bi sem prihajal ruski srednji razred. Putin je dejal, da se ne sme spremeniti v mondeno letovišče. Čeprav bo sobe v dragih hotelih treba napolniti ... Zgradili so več kot 20.000 sob, cene bodo morali spustiti.

Le nekaj kilometrov od olimpijskega parka je Abhazija. Ali je mejni prehod odprt?
V času olimpijskih iger je meja z Abhazijo zaprta, obmejno območje je del širše varnostne cone, ki jo nadzorujejo ruske varnostne sile. Po kratki rusko-gruzijski vojni 2008 je Rusija priznala neodvisnost Abhazije in Južne Osetije. Predstavniki gruzijskega olimpijskega komiteja na igre niso prišli, pomembno pa je, da na igrah sodelujejo gruzijski športniki. Odnosi med Tbilisijem in Moskvo se vendarle počasi otopljujejo. Mimogrede, zaradi zaprte meje so odlične abhazijske mandarine v Sočiju zdaj tako drage. Abhazijci se pritožujejo, da mandarin ne morejo izvažati.

Iz Sočija