Že 20 let mineva od njegovega prvega nastopa na olimpijskih igrah, 20 let po neposrečenem debiju v domačem Lillehammerju je v Sočiju z 12. olimpijsko medaljo, sedmo najžlahtnejšo, svojemu zlatemu statusu, ki ga uživa v biatlonski karavani, natrosil še nekaj karatov.

Prva favorita ostala brez medalje
Njegova zmaga v šprinterski preizkušnji je brez dvoma vsaj majhno presenečenje, saj je v zadnjih treh zimah na tekmah za svetovni pokal zmagal enkrat samkrat, mesta na najvišji stopnički, kjer je bil sam aboniran več kot desetletje, pa prepustil rojaku Emilu Heglu Svendsenu in Martinu Fourcadu. Na koncu najkrajše preizkušnje sta oba poklapana zapuščala olimpijski stadion, Björndalnu pa se je smejalo do ušes.

Imel sem občutek, da bo njegov dan
Ko sem ga opazoval na ogrevanju, sem videl iskrico, ki tli v šampionu, da tudi pri 40 letih lovi olimpijsko slavo, čeprav se mu ni treba več dokazati. Po sijajnem prvem krogu sem imel občutek, da bo tokrat njegov večer. Občutek me ni varal.

Recept? Treba je verjeti in vztrajati
A zakaj sploh vztrajati tako dolgo, ko je jasno, da simultank več ne more ponavljati, da so stopničke redke, kaj šele zmage? "Življenje je prekratko, da bi obupal. Vedno potrebuješ nekaj, da te žene naprej. Imel sem nekaj slabših sezon, a moja motivacija ni bila nikoli vprašljiva. Zato nikoli nisem imel težav, da sem dan za dnem opravil vse naporne treninge. Ta odločitev je bila najpomembnejša in to je najbrž tudi razlog, da sem danes tukaj," je razlagal po zmagi. In to - motivacija in vera v uspeh kljub številnim preprekam - je le še razlog več, da si zasluži naziv legenda. Nekdo, ki je uspešen, nekdo, ki je vzor, in nekdo, ki predstavlja navdih.

Konkurenca mu je zmago privoščila
A Björndalen ni tak le v mojih očeh. Ko so biatlonci drug za drugim odhajali mimo mešane cone, so ob pogledu na semafor le kimali, v izjavah za javnost pa spoštljivo govorili o velikem Norvežanu. Uspeh so mu privoščili tako v slovenskem taboru (izjavi Petra Dokla in Klemena Bauerja) kot v drugih krogih.

Vsi so privoščili tudi Kasaiu
Zakaj? "Glejte, on je temu športu tako veliko dal. Je pravi šampion. Danes je imel odličen material, a je kljub zgrešenemu strelu 'šolal' tekmece. Tako je ob koncu kariere. Najbrž tudi ni bilo človeka, ki pred dnevi ni privoščil 41-letnemu Noriakiju Kasaiju zmage," mi je povedal slovenski trener Uroš Velepec.

Izzvali so srečo
Velepec dobro ve, da je biatlon šport, v katerem se mora za uspeh poklopiti marsikaj, včasih je treba srečo tudi izzvati. "Vedeli smo, da je Jakov Fak zaradi bolezni izpustil preveč treningov in ni imel možnosti za medaljo. Pred štirimi leti je imel srečo s pogoji, tokrat smo poskušali s tem, da smo ga postavili v tretjo skupino. Hitra analiza kaže, da zaradi tega ni izgubil nič, poteza pa ni prinesla nobene prednosti," mi je razlagal Velepec, ki je bil zadovoljen s Fakovim izhodiščem pred zasledovalno tekmo.

Iz Sočija