Ta besedica je bila v zadnjih sedmih letih, po uspešno osvojeni kandidaturi Ria de Janeira, izgovorjena neštetokrat, največkrat seveda z negativnim prizvokom.

Ampak organizatorji so vsemu preostalemu svetu, ki si je belil glavo zaradi tega, vseskozi zatrjevali, da bo do leta 2016, sploh do avgusta, vse tako, kot mora biti. In moram priznati, da sem bil od prihoda v nedeljo popoldne pa do včeraj prepričan, da so imeli kar prav. Resda je uradni avtobus od medijske vasi do mednarodnega novinarskega središča, kjer imamo svoje prostore in tudi terenski studio, kakšen dan potreboval 10 minut, kakšen tudi 20 minut več od predvidenega voznega reda, ampak to je vse v mejah normale.

Včeraj pa, ko sem prisedel k televizijskim kolegom v najet avtomobil z vsemi uradnimi oznakami in olimpijskimi dovolilnicami, namenjeni smo bili v olimpijsko marino, ki je med najbolj oddaljenimi prizorišči, v bližini slovite Copacabane, sem spoznal, da promet nekako deluje le na prej omenjeni relaciji medijska vas – novinarsko središče. Dokler smo bili na tako imenovanem olimpijskem pasu, ki je začel kolikor toliko delovati šele v ponedeljek, je še šlo, a kaj ko tega pasu ni povsod. Bližje Copacabani smo bili, večja gneča je nastajala, dokler se promet ni popolnoma ustavil.

Nam Evropejcem se vedno mudi, tudi na olimpijskih igrah, tako da je promet, ki se za nekaj minut ustavi, včeraj sem prav gledal na uro in ugotovil, da se enkrat nismo premaknili kar 10 minut, že povzročil paniko v avtomobilu. Medtem so se nam domačini, vajeni tega, privoščljivo smejali. In sem še enkrat ugotovil, da smo vsem pripravam navkljub na prve olimpijske igre v Južni Ameriki pravzaprav preslabo pripravljeni.

Kljub peturni časovni razliki in kljub več kot 24 ur dolgemu potovanju na drugo celino smo še vedno naravnani evropsko, zato nas vsaka razlika od naših meril toliko bolj zmoti. In če ne bomo kmalu spremenili te miselnosti, nam bo do 21. avgusta, ko se bodo igre končale, zelo težko. Promet zagotovo ne bo nič manjši, seveda, nasprotno – med igrami šestinpolmilijonski Rio pričakuje pol milijona turistov oziroma ljubiteljev olimpijskih iger, ki nimajo možnosti uporabe uradnih prevozov, zato bo prevoz velika težava. Preostane nam torej, da se čim hitreje privadimo na tukajšnje razmere in upamo na najboljše. Bomo pa toliko bolj zadovoljni, ko se ob koncu avgusta, z vsemi brazilskimi vtisi, tudi prometnimi, vrnemo v domovino.