Upokojeni sodelavec TV Slovenija je na olimpijskih igrah v vlogi režiserja prenosov sodeloval na sedmih poletnih in dvojih zimskih olimpijskih igrah. Prvič ga je ta čast doletela leta 1984 v Los Angelesu, ko je za vrhunsko delo prejel celo nagrado emmy. Pred upokojitvijo pa je zadnjič sodeloval leta 2008 v Pekingu. Če so olimpijske igre zbor najboljših športnikov in za "turiste" bolj kot ne ni več prostora, pa je geslo "pomembno je sodelovati, ne pa zmagati" očitno še vedno prisotno pri različnih službah, ki spremljajo igre, ugotavlja 79-letni Škodlar: "Na olimpijskih igrah se sukajo ljudje, ki nimajo pojma. Tu gre za različne obrobne službe. Veliko je neprofesionalnih ljudi. Celo med kamermani."

Kakšne igre v Riu pričakujete? Kar nekaj negativne publicitete je bilo glede onesnaženosti, varnosti, virusa Zika ...
Menim, da bodo to dobre olimpijske igre. Kar zadeva varnost, so Brazilci suvereni. Veste, kaj se dogaja v favelah. To je strupena policija. Je pa ta virus Zika malce nevaren, čeprav je bilo morda vse malce izmišljeno. Nisem prepričan, da se bo to pojavljalo v takšnem obsegu, kot se tega bojijo.

Povabili so vas, da že leta 1984 pomagate pri režiji prenosov olimpijskih iger iz Los Angelesa. Kako je nastalo to sodelovanje, kako se spominjate tistih časov?
Veliko adrenalina je bilo v meni takrat. Leta 1982 sem snemal svetovno prvenstvo v dviganju uteži v Ljubljani. Lahko bi šel pogledat evropsko prvenstvo v Beogradu, a sem raje ostal doma, se sprehajal po dvorani Tivoli in prenos je bil vseeno uspešen. Signal je oddajal tudi ameriški ABC. Opazili so moje delo in peti dan prvenstva je prišel k meni zastopnik ABC-ja za Vzhod in mi povedal, da me vabijo, da bi na olimpijskih igrah prenašal dviganje uteži. Leta 1983 sem prišel v New York, odpeljali so me na vseameriško prvenstvo v dviganju uteži, moral sem narediti tri desetminutne reportaže in s tem sem naredil test.
V LA-ju ste pustili pečat in pozneje dobili celo nagrado emmy. Kako to?
Že v Ljubljani sem prenose leta 1982 zastavil tako, kot se dela danes. Sicer sem delal le s petimi kamerami. Beno Hvala, ki je bil takrat direktor, je rekel: "Stane, delal boš dviganje uteži 10 dni, tam imaš majhen reportažni avtomobil in na razpolago boš imel tri kamere." Odvrnil sem: "Tovariš Beno, to boš kar ti delal, s tremi kamerami tega ne bom delal." Že takrat sem imel vizijo, da gledalcem predstavimo ozadje, kjer se marsikaj dogaja, in predpripravo tekmovalca, zato sem potreboval dodatni kameri. Izposodili smo si še en magnetoskop iz Beograda, tu pa smo imeli še magnetoskop H-1000, to je eno ploskev, na kateri se je vrtel le 45-sekundni posnetek. Božo Kožar in Dušan Hren, ki sta bila operaterja te "stvaritve", sta prek dvojnih zvez naredila tako, da smo ta signal videli tudi v reportažnem avtomobilu. In takrat sem prišel z idejo, da se lahko z dvema magnetoskopoma delajo počasni posnetki. In bilo je uspešno.

Verjetno ste imeli v Los Angelesu na voljo dovolj kamer ...
Imel sem 11 kamer, na stenah pa so bili tudi "videowalli", da so gledalci v dvorani videli vse, kar proizvajamo. Spomnim se, da je bila tam princesa Ana iz britanske kraljeve družine in me je presenetila, kako je krilila z rokami, ko je neki Japonec po uspešnem dvigu vedno naredil salto nazaj. Naredili smo zgodbo, kar je šlo v dnevnik ABC-ja, čeprav sem emmyja dobil, ker sem bil sestavni del te ekipe.

Ste bili tudi denarno nagrajeni za nagrado emmy?
Ne. Kakšne nagrade prinesejo še ček zraven, ta ga ni. Emmy je prišel kar po pošti v Ljubljano, saj nismo mogli zbrati 800 dolarjev za pot v ZDA, kolikor je stala samo večerja.
Sloveli ste tudi kot režiser prenosov iz Planice. So olimpijske igre povsem druga zgodba?
Ne, le da imaš na voljo več orodja. Sama postavitev kamer je podobna tistemu, kar sem delal v Planici. Še danes mi je žal, da nisem patentiral vzleta z mize. V Planici sem ugotovil, da če bi kamero dali malenkost po diagonali in bi bilo to enajst metrov stran od mize ter dvanajst metrov nižje od mize, in sicer v liniji mize, bi bil to najlepši vzlet z mize. In še danes je. Vsak gledalec lahko v počasnem posnetku vidi, kje in kdaj je skakalec zamudil.
Kateri šport za vas na olimpijskih igrah pomeni največji izziv?
Hokej na travi leta 2004 v Atenah. Ničesar nisem vedel o tem športu, ga je pa preprosto prenašati, če poznaš pravila. Zato sva z Jankom Bolko, ki je bil tehnični vodja na olimpijskih igrah, šla v Amsterdam in si pogledala eno tekmovanje. Malo sem bil v tistem reportažnem avtomobilu in režiser je po tihem in spontano delal prenos. Po prvem polčasu sem šel kar ven in rekel: "Janko, ne bo težav, bo pa težava, če ne bom poznal pravil. Privadil sem se, pogledal več posnetkov in potem je bilo preprosto. Je bilo pa naporno, že ob pol šestih zjutraj smo šli na prizorišče, v hotel pa smo se vrnili ob desetih zvečer. Štiri tekme na dan. Ne vem, kako sem zdržal. Pa še strašno vroče je bilo v Atenah.

Zadnje prenose ste pripravljali iz Pekinga, kajak in kanu na divjih vodah. Tekma kajakašev je bila zaradi Petra Kauzerja, ki je bil zrel za medaljo, tudi za vas najbrž nekaj posebnega ...
Malce težko mi je bilo, ker je Peter Kauzer po prvi vožnji vodil za dve sekundi, kar je ogromno. Kje je naredil napako v drugi vožnji, še danes ne vem, ko pogledam posnetek. Se je pa Petrov oče sprehajal ob progi in se ni odzval. Morda je bila ena napaka, da se je Kauzer od stene odrinil z veslom. Kolikor sem poznal pravila, to ne bi smelo prinesti kazenske točke. Peter ni prišel v finale in je končal na 13. mestu.
Se strinjate, da smo Slovenci neverjetno uspešen športni narod glede na število prebivalcev?
Seveda, smo športni narod, dobri smo skoraj v vseh disciplinah. Ampak premajhni smo. Premajhna država je, da bi dala največje šampione razen dveh: Tine Maze in Petra Prevca.
Ali režiserji na olimpijskih igrah naredijo veliko napak?
Veliko napak ni, saj te nenehno ocenjujejo. V ozadju je vedno "špicelj", ki sedi v nadzorni sobi, in ob vsaki napaki pokličejo.
Koliko teh opozoril ste prejeli v karieri?
Le eno - v Sydneyju. Južnoafričanom sem predstavil svetovni rekord v Planici. Magnetoskop ni vzel ven kasete. Ko sem odšteval in ko smo videli, da ni številk, sem zavpil total in total držali tistih 16 sekund, ko je bila "špica", ter takoj dobili klic.
Kakšne ljudi ste spoznavali v tem režiserskem poslu?
Nekaj dobrih ljudi in predvsem nekaj bleferjev. Teh je vedno več. Predvsem na olimpijskih igrah se sukajo ljudje, ki nimajo pojma. Tu gre za različne obrobne službe. Veliko je neprofesionalnih ljudi, celo med kamermani. Prijavijo se po spletu, imaš sicer nekaj vaj, kjer ugotovijo, ali si dober ali ne, vendar fantje tudi veliko lažejo. V Los Angelesu 1984 sem imel neko dekle Carlo, ki je prišla z akademije za kamermane, pa ni razumela nobenih mojih navodil, odgovarjala je le: "Yes, Stane." Seveda smo jo morali poslati domov.

Ste kdaj odslovili tudi kakšnega Slovenca?
Iz Torina smo morali nekoga poslati domov. Pa ni bil slab kamerman, ampak je imel druge oblike življenja.
Katere športe boste doma pred televizijo spremljali na igrah v Riu?
Vse, kar bo pametnega. Mogoče kakšnega sabljanja ne bom gledal.
Bi režirali prenos sabljanja?
Tudi slučajno ne. Ne vem, zakaj bi šel. Da se dva koljeta s tisto sabljo, to mi ne gre v glavo. Pa vsa čast Rudolfu Cvetku.