Njegovo življenje so že v otroštvu zaznamovale zdravstvene težave: pri osmih letih je zbolel za tumorjem v ustni votlini, bolezen pa se je pred časom znova ponovila.

Že kot najstnik je veliko časa preživel v gorah, od leta 1997 je bil inštruktor športnega plezanja, sodeloval pa je tudi v številnih odpravah: leta 1990 je bil član odprave na Nango Parbat, tri leta pozneje na Šišo Pangma, kjer se je na 7700 metrih zaradi ozeblin prenehal vzpenjati, pozneje pa so sledile še odprave na Gašerbrum in Južni Nilgiri. Leta 2000 je bil tudi fotograf in snemalec smučarske odprave Dava Karničarja na Mount Everest (povzpel se je do 7200 metrov), leta 2002 pa je z Urošem Samcem in Maticem Joštom preplezal prvenstveno smer po zahodni strani in prvi osvojil 6654 metrov visoki Peak 41 v Nepalu.

Dolga leta je bil urednik fotografije pri reviji Grif, njegova velika ljubezen pa je bila tudi glasba. Med letoma 1994 in 2000 je kot bobnar deloval z Vladom Kreslinom in Malimi bogovi.

Že od nekdaj si je želel plezati
"Po mnenjih zdravnikov je bilo že to popolno presenečenje, da sem sploh dočakal poletje. Po napovedih še prvega maja ne bi smel. Če je bilo po tej plati OK – sam sem mislil, da vse obstoječe težave pač sodijo zraven –, pa je šlo telesno z mano precej navzdol. Treba je bilo nekaj ukreniti. Tega se je zavedal predvsem oče in nekega poletnega dne sva se odpravila v hribe. Plezat. Zato, ker sem si plezat od nekdaj želel, in zato, ker sem moral migati, da bi ohranil vsaj skromno kondicijo," je o spopadu z boleznijo pri 9. letih zapisal v leta 2004 izdani avtobiografski knjigi Na beli steni, v kateri se prepletata dve zgodbi: o odpravi in vzponu na predtem še neosvojeni himalajski Peak 41 in Urbanovem otroštvu.

Z Urbanom Golobom so se pred leti pogovarjali v radijski oddaji Nočni obisk. Prisluhnete mu lahko v priloženem avdio posnetku.