Smuk sem tokrat poslušal na Cipresni gori, kjer so se začeli olimpijski deskarski boji. Tu je bilo danes največ gledalcev. Velika tribuna jih sprejme kar 8.000, še več pa bi jih bilo, če jo organizatorjem ne bi zagodlo vreme. Odplaknilo je namreč stojišča za dodatnih 4.000 gledalcev, ki so tako kljub vloženemu trudu v nakup vstopnice ostali pred vrati.

Olimpijske tekme so bile v prvih dneh dobro obiskane, celo preveč za tisto, kar nudijo. Vrste pred običajno zgolj enim šotorom za pijačo in jedačo so v Cypressu tako dolge, da se res ne splača čakati. Danes se je ljudska kača raztezala na več kot tristo metrih.

Večini, ki skoraj uro čakajo na sedemdolarsko štručko s klobaso in še za dolar dražje pivo, je skorajda vseeno. Nervoze ni bilo opaziti pri nikomur.

V odmoru med kvalifikacijami in finalom deskarskega krosa me je v dobro voljo spravil odličen DJ, stare džezstandarde je domiselno nadgradil s "scratchanjem", med finalom pa je bilo vzdušje na tribunah posebej naelektreno. Sploh takrat, ko je domači adut Mike Robertson že videl zlato medaljo, in nekoliko manj, ko mu jo je iz rok nekaj metrov pred ciljem izpulil Američan Seth Wescott.

Čas, da Hrvati vrnejo uslugo
V krosu so uživali tudi člani slovenske deskarske reprezentance alpskega sloga, ki pojutrišnjem odpotujejo v Panoramo, na drugi konec Kanade, kjer jih čaka trening z močno domačo reprezentanco. Najbrž ne veste, da imajo naši deskarji hrvaškega serviserja. Fanta z imenom Ivan Dobrila so zadolžili, da jim pripravi tako dobre deske, kot so slovenski biatlonski serviserji pripravili smuči Jakovu Faku. Čas, da Hrvati vrnejo uslugo, bo prišel zadnjo soboto iger.