Atletika, tenis, namizni tenis, plavanje, kotalkanje, umetnostno drsanje, hokej na ledu, sabljanje, nogomet, smučanje in seveda smučarski skoki so športi, ki so se na Slovenskem udomačili tudi ali predvsem po zaslugi gospoda s Tyrševe 17 (zdaj Slovenske ceste) v Ljubljani.

Ilirija glava, Planica srce
Največji pionir slovenskega športa se je pred 50 leti poslovil od tega sveta, a sadovi njegovega dela so vidni še dandanes. Čeprav se ob ravnanju z njegovo dediščino, katere kronska dragulja sta bila kompleks Ilirija v Ljubljani in zimskošportni center Planica, zastavlja vprašanje, ali smo si sploh zaslužili takšnega velikana.

Začel z nogometno žogo, nadaljeval s poleti
Slovenski mladini je kot študent pred natanko 100 leti iz Prage prinesel prvo pravo nogometno žogo, kot zreli inženir pa je ustvaril največji slovenski prispevek k svetovnemu športu. V Tamarju pod Poncami se je rodila Planica, kraj, kjer so se smučarski skoki prelevili v polete, ki še 75 let pozneje razvnemajo strast in domišljijo ljubiteljev zimskih športov.

Letenje kot življenjski ideal
Letalski konstruktor, ki se je zaradi tragedije odpovedal letalom, je vrhunec ustvarjanja doživel v prečudoviti dolini Tamarja. Bloudokovo zaljubljenost v letenje izpričuje njegov ideal: "Gibanje kot osnovni, letenje kot najvišji izraz življenja."

Spoznajte Stanka Bloudka, inženirja slovenskega športa!

Stanko Bloudek se je rodil 11. februarja 1890 v Idriji. Njegov oče Jaroslav, Čeh z Moravskega, je bil strojni inženir, zaposlen v idrijskem rudniku živega srebra, medtem ko je bila mati Minka, rojena Lapajne, domačinka iz Vojskega. Stanko je bil tretji otrok od skupno petih - imel je kar štiri sestre, dve mlajši in dve starejši.

Idrija - Češka - AO - Ljubljana
Leta 1894 se je cela družina preselila na Češko v Most (Brüx), kjer je oče dobil službo v rudniku rjavega premoga. Tu je mladi Stanko opravil osnovno šolo in štiri razrede klasične gimnazije. Leta 1904 mu je zaradi posledic kapi umrl oče. Bloudkovi so se vrnili na Kranjsko, kjer je Stanko v Ljubljani dokončal gimnazijo, v kateri pa je dosegal le povprečni uspeh, pri matematiki in fizki se je celo boril za pozitivne ocene.

Po maturi, leta 1908, se je Bloudek kot 18-letni mladenič odpravil v Prago, kjer je bil najprej vpisan na likovno akademijo, vendar je že po letu dni spoznal, da je tehnika njegova strast, in se prepisal na tehniško visoko šolo. Čeprav ni študija nikoli dokončal in formalno ni diplomiral, so mu pozneje zaradi sposobnosti in uspehov priznavali inženirski naziv.

Letalstvo priložnost za uspeh
Letala so Bloudka navduševala že v dijaških letih, ko se je začel ukvarjati z modelarstvom, preučeval je ptičji let in celo seciral golobe. Ko je pridobil več fizikalnega in tehničnega znanja, so njegovi modeli uspešno poleteli. V Pragi je skupaj s prijatelji najprej izdelal brezmotorno, nato pa skonstruiral enokrilno motorno letalo Racek (Galeb). Leta 1911 je sledilo dvokrilno letalo z imenom Libela (Kačji pastir).

Po materini smrti se je zaposlil v hitro razvijajoči letalski industriji. Pred izbruhom 1. svetovne vojne je Bloudek služboval v Trutnovu na Češkem. Njegovo glavno delo je bila predelava enosedežnega motornega letala Taube v večsedežno letalo, izpeljanko Schwalbe. V tem času se je začel zanimati za smučanje, ki se je v Krkonoših iz domene premožnejših družbenih slojev začel spreminjati v množično gibanje.

Ponesrečen Merkurjev polet
Pozimi leta 1912 je izvedel eksperiment, za katerega je improviziral majhno skakalnico. Na glavo si je poveznil železno čelado in se opremil z Merkurjevimi krili s kar šestimi kvadratnimi metri površine. Odriv v zrak je bil uspešen, medtem ko se trdemu pristanku ni mogel izogniti.

Neposredno pred prvo svetovno vojno in med njo je Bloudek štirikrat zamenjal kraje in podjetja svojega delovanja v Nemčiji in Avstro-Ogrski, vseskozi pa je delal v vse bolj pomembni letalski industrji.

Tragičen konec konstruktorske kariere
Od leta 1918 pa do smrti je živel v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je sodeloval z ljubljanskim aeroklubom pri gradnji enokrilnega motornega letala Sraka (1923-1925) in pozneje dvosedežnega letala Bloudek XV, ki se ga je prijelo ime "Lojze" (1928/29). Ko se je leta 1934 pilot Janko Colnar smrtno ponesrečil med mitingom v Zagrebu, se je Bloudek dokončno odpovedal nadaljnji gradnji letal.

Izdelal prvi slovenski avtomobil
V Kraljevini SHS se je Bloudek ukvarjal tudi s praktičnim izumiteljstvom (patentiral je na primer plombo za premogovniške vagone). Imel je svoje podjetje, s katerim se je leta 1933 pridružil delniški družbi Automontaža, kjer je bil solastnik podjetja in konstruktor. V Automontaži so leta 1934 izdelali tudi prvi slovenski osebni avtomobil Triglav z Bloudkovo karoserijo in motorjem DKW. Vse do II. svetovne vojne je v podjetju, ki je na podlagi karoserij sestavljalo avtobuse, opravljal delo glavnega konstruktorja.

Od nogometaša do predsednika kluba
Bloudek je bil vsestranski športnik, ki se je s številnimi športi ukvarjal tekmovalno in ljubiteljsko. Sicer Stanko ni bil vsestranski samo po številu panog, v katerih je deloval, temveč tudi po načinu delovanja: od lastne dejavnosti v tekmovalnem in pozneje rekreativnem športu do uvajanja novih panog, od organizacijskega in trenerskega dela do načrtovanja športnih igrišč in pripomočkov. Sodeloval je pri ustanovitvi nogometnega kluba Hermes (1909) in leta 1912 je postal član S. K. Ilirija.

Po I. svetovni vojni je oživil klub in njegovo nogometno sekcijo. L. 1919 je postal član Jugoslovanskega olimpijskega komiteja. Kot predsednik Sportnega kluba Ilirija je največ prizadevanj poleg v nogomet vložil v napredek lahkoatletske, plavalne in drsalne sekcije s hokejem, pojavljal pa se je tudi na teniških igriščih in namiznem tenisu.

Prvak z diskom in na drsalkah
Bil je slovenski prvak v metanju diska (1920), zmagal je v svoji kategoriji na avtomobilski dirki na Ljubelj (1926), in bil je večkratni prvak Jugoslavije v umetnostnem drsanju (1926, 1927, in 1929- leta 1928 tekmovanja ni bilo). Na ZOI-ju v St. Moritzu je sodeloval kot eden izmed vodij jugoslovanske olimpijske reprezentance

V Ljubljani je zgradil sodobno nogometno igrišče, igrišča za tenis, ki so jih pozimi spreminjali v drsališča, svetlobni park za nočne tekme, ki ga je patentiral, olimpijski bazen, zimski bazen in 10 m visok skakalni stolp v športnem kopališču Ilirija in atletsko stezo.

Življenjsko delo - Planica
Javnost ga najbolje pozna kot konstruktorja smučarske letalnice v Planici. Leta 1934 je inženir Bloudek s postavitvijo "mamutske" skalnice v dolini pod Poncami izumil smučarske polete in s tem dokončno v Sloveniji udomačil norveško iznajdbo - smučarske skoke. Že dve leti pozneje, točneje 18. marca 1936, je Avstrijec Sepp Bradl prekočil magično mejo 100 metrov.

Manj znano je, da je bil Bloudek graditelj vrste manjših skakalnic v drugih slovenskih krajih (izdelal je načrte za približno 100 smučarskih skakalnic), pri največjih, tudi v tujini (zlasti v Oberstdorfu in Kulmu), pa je sodeloval z nasveti.

Med II. svetovno vojno se je opredelil za OF, ki jo je redno in bogato finančno podpiral, kar ga je leta 1942 in 1945 pripeljalo dvakrat v zapor. Spomladi '45 ga je samo posredovanje prijateljev pri generalu Leonu Rupniku rešilo pred deportacijo v nemško taborišče.

Edini slovenski član MOK-a
Po vojni je kot ugledni športni delavec postal predsednik Fizkulturnega odbora Slovenije in vodja Projektivnega biroja športne zveze Slovenije. Med letoma 1947 in 1951 je bil celo predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja in leta 1948 je postal član Mednarodnega olimpijskega komiteja - do danes edini Slovenec, ki je opravljal to funkcijo.

Pozneje je vodil Projektivni biro Fizkulturne zveze Slovenije, v okviru katerega so pripravili številne načrte za športno-rekreacijske objekte hitro rastočih slovenskih mest. Bloudek leta je 1958 postal prvi častni član Nogometne zveze Slovenije, leto pozneje vodi obnovo bežigrajskega stadiona.

Bloudkovo priznanje kot posvetilo velikanu
Umrl je v Ljubljani 26. novembra 1959, med pisanjem pisma v zvezi z načrtovano gradnjo smučarskih skakalnic po Jugoslaviji. Po njem se imenuje najvišja nagrada za šport Republike Slovenije, ki jo zaslužnim športnikom ob obletnici njegovega rojstva podeljujejo od leta 1965.

Rastava "Leteči človek" bo v Bistri na ogled le še do nedelje. Od 3. decembra 2009 do 31. januarja 2010 bo razstava na ogled v Mestnem muzeju Idrija.