Športno dejavnost je tako kot številni zavedni Slovenci tistega časa začel pri Sokolu in telovadba je postala njegov prvi šport, hitro zatem je vzljubil tudi umetnostno drsanje, kjer je pozneje tudi dosegel najvidnejše tekmovalne dosežke. V zavest Slovencev se je Bloudek zapisal kot graditelj, konstruktor in organizator, na začetku pa je bil predvsem vsestranski športnik in veliki zaljubljenec v šport.

NOGOMET - žoga, čevlji in zvezda
Prve prave nogometne čevlje in pravo usnjeno nogometno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel Stanko Bloudek, ki je bil vnet privrženec nogometne igre. Bloudek je iz Češke "hermežanom" prinesel tudi idejo za rdeče-bele drese z zvezdo, s simboli praške Slavije, in dijaški klub Hermes se je napravil v podobno opravo. Stanko je bil sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih, a tudi po lastni oceni ne dovolj dober, da bi igral v prvem moštvu.

Nogomet se je na Slovenskem v tistem času že nekaj let igral po srednjih šolah, ki pa so bile močno nemško obarvane. Hermes je bil prvi slovenski dijaški klub, nastal pa je po septembrskih dogodkih leta 1909, ko je Ljubljana izgubila nemško podobo in postala slovensko mesto. SK Ilirija je bila kot Slovenski football klub ustanovljena leta 1911 in je bil prvi splošni nogometni klub.

Oživitev športnega življenja po I. svetovni vojni je Ilirija začela ravno z nogometom in tudi prvi Bloudkov športni objekt je bilo nogometno igrišče. Oskarja Koslerja, lastnika pivovarne, je prepričal, da je klubu dal v najem del travnika ob Celovški cesti v Ljubljani in z leti je na tem mestu zrasel stadion Ilirije.

ILIRIJA - nesojeni evropski velikan
V zapisniku občega zbora kluba iz leta 1929 je zapisana kratka, toda značilna ugotovitev: "Ilirija, to je Bloudek." SK Ilirija je bil največji in najmnožičnejši klub v Sloveniji med obema svetovnima vojnama. Viktor Vodišek, Evgen Betetto, Ivo Kavšek, Bloudek in ostali "ilirjani" so si zamislili moderen evropski klub z moderno infrastrukturo.

Po II. svetovni vojni Ilirija ni oživela - vzrok je bil v takratni miselnosti novih komunističnih oblasti, da je bil klub produkt buržoazije, ker so ga podpirali bogati meščanski ljubitelji športa. Kljub podpori OF-u in visokim funkcijam po vojni tega tudi Bloudek ni mogel spremeniti.

ATLETIKA - slovenski prvak v metu diska
Poškodba kolena je Bloudku preprečila igranje nogometa, zato se je z ustanovitvijo lahkoatletske sekcije preusmeril v kraljico športov, kjer je kot inženir izbral met diska. Bolj statična disciplina s poudarkom na tehniki je bila pisana na njegovo kožo in na oktobrskem Sportnem dnevu leta 1920 je postal slovenski prvak v metu diska. Z metom 29,95 m je prehitel Nosana (28,83) in Modica (28,28). Kot odgovorni klubski graditelje je sočasno z nogometnim igriščem razvijal tudi atletska vadišča, pozneje pa dogradil pravi atletski stadion.

TENIS - širitev "gosposke igre"
Skupaj s travnikom in prostorom za nogomet in atletiko je Ilirija od Koslerjev na razpologo dobila tudi zasebno teniško igrišče, ki pa hitro ni več zadostovalo. Bloudek je dogradil tri nova igrišča, a "gosposka igra" je hitro pridobivala na priljubljenosti in že se je iskal prostora za nova igrišča. Čez nekaj let je bilo na vrsti širjenje prostora na travniku pod Cekinovim gradom, kar je omogočilo ureditev novih teniških igrišč, ki jih je bila na koncu že 12. Hkrati pa je bil prostor zasnovan kot večnamenski - Bloudek si je zamislil poleti tenis, pozimi drsanje.

UMETNOSTNO DRSANJE/KOTALKANJE - prva športna strast
Nad drsanjem se je Bloudek navdušil že kot dijak v Ljubljani, ko je Čeh Rychlik pozimi 1906 demonstriral svoje znanje na tivolskem ribniku. Drsanje je postalo Bloudkov najljubši šport, kar je prišlo do izraza pri urejanju teniških igrišč, ki so pozimi s posebnim načinom razprševanja in zamrzovanja omogočala preureditev v drsališče. Ljubezen do drsanja je rodila tudi najboljše osebne športne dosežke - 1926, 1927, in 1929 (leta 1928 tekmovanja ni bilo) je postal jugoslovanski prvak v umetnostnem drsanju. Potem je vseskozi predano učil drsanje, po II. svetovni vojni pa je v želji po dodatni poletni vadbi spodbudil gradnjo kotalkališča v Tivoliju.

NAMIZNI TENIS - še ena novotarija iz Češke
Vsestranski inženir je leta 1928 kot prvi iz Prage pripeljal pravo namiznoteniško mizo, lastnik kavarne Evropa Tenejc pa je dovolil, da so novost postavili na kavarniško teraso. Igralci biljarda, nogometaši, v glavnem študenti, so se takoj navdušili za novo igro, Bloudek pa je po cele dneve razlagal pravila nove igre.

HOKEJ NA LEDU - z olimpijskih iger s palico in "puckom"
"Spiritus movens" Ilirije je na Češkem in v Avstriji opazoval živahno zimsko igro, ki se odvija na ledu. Kaj kmalu je uspel prepričati soodgovorne v klubu, predvsem Viktorja Vodiška, s katerim sta po olimpijskih igrah v St. Moritzu (1928) v Ljubljano pripeljala celotno hokejsko opremo. Tako so v zimi 1928/29 na klubskih teniških igriščih pod Cekinovim gradom uredili drsališče, ustanovili sekcijo za "hitrostno drsanje in hockey" in se začeli učiti osnov hokeja.

PLAVANJE - gradil in financiral prvi olimpijski bazen
"Iz naše vode ven!" je ukazal in popoldne ni več pustil v kopališču nadaljevati tekem. Takole se je Bloudek ujezil leta 1930 med plavalnim tekmovanjem na povsem novem kopališču Ilirija, ki se je ponašal s prvim olimpijskim bazenom v Jugoslaviji. Bloudek je organiziral in sodil na plavalnih tekmah že na začetku 20. let na Bledu, leta 1928 pa je pripravil načrt za novo kopališče, ki ga je z nekaj manj kot polovičnim deležem tudi sam financiral. Moderni bazen je postal središče plavalnega športa v Sloveniji.

SABLJANJE - ponudil priložnost in delo Cvetku
Prvi slovenski dobitnik olimpijske medalje Rudolf Cvetko (ekipno sabljaško srebro na OI 1912 z reprezentanco Avstrije) se je leta 1926 zaradi politične usmeritve znašel v nemilosti in se je bil prisiljen upokojiti. Voditelji Ilirije s Stankom Bloudkom so mu ponudili roko sodelovanja in hitro ustanovili sabljaško sekcijo, katere načelnik je postal Cvetko. Sabljanje je zacvetelo in postalo v medvojnih letih prava modna muha v Ljubljani. Tesno sodelovanje Bloudka in Cvetka je preraslo v prijateljstvo, ki je trajalo vso do konca življenja.

SMUČARSKI SKOKI/POLETI - Planica, Planica, snežena kraljica
Pozimi leta 1912 je Bloudek med delovanjem v Trutnovu na zahodu Češke začel smučati. Zelo hitro je izvedel eksperiment, za katerega je improviziral majhno skakalnico. Na glavo si je poveznil železno čelado in se opremil z Merkurjevimi krili s kar šestimi kvadratnimi metri površine. Odriv v zrak je bil uspešen, medtem ko se trdemu pristanku ni mogel izogniti.

Ponesrečen "skok" se je dve desetletji pozneje obrestoval v Planici, kjer si je Joso Gorec zamislil evropsko primerljiv smučarski center, katerega ključni del naj bi bili tudi smučarski skoki. Bloudek in Ivan Rožman sta do l. 1934 zgradila skakalnico, ki je ob Bloudkovi nadgradnji dve leti pozneje dopustila Seppu Bradlu, da je pred več kot 15 tisoč gledalci kot prvi človek na smučeh preskočil magično mejo 100 metrov. Rodili so se smučarski poleti in Planica, vse ostalo je zgodovina ...

Niz prispevkov ob 50-letnici smrti Stanka Bloudka bomo končali v petek z zapisom o usodi njegove dediščine.