Nekateri se svojim mamam poklonijo z rožami, drugi s tekom. Ruth Podgornik Reš je bila leta 2011 druga na Špartatlonu, naslednje leto pa jo je v Julijcih pokopal snežni plaz. Njen sin Miha Podgornik je s sestro Pio najprej izpolnil obljubo in skupaj sta odtekla klasični maraton v Amsterdamu, Miha pa se je lotil še zahtevnejšega podviga, slovitega Špartatlona, teka od Aten do Šparte, dolgega 246 km. Pri tem je Miho Podgornika (osvojil je 21. mesto med 380 tekači) in še enega slovenskega borca Klemna Boštarja (54. mesto) spremljala ekipa RTV Slovenija pod vodstvom Irene Bedrač, ki je z dokumentarnim filmom Krog izpisala zanimivo zgodbo o spominu, pogumu in izpolnitvi obljube.

Vas je za ekstremni šport navdušila predvsem mati, ki je med drugim pretekla Špartatlon?
Tudi oče Rajko. Petkrat je bil na Aljaski na 1.800 km dolgi zimski samopreskrbni preizkušnji Iditarod Trail Invitational, na katero greš lahko peš, s kolesom ali s smučmi. Šel je s smučmi, vendar ni nikoli prišel do konca, ampak največ do polovice. Za moj lanski podvig ima seveda največ zaslug mati.
Je bilo lažje premagovati velike napore Špartatlona, ko ste pomislili nanjo?
Gotovo je lažje, če si tako motiviran, kot sem bil jaz. Takšne misli te ponesejo in če ne bi bilo tega, bi morda na tako dolgem teku obupal. Bolj kot razmišljaš, koliko je do cilja, težje je. Tudi če ti je ostalo samo še 30 km, je to ogromno in to moraš odmisliti oziroma misli zapolniti drugače. Gotovo so me reševale prav pozitivne misli.
Ste tekli precej hitreje kot leta 2011 vaša mati?
Dve uri in dvajset minut boljši čas sem imel, vseeno pa sva bila nekje na polovici proge še 'skupaj'. Prav tam sem doživljal največjo krizo in mi ni bilo jasno, kako je bila lahko tako hitra. Res je neverjetno, kako so nekatere ženske na takšnih ultratekih konkurenčne moškim.
Ste naredili kakšno napako? Začeli ste precej hitro, prvih 42 km ste odtekli v času dobrih treh ur in pol!
Morda sem začel prehitro, ampak res sem se počutil dobro. Verjetno so bili krivi preveč koncentrirana hrana oziroma napitki. Prav hrana naj bi te namreč rešila iz krize, vendar se je pri meni v želodcu vse ustavilo in mišice niso dobile svojega, tako da sem vse izbruhal. Kriza se je vlekla kar osem ur. Tekel sem precej počasi, se mučil in stiskal zobe. Drugi del Špartatlona sem vendarle odtekel zelo pozitivno in s končnim 21. mestom sem zadovoljen.
Lahko opišete trenutke zmagoslavja, ko ste odtekli zadnje metre tega ultramaratona?
Težko je to opisati. Utrujenosti ne čutiš, vidiš le kip Leonidisa, množico ljudi, ki te spodbuja, in otroke, ki tečejo ob tebi. Organizatorji navijejo sirtaki, ki se po vsej tišini, ki te spremlja na progi, še dodatno povzdigne.
Zakaj ne smete med preizkušnjo poslušati glasbe? Zaradi varnosti, da vas na cesti ne zbije kakšen avtomobil?
Delno tudi zato, verjetno pa hočejo organizatorji ohraniti tudi prvinskost preizkušnje.
Ste se na progi kdaj izgubili?
Ne, vendar se to lahko zgodi. Pride kakšen odsek ponoči, kjer si nekaj kilometrov v svojih mislih in potem, ko ni nobenega človeka nikjer, ne veš, ali si morda krenil s poti. Ko prideš do naslednje kontrolne točke, si potem ves srečen, ker si na pravi poti.
Da bi s kom tekli skupaj, je najbrž težko predstavljivo?
Morda nekaj kilometrov, ampak - vsak ima svoj tempo, nekdo ima zdaj krizo, drug se dobro počuti ...
Ste imeli veliko težav z žulji?
Ne, samo dva žulja sta se naredila, kar je malo. So mi pa povsem počrneli nohti.
Ali v cilju tekači res objamete kip Leonidisa?
Zagotovo. Gre za neko simbolno dejanje. Res si vesel, da ga vidiš in mu poljubiš stopalo.
Ste v cilju potrebovali kakšno zdravniško pomoč?
Priklopili so me za petnajst minut na infuzijo, da bi prej prišel k sebi, čeprav sem jim rekel, da ni treba in da lahko normalno diham.
Koliko ste pred lanskim Špartatlonom največ pretekli v enem kosu?
210 km na kvalifikacijski tekmi v Beogradu, vendar po sami ravnini.
Ta tek v Beogradu je nekaj posebnega, ker tečete v krogu.
Drži. Dvokilometrski krog je in narediš 105 krogov. Psihološko naporno. Na te kvalifikacije sem šel zadnji hip, približno leto dni pred Špartatlonom. Izbereš si lahko tudi drugačno pot do Špartatlona. Ena izmed kvalifikacijskih norm je, da moraš 100 km preteči v manj kot 10 urah.
Koliko ste trenirali samo za Špartatlon?
Štiri mesece.
Sliši se izjemno malo.
Če ne bi imel na začetku lanskega januarja poškodovanega meniskusa, bi treniral več. K sreči sicer operacija ni bilo potrebna, a šele z začetkom maja sem začel neovirano teči. Seveda pa sem bil že prej dobro pripravljen, ne nazadnje sem opravil tudi kvalifikacije v Beogradu. Imeti moraš tudi osnovo, ki se nabira vse življenje. Od desetega leta naprej se ukvarjam z vzdržljivostnimi športi.
Premiera dokumentarnega filma Krog je bila januarja v Radovljici. Kako ste bili zadovoljni z izdelkom?
Pozitivno sem bil presenečen. Nisem vedel, kaj bi film sploh lahko pokazal, saj sem samo tekel. Na koncu je bilo videti zelo dobro in vsak gledalec lahko kaj potegne iz filma. Tudi sicer so bili odzivi zelo pozitivni. Veliko kolegov me zdaj sprašuje, kdaj bo film na TV Slovenija.

Že veste, kaj bo vaš naslednji podvig?
8. maja tek v Vipavi, ultratrail, daljši od 50 km. Prvič bo na sporedu. Na začetku oktobra pa želim v brazilsko džunglo. Preizkušnja je dolga nekje od 260 do 270 km in poteka po etapah. Tudi moja mati je tam štartala in bila druga.