41-letni Boštjan, ki trpi za mišično distrofijo, bo na 5895 metrov visok Kilimandžaro splezal v družbi osem let mlajše Vesne Škrlj. Oba sta svetovna popotnika, tokrat pa sta nov izziv izbrala tudi po zaslugi Dunlopovega natečaja za najbolj odbito popotniško avanturo, saj sta z idejo, da bi osvojila Kilimandžaro, prejela največ glasov in s tem glavno nagrado. Boštjan Lederer nam je v intervjuju povedal, kako se pripravlja na podvig in kakšne težave ga utegnejo čakati na strehi Afrike.

Kako se je rodila ideja za vzpon na Kilimandžaro?
Ideja je Vesnina. Že dvakrat je bila na Kilimandžaru, in sicer leta 2009 in 2014. Zaposlena je kot osebna asistentka invalidni osebi, ima pa tudi brata na vozičku. Predlagala je, da bi poskusila. Premlevali smo to idejo, prišel je še Share Dunlop Spirit in smo se prijavili na to nagradno igro za najbolj noro avanturo. Komisija je izbrala deset predlogov in med temi so v Sloveniji z naskokom izbrali naš podvig.
Takšna podpora ljudi je verjetno še dodatna spodbuda, da uresničite svoje želje na Kilimandžaru ...
Zelo lepo, da so naju podprli. Kar dlake ti gredo pokonci. Res je veliko podpore, veliko me kliknilo po Facebooku. Mimogrede, podvig bo možno spremljati na www.sharedunlopspirit.dunlop.si in na Dunlopovi Facebookovi strani.
Gora se zdi primerna, da jo lahko osvoji nekdo na vozičku.
Res je, to je eden redkih tako visokih vrhov, ki je še dokaj dostopen za invalidski voziček. Šli bomo po poti Marangu. To je tudi edina pot, kjer lahko prenočiš v kočah.
Seveda pa niste s tem nič obvezani, da morate res priti na vrh, kajne?
Ne. Plačajo nama pot. Celotni projekt je sicer ocenjen na okrog 30 tisoč evrov, od Dunlopa pa sva dobila 8000 evrov. Podprli so naju tudi nekateri slovenski športniki in nama podarili svoje drese. Prodali jih bomo na dražbi, izkupiček bo šel za nakup invalidskega vozička. Najin program ne vključuje le vzpona na Kilimandžaro, ampak tudi pot do Zanzibara. Da prideš na vrh Kilimandžara, je verjetnost manj kot 50-odstotna. Veliko dejavnikov se mora poklopiti.
Kakšen mora biti voziček, s katerim se boste povzpeli na Kilimandžaro?
Posebej prilagojen za moj podvig, gorski, z vzmetenjem na vsakem od štirih koles. Voziček, ki se ga bo dalo na ročni pogon premikati po neravnem terenu. Najpomembneje pa je, da v njem udobno sedim in da je čim lažji.
Kakšna je cena takega vozička?
Lahko kupiš običajnega za 10 tisoč evrov, lahko "ferrarija" za 15 ali 20 tisoč. Več denarja pomeni, da bom lažje poganjal, udobneje sedel, tako da - gremo bolj proti "ferrariju".

Česa se najbolj bojite pri vzponu? Ste dobro telesno pripravljeni?
Sem, težave bi lahko bile le s pomanjkanjem kisika. Imam obliko mišične distrofije, zato so pljuča oslabljena. Moja pljučna kapaciteta je manjša kot pri običajnih ljudeh. zato bomo s seboj vzeli kisikove bombe. Od 3000 metrov nadmorske višine naprej bom ves čas na kisiku, šli bomo 'na ziher'.
Ste si pa uspeli s treningom kar precej povečati pljučno kapaciteto ...
Za skoraj 150 odstotkov! Pred dvema tednoma sem imel zdravniški pregled.
Pljučnega edema se bojijo tudi alpinisti v Himalaji. Lahko to primerjamo?
Lahko. Kisik se začne redčiti že na 1800 metrih. Na 5000 metrih je že manj kot 50-odstotna vsebnost kisika.
Aklimatizacija bo torej nujna.
Tako ja. Po pameti. Raje žrtvujem dan ali dva več za aklimatizacijo. Šel bom tudi v Planico v višinsko sobo, da se privadim na razmere.
Koliko oseb bo v odpravi?
Poleg mene in Vesne še zdravnik in moj prijatelj Sašo, ki je že vse življenje z mano in vse obvlada.
Boste vi vodja odprave?
Vodja smo vsi. Mislim, da smo vsi dovolj stari in imamo dovolj življenjskih izkušenj, da tam gor ne bomo trmoglavili. Z moštvenim duhom se dlje pride. Saj veste, vsak ne prenese kakšne avtoritete. Sicer pa bodo zraven domači vodiči in nas bodo oni brcali v rit. Spremstvo bo zraven, podstavljati bo treba deske ...
Pot navzdol bo vsaj tako zahtevna kot navzgor ...
Mislim, da še bolj. Vsi govorijo, kako težko bo gor. A težje bo na poti navzdol. Nosači nas bodo morali privezati z 'gurtnami'.
Pričakujete na vrhu sneg?
Če bo smola, morda zadnjih 100 ali 200 metrov. 5.895 m visoko gremo, k sreči pa v obdobju, ko naj bi bilo tam najtopleje.

Kaj pa vreme, je stabilno?
Povsem, težav ne bo.
Kako visoko ste že bili v hribih?
Ne preveč. Letos sem bil na Grossglocknerju, bil sem tudi v hribih po Sloveniji. Večjih težav, ko sem rinil v klanec, ni bilo. Je pa tako: to je bil en dan, ena ura naporov. Bomo videli, kako bo tam, ko bodo napori trajali po deset ur.
Del priprave na podvig je bil tudi Ljubljanski maraton. Kako uspešni ste bili konec oktobra?
Želel sem poskusiti na 21 km. To je lepa razdalja in sem zelo zadovoljen, čeprav mi ni uspelo priti na cilj. Treniral sem z enim kolesom, potem pa sem si dva dneva prej sposodil "formulo", na katero nisem bil vajen. Na 15. km sem odstopil zaradi okvare menjalnika. Nisem ga bil vajen. Že ko sem štartal, sem obstal. Kolo se je vrtelo v prazno in so mi morali na pomoč priskočiti redarji. Na koncu mi je pomagal še policist, ves umazan je bil. Ko sem čakal na svoj voziček, sem razmišljal, ali bi kar z njim nadaljeval do cilja. Če bi prišel v petnajstih minutah, bi to storil, tako pa sem odstopil.
Kako hitri ste na tem ročnem kolesu?
Okrog 10 do 12 km/h, tisti, ki je prilagojen za maraton, pa doseže hitrost več kot 30 km/h. To je prava formula, ki ima le devet kilogramov, to je štiri kilograme manj od običajnega.
V rokah imate gotovo veliko moči.
In v ramah tudi. Trikrat na teden sem v fitnesu, veliko delam z utežmi. Na stadionu treniram predvsem zaradi pljuč, vsak dan tudi boksam v boksarsko vrečo. Pri vzpenjanju na Kilimandžaro bom moral imeti po deset ur na dan roke gor, zato je boks idealen trening.
Ste kdaj nezadovoljni s svojim položajem, s svojim življenjem?
Ne, odlično živim. Moram pa reči, da je ta avantura tudi brca v rit. Zdaj imam en cilj pred seboj in je luštno. Vedno imaš motivacijo za trening.
Imate v mislih tudi nastop na paraolimpijskih igrah?
Ne, za zdaj ne. Kar precej disciplin je sicer, v katerih bi lahko sodeloval, sem pa navdušil enega od paraolimpijskih športnikov, ki se zdaj pripravlja za Rio in je v štirih mesecih shujšal za 12 kg.
Ste že vse življenje na vozičku?
Ne, obolenje imam vse življenje, na vozičku pa sem od 2. razreda osnovne šole.
Če vam uspe, boste prvi z vozičkom na najvišjem vrhu Kilimandžara?
Prvi z mojim obolenjem, torej z mišično distrofijo, ne pa tudi prvi z vozičkom.